MLADINA Trgovina
  • Moteči glas violin

    Minister za kulturo je uslišal in izpolnil dve stavkovni zahtevi orkestra Slovenske filharmonije in spremenil ustanovitveni akt zavoda tako, da je povečal zastopanost zaposlenih v upravnem organu, svetu zavoda, s petine na tretjino vseh članov. Poleg tega je glasbenikom podelil še pravico izrekanja neobveznega predhodnega mnenja pred imenovanjem njihovega umetniškega vodje – šefa dirigenta. Oboje bi lahko bila prva znaka razjasnitve razmer in začetka reševanja konfliktne situacije v tej kulturni ustanovi nacionalnega pomena. Nepričakovano pa so se prav zaradi te iste poteze na ministra zgrnili temni nevihtni oblaki s kolegija direktorjev slovenskih gledališč, ki so ga v en glas hiteli svarit pred usodno napako, s katero da bo, pod nespodobnim stavkovnim pritiskom filharmonikov, javne zavode na področju kulture pognal nazaj v preteklost, naravnost v najslabša leta samoupravljanja. Uporaba termina samoupravljanje v aktualnem kontekstu je (zlo)namerna. Direktorji gledališč so z njo očitno želeli evocirati negativna čustva do pretekle družbene ureditve, v kateri so menda (tako je očitno ostala v spominu direktorjem slovenskih teatrov) delavci sami upravljali podjetja oziroma organizacije združenega dela, v katerih so bili zaposleni, verjetno pa so v tem sistemu tudi ljudje oziroma državljani kar sami upravljali državo, drugače sistema gotovo ne bi poimenovali – samoupravljanje. Več

  • Kako, da Kenda še ni razrešen?

    Težko je biti direktor. Še posebej v teh časih in še zlasti v zdravstvu. Funkcijo strokovnega direktorja novo zgrajene Pediatrične klinike sem prevzel poleti leta 2009, dolgih 16 let je poteklo od osnutkov do trenutka, ko so slavnostno prerezali trak. In kot da bi s tem rezom spustili tudi dušo iz države, začelo se je težkih sedem let suhih krav, vse je drvelo po klancu navzdol, trojka je bila pred vrati, ZUJF je brutalno zarezal v javni sektor. Pa vendar, Pediatrična klinika je rasla, se razvijala, postajala vsak dan boljša, bolj strokovna, bolj mednarodno uveljavljena. Dokazovali smo, da je naša izguba posledica neustreznega vrednotenja našega dela in dejstva, da vsako leto sprejmemo približno 12.500 otrok, plačajo pa samo prvih 10.000. Kot da bi plačali deset hrenovk in dobili dvanajst dunajskih zrezkov. In so moji kolegi še vedno zdravili tako, kot so menili, da je strokovno upravičeno. In sem to stališče branil povsod in ves čas, kljub temu da so nam za zgled dajali direktorje, ki poslujejo uravnoteženo. Na kakšnem nivoju uravnoteženo, pa se je pokazalo, ko se je dvignil zastor v UKC Maribor. Več