Bi umrli za domovino?

Na jutrišnji dan pred 27 leti smo imeli plebiscit. Od zdajšnjih dveh milijonov prebivalcev Slovenije jih četrt milijona še ni bilo rojenih, četrt milijona pa jih še ni imelo volilne pravice; o tem, kar imamo, je tako odločala polovica zdajšnjega prebivalstva Slovenije. Takrat bi, če bi ljudi vprašali, večina rekla, da bi umrli za domovino; najbrž bi si le redki upali reči, da ne bi, ali da je vprašanje nesmiselno. Kaj bi isti volivci rekli zdaj? Pripravljenih umreti za domovino bi bilo manj, velika večina pa bi glasovala tako, kot je takrat, ne toliko za »stoletne sanje slovenskega naroda«, ampak ker je bila želja po slovenski državi predvsem želja ohraniti življenjsko raven in izogniti se takrat že predvidljivim posledicam še bolj neracionalnih nacionalizmov v drugih delih Jugoslavije. Tudi »nazaj v Evropo«, spet nekakšne stoletne sanje malo pozneje, so bile pravzaprav le zasilni izhod; razumne alternative ni bilo.

Neoliberalizem na steroidih, levica pa na kiviju in mangu

Dunajska podzemna, proga U2, postaja Museumsquartier. V gneči hitečih pripadnikov srednjega razreda, med katere je za dober okus pomešanih nekaj alternativnih brezdomcev z irokezami, ki so videti, kot da se vračajo s koncerta Exploited, se kot samosvoj miniorganizem v dokaj kompaktni formaciji premika skupina petih moških, ki nekako štrlijo iz te dunajske vinjete. Čeprav so to beli moški, da ne bo kake prehitre vizualizacije skupine temnopoltih čakalcev na azil, se mi že pri prvem vizualnem stiku zdijo popolnoma drugačni od drugih. In nekako domači hkrati. Nekako balkanski. Ko vstopijo v moj vagon in spregovorijo, mi misli z Dunaja in avtoportreta Egona Schieleja v Leopold Museumu, na katerem je umetnik videti kot Sid Vicious, in ugotavljanja, da stvari morda v resnici ne stojijo tako slabo, kot se je zdelo še pred nekaj leti, odletijo na skrajni jug Srbije, v topliške in jablaniške kraje. Tja, kjer je v besedju in melodiji srbskega jezika močno čutiti globoki jug in bližino bolgarske in makedonske meje, v kraje, kjer sem nekoč davno v vasi, razmetani okrog velikega partizanskega spomenika, kot dedov spremljevalec in pomočnik na prikolici njegovega motokultivatorja z njim obhajal njegove njive in sadovnjake, zadružne trgovine in zadružne mline in vse hiše v vasi, ki so bile takrat polne ljudi vseh generacij. Močni fantje. Videti so, kot da z njimi ni šale. Govorijo precej razposajeno, drug čez drugega, o delu in spanju. No, o delu in nespanju. »Ne vem več, kdaj sem pokonci in kdaj spim. Non stop delamo. Malamo stanovanja, hiše od jutra do sutra. Potem se nažremo in napijemo in gremo spet malat. Nimamo časa niti, da bi se vsaj za silo streznili.« Gastarbajterji. Tisti pravi. Živijo tukaj na Dunaju, brez žena in družin, da lahko delajo. Poceni delajo. Tukaj so torej. Vsi tisti ljudje, ki so izginili iz meni dragih krajev na jugu Srbije. Kjer so danes vasi, če ne štejemo starcev, bolj ali manj prazne.