The Wages of Fear

Neverjetno: tole je rimejk Clouzotovega Plačila za strah (1953), enega izmed najbolj brezhibno in osupljivo napetih trilerjev, le da skupina obupancev tokrat zelo občutljivega eksploziva, s katerim naj bi razstrelili in pogasili požar na naftnem polju, ne prevaža po džunglah latinske Amerike, ampak po razburkani afriški puščavi, toda česa tako dolgočasnega, inertnega, puhlega, nenapetega, nesposobnega in totalno nezabavnega zlepa ne boste videli. Ta rimejk izgleda tako, kot da ni videl originala – vraga, ta film izgleda tako, kot da ni videl še nobenega filma. (Netflix)

The Woods Are Real

Od tegale poganskega šokerja, ki Bibliji dolguje več kot le zgodbo o Jobu, ne pričakujte preveč, toda pretenciozni, hipsterski, politično korektni parček (Matt Dellapina in Chinasa Ogbuagu), ki se preseli v divji gozd, v katerem straši druid (Campbell Scott), izgleda tako slovensko, kot da bi padel iz Idile ali Jame.

Robotove sanje

Vse zanima: ali lahko človek in robot živita v sožitju? Robotove sanje, španski animirani film (barvit, brez dialogov, domiseln, ročno izdelan), pa zanima: ali lahko v sožitju živita robot in pes? Ali lahko med njima klikne? Absolutno. Pes, zelo osamljeni prebivalec zootopičnega New Yorka, si – tam nekje v reaganističnih, neoliberalnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja – nabavi robota. Dobi ga po pošti. Ko ga odvije in sestavi, se naglo sprijateljita. Vse delita, tako računalniške igrice kot hotdoge. Vse počneta skupaj – skupaj pohajkujeta, skupaj si ogledujeta newyorške atrakcije (dvojčka Svetovnega trgovinskega centra še stojita), skupaj skejtata, skupaj plavata (pod vodo), skupaj gledata Čarovnika iz Oza in skupaj poslušata pesem September (via Earth, Wind & Fire). In ko robot zaspi pred televizijo, ga pes nežno pokrije. Osamljenosti je konec. Toda njuna brezmejna sreča, njuna kvirovska blaženost, njuna utopična skupnost, je le napoved nesreče – robot se na plaži pokvari (ne bi smel v vodo), pes ga ne more premakniti, odide po orodje, a vrne se prepozno, plaža je že zaklenjena, sezone je konec, dostop do naslednjega poletja ni več mogoč. Robot obleži kot kos starega železja (dobesedno Ex-Machina), pes pa išče pot do njega.

Back to Black

Zvezde, ki živijo tisoč let, ne doživijo toliko comebackov, kot jih je doživela Amy Winehouse. Stalno se je prižigala in ugašala. Stalno se je vračala – in potem padala v temo. Njen glas je bil za ušesa to, kar je bil dim za filme noir. Spominjala je na prvo cigareto. Izgledala je ilegalno. Ko jo poslušaš, se vprašaš le: koliko noči je morala preživeti sama, da je postala Amy Winehouse? In koliko noči je morala preživeti sama, da je dobila tisti glas? Njeni štikli so bili načini, kako preživeti noč. In iznašla je več načinov, kako preživeti noč, kot pa je bilo noči. Ko poslušaš njene pesmi, imaš občutek, da prihajajo iz noči in odhajajo v noč – in da jih nekje vmes za hip ali dva prestreže, preseka, prekine, ujame dnevna svetloba. In to je vse, kar dobiš – glas, ki te za hip pogleda. Zgodbo o noči, ki je tako kristalno pristranska kot noč. Razlika je le v tem, da je Amy Winehouse zgodbo o noči povedala bolje kot noč.

Fant in čaplja

Ko gledate Fanta in čapljo, imate občutek, da hoče Hayao Miyazaki, kralj animeja in dolgoletni šef studia Ghibli, reči: si predstavljate, da bi se zbudili iz sanj, pa sveta ne bi bilo več? Ali da bi zaspali, pa sanj ne bi bilo več? Kaj je huje? Oboje je huje. Miyazaki je že večkrat oznanil: tole je moj zadnji film! A se je vedno vrnil. Zdaj se je – po dolgih desetih letih – vrnil s Fantom in čapljo. To je kakopak njegov najnovejši »zadnji film«, v njem pa – zdaj kinetično, zdaj melanholično – debatirajo njegovi prejšnji »zadnji filmi«, tako Nausicaä iz Dežele vetra, Moj sosed Totoro, Kikina dostavna služba in Porco Rosso kot Princesa Mononoke, Čudežno potovanje, Čarovnik Howl in gibljivi grad, Ponyo na skali in Veter vstaja. A to naj vas nikar ne zavede – film Fant in čaplja je skok v neznano. Skok v valove imaginacije. Skok v nadrealizem odraščanja in staranja. Padanje v temo. Izginevanje. Trganje vzročnosti. Vrtinec sanj.

Dunja in princesa iz Alepa

Dunja, šestletna deklica iz sirskega Alepa, protagonistka tele kanadske animirane odiseje, živi v raju (srečna družina, dedek in babica, bujna tržnica, pistacije, arome, mamounieh, razkošna glasba, sočne zgodbe, s pravljico o Princesi iz Alepa vred), toda ko se v Alepo stegne vojna, ko se vsi stisnejo k tlom in ko je čedalje več ljudi-bomb, se prelevi v begunko, ki se prek Turčije po »balkanski poti« prebija k stricu, njeno vzneseno, optimistično, altruistično, nevarno potovanje – njen boj za srečo, blaginjo in svobodo, njen živ smisel za skupnost in solidarnost – pa je posmeh ksenofobiji in okrutnosti evropske in slovenske skrajne desnice. (Kinodvor/Kinobalon)

Izganjalci duhov: Ledena grožnja

Leta 2016 so posneli žensko verzijo Izganjalcev duhov, saj so ghostbusters igrale Melissa McCarthy, Kristen Wiig, Kate McKinnon in Leslie Jones, manosfera pa je tako histerično in panično ponorela (a zdaj bodo pa moške zamenjale ženske? to je šele velika zamenjava!), da je Hollywood takoj padel na kolena in že čez nekaj let posnel novo moško verzijo (Izganjalci duhov: Zapuščina), v kateri je izganjalce duhov – no, podeželsko ghostbustersko družino – vodil Paul Ruud, zdaj pa še nadaljevanje te verzije, spet s Paulom Ruudom, a ker paranormalna pošast – verjetno alegorija toplogrednih plinov in podnebnih sprememb – tako apokaliptično naraste, da zapreti z ledeno dobo (z Dnevom po jutrišnjem, če smo že ravno pri tem), morajo novi ekipi na pomoč priskočiti tudi trije originalni izganjalci duhov, Bill Murray, Dan Aykroyd in Ernie Hudson (in nikar ne mislite, da pokojnega Harolda Ramisa ni na to obletnico »mature«), pri čemer se zdi, da film z angažmajem originalnih ghostbusterjev izčrpa ne le svoje domišljije, temveč tudi svoj smisel za humor, avanturizem, napetost in »družinsko zabavo«, tako da vam pred očmi poplesava le eno vprašanje – če je to že nostalgični reunion, kje so potem Melissa McCarthy, Kristen Wiig, Kate McKinnon in Leslie Jones, in ja, kje je Sigourney Weaver? (kino)

Duhovnica

Ker sem o Duhovnici – dokuju o evangeličanski duhovnici Jani Kerčmar Džuban, živahni, zgovorni, entuziastični, hiperaktivni, vsepovsodni, atraktivni sili empatije – že pisal (ob Festivalu slovenskega filma in Festivalu dokumentarnega filma), naj vas le opozorim, da končno prihaja na redni spored, tako da se lahko na lastne oči prepričate, kaj zamuja katoliška cerkev, ko nima duhovnic.

Prvo znamenje

Margaret (Nell Tiger Free), mlada Američanka, ki ni bila še nikoli v baru (kaj šele v disku), pripotuje leta 1971 v Rim, da bi zaživela kot nuna ( ja, nune so zelo trendy), a Bog jo več kot potrebuje, saj se v katoliški sirotišnici, v kateri jo angažirajo, dogajajo čudne reči, vsi so napeti in skrivnostni, ob porodu, ki ga gleda, omedli, atmosfera je morbidna, pogledi nun prednic – recimo Sonie Braga – ne blagoslavljajo, sestra Carlita (Nicole Sorace) se zažge in obesi, jasno, na odprti sceni, noč se tu nikoli ne konča, paranoja visi kot megla, oče Brennan (Ralph Ineson) pa ji razkrije, da skušajo člani fanatične katoliške klike, ki so prepričani, da cerkev izgublja moč in da jo izriva sekularizem (efekt leta ’68), zrežirati rojstvo Antikrista, s pomočjo katerega bi zavladali svetu.

Monkey Man: Krvavo maščevanje

Kdo je ta teden John Wick? Nihče drug kot Dev Patel, eks »revni milijonar«, zdaj Kid, atrakcija mumbajskih skrivnih, ilegalnih klubov golih pesti, Monkey Man, borec z opičjo masko, avatar hindujskega božanstva Hanumana, Keyser Söze podzemskega ringa, ki je nekoč v trenutku vse, najdražje, najljubše in najbližje, izgubil in ki ve, zakaj je tam, kjer je, kdo ga je spravil tja in komu se mora maščevati. Potem zraste in se kot natakar infiltrira med politične in bogataške elite, kralje indijske družbe, kamor zahaja tudi Rama Singh (Sikander Kher), mogočni, morilski šef policije, na katerega je mislil ves tisti čas, ko je svoje bolečine, svoje brazgotine, svoje travme skrival za opičjo masko. Najprej se oglasi v stranišču, ki ne preživi. Akvarij tudi ne. Marmor vedno zaboli. Težko ga preživiš. Še težje mu ubežiš. A ta mesarski boj – ultrakinetični vrtinec streljanja, znojenja, sekanja, znojenja, rezanja, znojenja, odiranja, znojenja, razbijanja, znojenja, klanja (z usti) – ima tudi pridih razrednega boja. Razredni boj – boj med bedo geta in bliščem elit – tu vsebuje tudi kulturni boj, navsezadnje, preganjanega, ranjenega Kida nekje vmes reši in zaceli – zatirana, diskriminirana, segregirana – transspolna skupnost. Ni kulturne osvoboditve brez razredne osvoboditve.

Kvirovski Thelma in Louise

Filmi noir se običajno dogajajo v velikih mestih (Los Angeles, New York), toda ko noir preplavi kako zakotno, prašno, pozabljeno vukojebino, dobimo Krvavo preprosto, Modri žamet, Divje v srcu, True Romance, Preprost načrt, Bound in Red Rock West – in ekstatični neonoir Kri moje ljubezni, ki ga je posnela Rose Glass, avtorica briljantnega šokerja Saint Maud, posrka vso patologijo, vso obsedenost, vso paranojo, vso halucinantnost, vso kompulzivno seksualnost teh filmov ter jim doda svojo vizijo ženskega opolnomočenja.

Stormy

Stormy Daniels – pornozvezda in režiserka porničev – je seksala s Trumpom. Le enkrat. Bilo je »grozno«. Toda: »Nisem rekla ne.« In še vedno ji je žal. Tik pred predsedniškimi volitvami leta 2016 ji je prek svojega odvetnika plačal za molk (130.000 dolarjev), po razkritju, da je s tem zelo verjetno kršil zakonodajo o financiranju predvolilnih kampanj, pa je začel delati vse, da bi jo diskreditiral in uničil (njegovo »moško« gibanje itak sovraži ženske), kar jo je – kljub oportunistični monetizaciji nepričakovane fame, veliki turneji po nočnih klubih (»Naredimo Ameriko spet potrebno«), publiciteti in intervjujem – pripeljalo na rob bankrota, agonije in živčnega zloma, tako da je, kot pravi, »out of fucks«. Še več: »Povsem prepričana sem bila, da bom umrla.«

Road House

Road House, rimejk kultnega »vesterna« (pri nas naslovljenega Vojna za Dve dvojki), ki ga je leta 1989 pilotiral Patrick Swayze, se dogaja pretežno v baru, v katerem se nenehno pretepajo, in to res neprestano in nenehoma, jasno, z golimi pestmi (»klub golih pesti«), toda Doug Liman – režiser filmov Kdo je Bourne?, Gospod in gospa Smith, Na robu jutrišnjega dne in Barry Seal: tihotapec – vse to posname tako, da vas ob vsakem udarcu zaboli, kot bi gledali človeka, ki z glavo tolče ob marmor.

Godzila in Kong: Novi imperij

Ko se na začetku v King Konga zaletavajo prazgodovinske megahijene, se zdi, da film Godzila in Kong kanalizira Levjega kralja – in konec vam pritrdi, tako da manjka le še Circle of Life. Simba – Baby Kong – je neizbežen. Toda ko si film Godzila in Kong ne domišlja, da je Levji kralj, si domišlja, da je bodisi Jurski park, Potovanje v središče sveta, superjunaški film, Transformerji ali Planet opic, saj Kong, ki dobi novo oborožitev (da o Megagodzili, ki bruha led, niti ne govorim), odkrije kvazikongovske opice, ki jih vodi avtokratski, zavojevalski, trumpovski Skar King, kvazijurska ekspedicija, ki jo vodi dr. Andrews (Rebecca Hall) in v kateri je ob njeni telepatski posvojenki (Kaylee Hottle) in obveznem konspirologu (Brian Tyree Henry) tudi zobozdravnik za megapošasti (Dan Stevens), pa odpotuje v središče sveta ( ja, v »votlo Zemljo«). Film ne ve, kaj bi bil, zato se nima tako dobro, kot bi se lahko imel. Godzila in Kong? Nehajte: Godzile – strupa za megapošasti – tako dolgo ni na spregled, da bi pričakovali naslov: Kong minus Godzila.

Nezaželeni

Prebivalci nekega bloka, baziranega v pariškem primestju Montfermeilu (alias Grand-Bosquetu), v katerem živijo pretežno afriški in bližnjevzhodni priseljenci, skušajo krsto odnesti po stopnicah navzdol, a so prehodi med nadstropji tako tesni, stopnišča pa tako razmahana, da se komaj prebijajo. Blok – del večjega blokovskega naselja – je osiromašen, zastarel, zapuščen, razpadajoč, življenje tu je frustrirajoče, ponižujoče, nečloveško. Še več: spominja na zatiranje. Haby Keita (Anta Diaw), skulirana aktivistka, ki dela v mestni upravi, lahko le nemočno gleda to socialno smrt in druge morbidne učinke deprivilegiranosti – v krsti je njena babica.

Svet brez njega bi bil slabši

»Pekel je za otroke,« je pred davnimi leti pela Pat Benatar. Matamoros, mejno mehiško mestece, je pekel, v katerem otroci hodijo po truplih – vojna med karteli je na vrhuncu, posledice so strašne, v zraku visijo streli in revščina, po tleh pa ležijo trupla. Kot v zadnjem dejanju kake Shakespearove tragedije – ali pa kot na finalni »razstavi« v kakem slasherju. Otroci nimajo nobenih možnosti – Matamoros je brez prihodnosti. Upehana, razdejana, obupna šola (Escuela José Urbina López), v katero se kmalu preselimo, je odsev te socialne distopije – služba, ki jo tu dobi učitelj, ni nagrada, temveč kazen. A zlahka jo dobi: »Če je živ, je najet.« To šolo, zapostavljeno in zapuščeno (z zaklenjenimi vrati), poznate – videli ste jo v Nevarnih srcih. In v filmu Stand and Deliver. Otroci so obsojeni na neuspeh. Na padec.

Role Play

Emma (Kaley Cuoco) je mati in žena, poročena z Daveom (David Oyelowo), toda skrivaj dela kot prestižna poklicna morilka. Ja, Emma je Nikita, le da ima družino. In to je tudi dilema tega filma: ali ima lahko kariero in družino? Zaradi zahtevne, stresne kariere namreč izgublja stik z družino, zamuja seks, rojstne dneve in družinske rituale. Kariera – okej, poklic – od nje terja preveč, povsem si jo podreja, ne pušča ji »kakovostnega« časa, vedno mora biti na voljo, nenehno jo pošilja na »službena« potovanja. Na darknetu je na njeno glavo razpisana nagrada, tako da je od replike »Zaščititi moram svojo družino« le korak do replike: »Saj bi gledala, kako umiraš, a me čaka družina.«

Drive-Away

Če Gertrude Stein in Alice B. Toklas postavite v Jamesove Evropejce, vse skupaj prestavite v leto 1999, tik pred konec sveta (Y2K), in pustite, da Linda Ronstadt zapoje Blue Bayou, dobite Drive-Away Dolls, solo Ethana Coena, polovice tandema Coen-Coen (scenarij je napisala Tricia Cooke, njegova žena), vrtoglavi, duhoviti, slikoviti, z lahkotno grotesknostjo Arizone juniorja gnani road movie, v katerem se hočeta Jamie (Margaret Qualley) in Marian (Geraldine Viswanathan), totalno frajgajstovski prijateljici, pravi eksploziji vitalnosti, elana, lucidnosti, samozavesti in lezbičnega screwballa, pofočkati na vse najlegendarnejše potepuške kraje (Tallahassee!), ceste, motele, bistroje in lezbične bare ( ja, to bo jo y ride!), a za svoj trip nehote najameta avto, v katerem je šundovski kovček, poln gangsterske »robe«, ki ju ne prelevi le v res kvirovsko kvirovski verziji Golih v sedlu (dildo je tu le vic), temveč tudi v ženski verziji Llewelyna Mossa (Josh Brolin) iz filma Ni prostora za starce, le da jima po življenju ob maščevalnem, hladnokrvnem, brezkompromisnem podzemlju streže tudi politika, toksična, homofobična, mračnjaška in okrutna kot hudič. (VOD – Amazon Prime, Vudu, iTunes)

Speči psi

Roy Freeman (Russell Crowe), nekdanji policijski detektiv, živi sam, njegovo stanovanje pa je prelepljeno z listki, na katerih so puščice in napotki, kje je kaj: stranišče tam, kuhinja tam, topla voda tukaj, tablete tukaj, zmrznjena hrana tukaj. Na enem listku piše: imaš alzheimerja. Na listku, ki je poleg, pa: tvoja zdravnica je doktorica Mehta. Verjetno je videl Nolanov Memento. Toda Freeman mora po poteh spominov in tovarištva: pred desetimi leti je na policiji zasliševal človeka (Pacharo Mzembe), ki naj bi brutalno umoril uglednega profesorja Wiederja (Marton Csokas), sicer krutega, ošabnega, perverznega manipulatorja, in ki je umor priznal, tako da so ga obsodili na smrt, zdaj pa je tik pred eksekucijo, a trdi, da je nedolžen, in Freemanu se zdi tako prepričljiv, da se – na svoj amnezičen način – loti preiskave, ki ga vodi od upokojenega detektiva (Tommy Flanagan), s katerim sta zasliševala »morilca«, do vzdrževalca profesorjeve vile (Thomas M. Wright), profesorjevega asistenta (Harry Greenwood), njegove fatalne ljubice (Karen Gillan), sicer psihologinje, in njene »kolegice« (Elizabeth Blackmore). Nihče ni to, kar je – vsak je to, kar ni (in kar skriva), a to ni ne vem kaj.

Materinski čut

Materinski čut, sijajni rimejk sijajnega belgijskega psihotrilerja Duelles, ki ga je Oliver Masset-Depasset posnel po romanu Barbare Abel (Derrière la haine), se dogaja na začetku šestdesetih let (sočasno z Oglaševalci), zato se vsi obnašajo tako, kot da leto 2024 ne bo nikoli obstajalo. Mož (Anders Danielsen Lie) namreč svoji ženi, Alice (Jessica Chastain), nekdanji novinarki, ki se hoče po nekaj letih skrbi za dom in družino vrniti v službo (k nekemu časopisu), prostodušno dahne: »A se moraš res vrniti v službo? Saj jaz dovolj zaslužim za oba. Če že ravno hočeš, lahko kaj napišeš za šolsko glasilo.« Alice izgleda kot Tippi Hedren v Hitchcockovih Ptičih, Celine (Anne Hathaway), njena soseda in najboljša prijateljica, pa kot Jackie Kennedy. Neločljivi sta in povsem predani mirnemu, idiličnemu, sterilnemu, pastelnemu, »perfektnemu« primestnemu raju, v katerem živita in v katerem vrtne palčke nadomeščata njuna sinova, Theo (Eamon Patrick O’Connell) in Max (Baylen D. Bielitz), prav tako najboljša prijatelja. Vse to spominja na artificielni svet melodram Douglasa Sirka, ki pa si ga prisvoji Hitchcock, ko mali Max strmoglavi z balkona v smrt, kar raztrga in napne vse odnose, saj je Celine prepričana, da se je Alice premalo potrudila, da je preveč oklevala in da bi lahko preprečila smrt njenega sina, medtem ko je Alice prepričana, da ji hoče Celine zdaj iz maščevanja speljati Thea, ki je itak videti tako, da bi lahko igral tudi v rimejku Prerokbe.

Prepirajo se med sabo, namesto da bi se prepirali s kapitalom

Šantićev film Zbudi me, ki postane skoraj Dead Man’s Shoes in skoraj Ubijte Carterja (slovenski filmi so pogosto skoraj filmi), svari pred malimi, sivimi, depresivnimi, zapuščenimi, brezperspektivnimi mesti, v katerih mladim preostane le dvoje: da postanejo kriminalci ali pa jezni, toksični, morbidni, fašistoidni nacionalisti, prepričani, da priseljenci izvajajo »genocid nad Slovenci«. Volili bi Trumpa. In Geerta Wildersa. Rok (Jure Henigman), mali kriminalec, ki je izgubil spomin (nekdo ga je »kresnil po tintari«), se vrne domov, na Jesenice, k mami (Nataša Barbara Gračner) in mlajšemu bratu (Timon Šturbej), a dom je tuja dežela. V vseh smislih. Jesenice izgledajo mračno, mučno, opuščeno, depresivno – hladno. Nočejo ga. Vse je isto, a čisto drugače, ker je isto. Mučna drugačnost istega ga navdaja z nelagodjem. Mlajši brat je začuden, da ga vidi (»Kaj pa ti tle?!«), mama pa ga noče videti (»Izgini!«). Sploh ne ve, da ima raka in da je bila »pol leta samo po bolnicah«. Ali pa je pozabil. Kot je pozabil, da je nekomu »odprl glavo«.

Mean Girls

Pred dvajsetimi leti so Zlobna dekleta – kruta komedija o vojni gimnazijskih klik in tračev (Nimaš pojma sreča Heathers) – dobila ogromno fenic in fenov, kultistk in kultistov, zato ne preseneča, da so zdaj, ob jubileju, posneli glasbeni rimejk. Ja: Zlobna dekleta – mjuzikl! Najstnice – zlobne, strupene, pasje, obsedene s priljubljenostjo in privilegiranostjo (Lindsay Lohan zamenja Angourie Rice) – pojejo in plešejo, a mi več kot dobro vemo, da kdor poje in za nameček še pleše, zlo ne misli. O body shamingu in podobnih političnih nekoreknostih ni več ne duha ne sluha. Kdor poje in za nameček še pleše, misli politično korektno. (VOD – Amazon Prime)

The Marsh King’s Daughter

Jacob, alias Marsh King, ki ga igra Ben Mendelsohn, novi obraz hladnokrvne negativnosti, je ameriški gospod Fritzl, le da svoje hčerke Helene (najprej jo igra Brooklynn Prince, kasneje Daisy Ridley) ne skriva v kleti, temveč v gozdu – podobno kot Ben Foster svojo v filmu Leave No Trace. Jacob je kakopak hujši: svojo družino je namreč ugrabil in prisilil v »divje« življenje. Tip je survivalist, njegova toksičnost je patološka (in morilska), toda Helena, ki jo kliče »moja mala senca«, je prepričana, da je odraščala v idili, srečno, sredi neokrnjene narave (poznala je vsa drevesa, sama si je ubila hrano ipd.), tem bolj, ker se očetov motto glasi: »Vedno moraš zaščititi družino!« Ko z mamo zbežita in ko očeta zaprejo, doživi krizo identitete, zlagoma spregleda ter se poroči in potuhne, a oče, ki je čedalje bolj maščevalno in plenilsko pošasten, jo leta kasneje najde – tako kot Patrick Bergin pobeglo Julio Roberts v filmu V postelji s sovražnikom.

Spaceman

Adam Sandler je Spaceman, vesoljec, astronavt, ki naj bi globoko v vesolju, v absolutni samoti, nekje pri Jupitru, preživel eno leto, njegova žena (Carey Mulligan) pa – globoko na Zemlji – razmišlja o tem, da bi se od njega ločila, le ne ve, kako bi mu to povedala. In kdaj. Če sploh. Filmi o osamljenih astronavtih so ponavadi metafore osamljenosti človeške eksistence, Spaceman pa je – podobno kot Solaris – metafora ločitve, saj Sandler izgleda tako, kot da se je že ločil: potrt, tesnoben, žalosten, prestrašen, negotov, zapuščen, inerten. Stalno se prebuja, nima apetita, halucinira, jemlje pomirjevala, skuša se prilagoditi novemu življenju. Videti je kot kup nesreče, kot človek v nevzdržni stiski, kot človek, ki je potreben terapije, kot človek, ki se počuti kot kozmični vic, kot človek, ki gre ravnokar skozi vseh tistih famoznih pet stopenj žalovanja – zanikanje, jezo, pogajanje, depresijo in sprejemanje. Lahko bi ga opisali s pridevniki iz naslovov njegovih resnih, dramskih filmov: Punch-Drunk … Funny … Uncut.

Kraljevski Artur

Kraljevski Arthur je »inspirativni« generik z izsiljevalskim preobratom. Začne se na svetovnem prvenstvu v pustolovskih dirkah (Adventure Racing World Championship), kjer Michael Light (Mark Wahlberg) s svojo ekipo obtiči v kostariškem blatu, tako da ne doživi le poraza, temveč tudi blamažo. Light nikoli ne zmaga. Vedno je drugi. In kot gre glas, je največji sovražnik samemu sebi. A ker je pravi, čisti Američan, hoče ponovno vstajenje, resurekcijo – comeback. Ko sestavi politično korektno multikulti ekipo, v kateri so še punca (Nathalie Emmanuel), ki je opustila tekmovanje, influencer (Simu Liu) in tip s poškodovanim kolenom (Ali Suliman), se odpravijo na svetovno prvenstvo v Dominikansko republiko, »največji telesni in psihični izziv«.

»Največja družina v zgodovini rokoborbe«

Spomnite se trdega, neusmiljenega, tiranskega, karizmatičnega narednika Hartmana (R. Lee Ermey), ki je mlade vojake v Kubrickovem Full Metal Jacketu predeloval v »prave moške« – ubijalske stroje. Tak je tudi Fritz Von Erich (Holt McCallany), teksaški silak, nekdanji rokoborec (znan po posebnem prijemu, »železnem kremplju«), ki ni nikoli dobil priložnosti, da bi se boril za naslov svetovnega prvaka v težki kategoriji, pa skuša zato svoje štiri sinove, Kevina (Zac Efron), Kerryja (Jeremy Allen White), Davida (Harris Dickinson) in Mika (Stanley Simons), preleviti v ubijalske stroje, triumfalne gmote mišic, svetovne prvake v rokoborbi (celo Mika, ki je de facto rocker), »največjo družino v zgodovini rokoborbe«.

Ni kamere, ki bi bila dovolj velika za Salvadorja Dalíja

Veliki ekscentrik – Quentin Dupieux – je posnel ekscentrični film o velikem ekscentriku, Salvadorju Dalíju. Judith (Anaïs Demoustier), farmacevtka, ki se je na hitro prelevila v novinarko, hoče posneti intervju z Dalíjem, ki pa je zgrožen nad tem, da je prišla le z beležnico in svinčnikom – Dalí, »ekscentričen in koncentričen, anarhist in monarhist«, hoče kamero, kinematografsko kamero, veliko kamero, velikansko kamero, giganteskno kamero, kolosalno kamero, največjo kamero na svetu. Ena itak ne bo dovolj. Ni kamere, ki bi bila dovolj velika zanj.

Kung fu panda 4

Optimistični, veseli, poskočni panda Po, po novem Duhovni vodja Doline miru, fu štafeto preda novi generaciji, lisici nindža tatici, svet ogrozi kameleonska fatalka, dedinja Tai Lunga in generala Šena, Predrznih pet pa izgine. Ker se filmske serije nikoli ne končajo, je tudi nekdanja trilogija o Kung fu pandi dobila četrti del, ki se trudi, da bi bil boljši od tretjega. Kot bi si ustvarjalci rekli: hej, Svet igrač 4 je dobil oskarja!

Mati Cabrini

Alejandro Monteverde je leta 2018 posnel Zvok svobode, krščanski triler o svetniškem rešitelju ugrabljenih otrok Timu Ballardu, za katerega pa se je lani, ko je film končno prišel v dvorane (postal velik hit in povsem obnorel Trumpove privržence), izkazalo, da je na reševalnih »misijah« zagrešil številne spolne napade, tako da ga je organizacija Operation Underground Railroad, ki jo Zvok svobode slavi, ekskomunicirala. Svetnik vendarle ni bil svetnik. Monteverde zdaj za vsak primer raje ponuja film o pravi svetnici, italijanski nuni, materi Cabrini (Cristiana Dell’Anna), ki je hotela ustanoviti misijon na Kitajskem, a jo je papež Leon XIII. (Giancarlo Giannini) ob koncu 19. stoletja v družbi šestih nun poslal v Ameriko (»Sestre, od zdaj govorimo angleško«), kjer je v newyorškem slumu Five Points – prizorišču humanitarne katastrofe – ustanovila svoj »imperij upanja« (sirotišnice, bolnišnice, šole ipd.) ter reševala revne, uboge, bolne, diskriminirane, zapostavljene, ponižane in razžaljene, predvsem kakopak prezirane italijanske priseljence.

Namišljeni

Dom je tam, kjer straši. Jessica (DeWanda Wise), avtorica in ilustratorka otroških knjig, se s svojim novim možem (Tom Payne), sicer rockerjem, in njegovima hčerkama iz prejšnjega zakona, najstniško Taylor (Taegen Burns) in še malo Alice (Pyper Braun), preseli v svojo rojstno hišo, kjer se zgodi Nočno kopanje, le da nočno kopanje zamenja stara igrača, plišasti medvedek Chauncey, ki ga Alice najde v kleti in ki naglo postane njen namišljeni prijatelj. Toda ko rocker izgine na turnejo, ko se pojavi ekspertka za namišljene prijatelje, ko začne namišljeno prijateljstvo kazati svoje patološko srce in ko se odpre portal v multivesolje namišljenih prijateljstev, je le še vprašanje, kdaj bo začel smrtno resni, posesivni Chauncey – paranormalni mojster gaslightinga – kanalizirati neodrešljivo sadističnega Chuckyja in porcelansko demonično Annabelle. Jessica, ki jo v sanjah itak terorizirajo pajki, je tu pričakovala »srečo«, a sreča je le breme, ki od ljudi terja preveč, obenem pa prebuja otroške travme – v tej hiši je bila srečna kot otrok (tu je preživela prvih pet let svojega življenja), toda srečna je bila prav zato, ker se ničesar ne spominja.