Lift

F. Gary Gray je pred leti posnel rimejk kultne akcijske komedije The Italian Job, Lift – v katerem Kevin Hart, specialist za ropanje dragocenih umetnin, pilotira ekspertno multikulti roparsko tolpo (Vincent D’Onofrio, Billy Magnussen, Ursula Corbero, Kim Yun-jee), ki izvede high-tech rop stoletja – pa izgleda kot odmev tega rimejka (zato niti ne preseneča, da se začne z manjšim ropom v Benetkah).

Genocid kot nekaj vsakdanjega

Interesno območje, posneto po romanu Martina Amisa, je Schindlerjev seznam, le da Auschwitza ne pokaže, tako da lahko rečete: to je film o holokavstu, ki holokavsta sploh ne pokaže! Ves čas namreč ostane zunaj Auschwitza, pred vhodom. A da ne pokaže holokavsta, ni res – pokaže prav srce holokavsta, temeljno celico holokavstnega stroja, srečno družino, ki leta 1942 živi ob Auschwitzu, ultimativno srečno družino: družino Rudolfa Hössa (Christian Friedel), ledenega komandanta Auschwitza.

Society of the Snow

Tako kot pri Titaniku veste, da bo Titanik na koncu potonil in s sabo potegnil množico potnikov, tudi pri španskem filmu Družba snega (La sociedad de la nieve), posnetem po zelo dobro znani, razvpiti, srhljivi resnični zgodbi, veste, da bodo urugvajski ragbijaši (Enzo Vogrincic, Agustín Pardella, Matías Recalt, Esteban Bigliardi, Diego Vegezzi itd.), ki leta 1972 odletijo na tekmo v Čile, a v Andih doživijo in preživijo letalsko nesrečo ter tam potem obtičijo brez upa na rešitev (prek radia izvejo, da so iskalno-reševalno akcijo za dva meseca ustavili), jedli človeško meso, drug drugega, in da se bodo tisti, še živi, s tem vnaprej strinjali. Če umrem, me pojejte! Najprej jih stisne mraz – in potem še plaz! Vsi se bodo žrtvovali, vsi so potencialna hrana – nekateri zaman, kajti umrli bodo tudi tisti, ki se bodo pred tem z njimi najedli. A ker so dobri kristjani, se itak zavedajo, da je evharistija – prejemanje Jezusa v podobi kruha oz. prejemanje Jezusa v podobi ragbijaša – tako obed kot žrtev. In to je ultimativna evharistija: kanibalizem.

Himera

Himera je italijanski film o ljudeh, ki nikoli ne vidijo konca svojih sanj. A naj vas uvodoma spomnim na Blagine lekcije, sijajno bolgarsko črno komedijo kapitalističnih nravi, ki je očitno ne bo na redni program: Blago (Eli Skorčeva), naivno upokojenko, brutalno izigrajo in prevarajo prevaranti, ki ji speljejo vse prihranke, s čimer ji uničijo življenje. Mediji in javnost se ji posmehujejo: kakšna trapa! Blaga, ponižana in razžaljena, se infiltrira v bando, ki potrebuje nedolžne državljanke in državljane – uporablja jih kot “kurirke”, no, kot “mule”. In Blaga postane “mula” ( ja, kot Clint Eastwood v Muli), kar seveda pomeni, da postane del kriminalne združbe, ki malim ljudem uničuje življenja. Mali človek se obrne proti malim ljudem. Prosti trg deluje, biznis cveti, logika tega izrojenega kapitalističnega stroja, ki zabriše vse sledi razredne pripadnosti in solidarnosti, pa je jasna: ali ubijaš – ali pa boš ubit! Ali si lovec – ali pa plen!

Kaj, če lahko ljubezen obstaja le, če temelji na manipulaciji?

Ali lahko ženska pozabi na splošno toksičnost moškega – na toksično zgodovino njegovega spola, na njegovo toksično splošnost? Sylvia (Jessica Chastain), nekdanja alkoholičarka in zelo hladna, depresivna socialna delavka iz Brooklyna, ki se izogiba socialnim stikom, živi s hčerko in mučno preteklostjo, ki jo hoče – tudi s pomočjo luksuznega varnostnega sistema in kopice ključavnic – zakleniti ven, a je ne more in ne more pozabiti. Saul (Peter Sarsgaard), ki začne na lepem – kot nekakšna kombinacija zombija, mesečnika in zalezovalca – laziti za njo, pa se svoje preteklosti – očitno prav tako travmatične – ne more in ne more spomniti. Mučijo ga demenca, amnezija in zatemnitve. Sylvia ga obtoži, da jo je spolno nadlegoval (»posilil«, »prisilil v fafanje«), ko jih je štela dvanajst, on pa »sedemnajst ali osemnajst«, a se izkaže, da se je zmotila in da je to storil nekdo drug, njegov prijatelj ali sošolec. Če se je to sploh zgodilo. Morda se ni. Morda se je. Morda jo je razdejalo kaj drugega. Morda le manipulira. Morda išče le opravičilo za zavoženo življenje, alkoholizem in socialno osamljenost. Morda le išče socialni stik. Morda se mora zaleteti v nekoga, da bi sploh kaj čutila.

V slovenskih filmih vse poti vodijo na morje

V slovenskih filmih vse poti vodijo na morje. In tudi Gepack, prvenec tiktokerja Žige Kukoviča, je film o štirih prijateljih, ki se s starim mercedesom – masivnim kot chrysler v Kozoletovem Remingtonu – odpeljejo na morje, a pot je – tako kot v Vincijevem road tripu Babica gre na jug – dolga, polna ovir.

Finestkind

Tale pomorska družinska saga (skoraj Vojna zvezd na ribiški ladji), v kateri novoangleška ribiča, Ben Foster in Toby Wallace, sicer stravmatizirana polbrata, zaradi zadolženosti, mačističnih kapric, masivne odtujenosti in spleta nesrečnih kapitalističnih okoliščin sprejmeta pošiljko droge, izgleda tako, kot bi bila posneta pred tridesetimi leti (kot bi Vihar vseh viharjev srečal L. A. zaupno), videti pa se jo splača le zaradi replike, ki jo izreče nergavi, upehani, melanholični, na smrt bolni, a še vedno dobro zasoljeni Tommy Lee Jones, morski Darth Vader: »Živiš, umreš, šteje pa to, kar je vmes.« (Amazon Prime Video & Paramount+)

Fingernails

Film Fingernails, v katerem takoj na začetku izvemo, da se srčne težave najprej pokažejo na nohtih, se dogaja v retro sedanjosti – ni laptopov in mobilnih telefonov, vidimo le vinilke, slišimo le stare pesmi, recimo Total Eclipse of the Heart ali Only You. Toda znanost je izdelala test, ki lahko pove, ali sta si moški in ženska usojena – ali sta torej perfect match. Učiteljica Anna (Jessie Buckley) in Ryan (Jeremy Allen White) sta si. Tako je pokazal test. Konec negotovosti. Konec ločitev. Juhej! Toda ko ju vidimo, hitro ugotovimo, da si nista povsem usojena – med njima ni ognja, malo si lažeta, ni poljubov, drug ob drugem se dolgočasita, pod tušem se skupaj le še tuširata, še celo gledanje televizije ju ne razvname več (on v skupnem izdelovanju lončene posode – citatu najerotičnejšega prizora iz Zuckerjevega Duha – ne vidi »smisla«). Kaj ju je ločilo, je na dlani: ker ju je znanost »usodno« povezala, mislita, da jima ni treba ničesar več narediti, ljubezen pa je delo – fantaziranje, ljubosumje, skakanje v neznano ipd. Ker sta si znanstveno »usojena«, se jima z ljubeznijo ni treba več ukvarjati. Lahko se prepustita rutini. Na ljubezen jima sploh ni treba več misliti. Ljubezen pa je natanko to – hrana za razmišljanje. Na srečo Anna izgubi službo v šoli in se zaposli prav na Ljubezenskem inštitutu (vodi ga Luke Wilson), potemtakem tam, kjer opravljajo – precej analogne, no, komično analogne – teste, ki povejo, ali se partnerja res ljubita in ali sta res perfect match, to pa storijo tako, da partnerjema z enega prsta potegnejo noht, kar je boleče, grozljivo, morbidno, grizlijevsko, a ljubezen je tortura, body horror.

Čebelar

Filmi, v katerih igra Jason Statham, izgledajo tako, kot da jih je režiral Jason Statham. Ja, izgledajo avtorsko – kot delo avtorja. Vedno ista – za lase privlečena – premisa, vedno isti – absurdni – poudarki, vedno iste – pompozne – obsesije, vedno iste – mačistične – replike, vedno ista nezgodba, vedno isti klišeji iz vzporednega sveta. Statham, itak tudi žanr zase, je vedno postmoralni, postpolitični in postlogični ubijalski stroj, ki komaj čaka na dober razlog za jezo, maščevanje in sarkazem. V Čebelarju igra Adama Claya, upokojeni poklicni morilec (kot bi padel iz Morilske elite), zdaj osamljenega čebelarja iz Massachusettsa, ki ima zlato sosedo (Phylicia Rashad), dobrodušno in dobrodelno učiteljico, za katero bi naredil vse – in hekerji, ultimativni bad guys, mu dajo priložnost, da zanjo res naredi vse.

Adamant

Ko se začne Philibertov doku, ki je v Berlinu pobral glavno nagrado, zlatega medveda, vidimo in slišimo Françoisa, ki na barki Adamant, zasidrani v Seni, v centru Pariza, poje La Bombe humaine (Človeška bomba), hit francoskega benda Téléphone. In poje ga odločno in strastno, napeto in originalno, strmo in neustrašno, z zrnom in iskro – kot da ga je sam napisal. Kot da ga je napisal po svoji zgodbi. Kot da poje o svoji notranji bombi. La Bombe humaine postane nekaj osebnega, nujnega, bistvenega – detonacija opolnomočenja.

Orgiastična kostumirana socialistka

Lanthimosov film – radikalen original, posnet po romanu Alasdaira Graya – je zgodba o ženski, ki se neustrašno prebija skozi življenje v sprevrnjenem svetu, in moških, ki izgubljajo kontrolo nad njo. Saj bi jo ustavili, če bi vedeli, kako. Represija in toksičnost sta premlačni. In protagonistka, Bella Baxter (Emma Stone), je spočetka povsem nesvobodna, »nesrečno bitje«, suženjska in mehanična laboratorijska kreacija, »moderna Prometejka«, »pretty little retard«, frankensteinovski eksperiment dr. Godwina Baxterja, njenega »norega«, a grotesknega, deformiranega in spolno impotentnega Boga. Telo noseče viktorijanke, ki je naredila samomor, je kirurško »zlepil« z možgani njenega nerojenega otroka.

Bela golobica

Ljubezen, ki je vredna sodobnega filma, očitno potrebuje »inspirativno« zgodovinsko kuliso, ki je je vredna – holokavst! Bela golobica, posneta po grafičnem romanu R. J. Palacio, avtorice Čuda (specialistke za forsirane naslove in osladno sladkobni young-adult kič), se dogaja v alzaškem mestecu, iz katerega nacisti leta 1942 deportirajo vse Jude – razen petnajstletne Sare (Ariella Glaser), ki jo reši in skrije sošolec Julien (Orlando Schwerdt). Ker ga je ohromila otroška paraliza, pomeni, da sta moralno izenačena – ona je žrtev nacizma, on pa žrtev »oskarjevske« redke bolezni.

Maestro

Bradley Cooper je rekel, da je dirigiranje za Maestra, film o slovitem dirigentu in skladatelju Leonardu Bernsteinu (Zgodba z zahodne strani), treniral šest let. Bolje bi bilo, če bi šest let treniral kajenje – Bernstein, ki ga igra Cooper, namreč nima ves čas v roki dirigentske paličice, temveč cigareto, a drži in kadi jo tako, kot da ni še nikoli kadil. In kot da le fejka. Varno kajenje. Razumete: Cooper ni kadilec. Pa tudi – ne spodobi se. Kajenje je politično nekorektno. In tu je problem: v Maestru je vse varno. Politično korektno. Nobenega tveganja. Bernstein je biseksualec, ali bolje rečeno – poročen gej. Toda svojih ljubimcev se praktično ne dotakne. Tako so gejevske prizore snemali pred tridesetimi, štiridesetimi leti. Razumete: Cooper ni gej, zato ne more »predaleč«. Zakaj bi iritiral »svojo« publiko? Okej, z enim ljubimcem, mladim klarinetistom, se ravno nameni poljubljati, a ga žal preseneti žena, kostariška igralka Felicia Montealegre (Carey Mulligan), tako da potem iz vsega skupaj ni nič. Prekleto! Se žena loči? Ne, kje neki – Felicio je že davno ustavil. In ustavila je ni njegova homoseksualnost, temveč njegova toksičnost – njegov šovinizem, njegov seksizem, njegov patriarhalni fašizem. Vse mora biti podrejeno njegovi ustvarjalnosti, njegovi umetnosti, njegovemu skladanju – njegovemu dirigiranju.

Nočno kopanje

Predstavljajte si, da je noč in da ste v bazenu, na nočnem kopanju, in to sami, scela in povsem sami, nikjer nikogar – raj! Ves bazen je vaš! Toda od raja do pekla je le korak. V bazenu ste namreč nemočni – skoraj goli, nikoli dovolj hitri, težko se premikate, vaše noge so težke, ne morete pobegniti in ko se potopite, nikoli ne veste, kaj se dogaja zunaj. Nekaj vidite, a ne veste, kaj. Če sploh kaj. In vsi tisti odtoki! Ne, to ni za otroke! Kot da je za odrasle.

Zlo ne obstaja

Kapitalizem in narava ne gresta skupaj. Ne, ne moreta sobivati – kapitalizem komaj čaka, da požre naravo. Več ko je požre, večji so profiti. V japonskem filmu Zlo ne obstaja, ki ga je posnel Ryusuke Hamaguchi, avtor filma Drive My Car, to izkusita oče in osemletna hči, Takumi (Hitoshi Omika) in Hana (Ryo Nishikawa), ki živita v idilični vasici sredi gozda, kjer nabirata drva in divji wasabi, vodo pa zajemata naravnost iz studenca. Tam – v tej metastazi Krasinskijevega Tihega mesta – je tako mirno in nestresno, da v glavnem molčita. Da ne bi zmotila narave. In svojega zena. Svoje ekstaze zasebnosti. Takumi in Hana poznata vsa drevesa, vsa njihova imena – gozd je njun. Tu in tam ju »prebudi« le kak lovski strel. A lovski strel je vedno simptom – in metafora kapitalističnega posilstva narave.

Šterkijada

V sodobnih slovenskih filmih razpadajo družine, v Šterkijadi pa družina noče in noče razpasti, a bi morala. Igor Šterk je posnel avtobiografijo – zgodbo o svojem odraščanju ob slovitem morjeplovcu Juretu Šterku (Janez Škof), otročje entuziastičnem, maničnem fabulistu s toksično, nasilno hrbtno stranjo. »Igor, pejt na kolena, da te ne bo pretepu,« panično vpije mama Vojka (Silva Čušin), ko mali Igor (Tito Novak) izgubi rokavico. »Mulc, nimamo denarja. Naše stvari je treba pazit,« vpije Jure, mojster iluzij (»gusar«), lisjak (za svoje morjeplovske podvige vedno najde sponzorje), populist (med desetdnevno vojno hoče na prvo linijo fronte) in mislec (»Lahko greš jadrat okrog sveta kot ateist, ampak nazaj ne prideš tak«), ki vse podredi svoji obsesiji, svojim »zgodovinskim« jadranjem (prvi Slovenec, ki je preplul svet ipd.), pri čemer ne izbira sredstev.

Margaux

Kaj pa tokrat zagreši umetna inteligenca? Tole: ustvari Margaux, pametno hišo, ki izpolni vse želje in ki se prelevi v vsevidno, vsevedno in vsepovsodno psihopatko. Hormonskim mladenkam in mladeničem (vsaj tri igralce ste videli v seriji Riverdale), ki jo najamejo, se začne dogajati to, kar se v Petkih trinajstega dogaja hormonskim mladenkam in mladeničem, ki najamejo kočo ob Kristalnem jezeru. Ja, umetna inteligenca nadomešča Jasona Voorheesa. In ja, nepremičnina sklene, da se bo znebila najemnikov – da jih bo torej odrla. Nič ni distopičnejšega od popolnega udobja. Nič ni srhljivejšega od izpolnitve želja. In nič ni bolj morilskega od aplikacij, socialnih omrežij in razmetavanja z osebnimi podatki – ko jih umetna inteligenca prebere, ti lahko pripravi personalizirano smrt. (Netflix)

Še en gol za zmago

Ko je nogometna reprezentanca Ameriške Samoe leta 2001 kvalifikacijsko tekmo z Avstralijo izgubila z rezultatom enaintrideset proti nič (najhujši poraz v zgodovini kvalifikacij), so se ji vsi posmehovali. Povsod so vrteli gole s te tekme. Nacija je šla skozi več kot le pet faz žalovanja.

Master Gardener

Nacisti so bili obsedeni z redom. Narvel Roth (Joel Edgerton), vrtnar na posestvu gospe Haverville (Sigourney Weaver), tudi njen občasni ljubimec, je tako obseden z redom, da izgleda kot nacist – vrtove obdeluje natančno, pedantno, ekspertno, pikolovsko, filigransko, čistunsko, z birokratskim hladom. Kar pa naj vas nikar ne zavede: Roth je bivši neonacist. Ko se sleče, vidimo, da je povsem potetoviran z nacistično ikonografijo. Videti je kot neonacistična forma viva – kot billboard za neonacistično stranko. Za Proud Boys. Toda Roth, ki verjame v prihodnost (»Vrtnarjenje je most do prihodnosti«), je reformiran in streznjen. Neonacizmu se je odpovedal in pristal v programu za zaščito prič. Vprašanje je le: zakaj je potem še vedno poslikan? Zakaj si ni »preoblekel« kože? To zanima tudi Mayo (Quintessa Swindell), rasno mešano pranečakinjo gospe Haverville, ki se zaplete z njim in ki hoče, da se znebi teh tatujev.

Your Lucky Day

»Pohlep je dober,« je famozno oznanil Gordon Gekko (Michael Douglas), antagonist Stonovega Wall Streeta, ki se je dogajal na borzi, med posredniki in špekulanti. Your Lucky Day pohlep odpelje med male ljudi – v trgovino za vogalom, v kateri arogantni bogataš (Spencer Garrett) za božič kupi loterijsko srečko, ki zadene 156 milijonov dolarjev. Kako to, da imajo bogataši takšno srečo? Kako to, da bogatijo le še bogataši, ne pa mi, se sprašujejo vsi tisti, ki so v tistem trenutku tam – Sterling (Angus Cloud), noseča natakarica (Jessica Garza), njen fant (Elliot Knight), sicer vilonist (ki igra v metroju), in varnostnik (Charlie Magdaleno). A to se sprašujejo tudi lastnik trgovinice (Mousa Hussein Kraish) in policijski specialci, ki vletijo, ko »ljudstvo« vstane in ko začne pokati.

Le ponovitev ti uredi misli. In srce.

Ko se Hirayama (Yakusho Koji), priletni Japonec, zbudi, pospravi posteljo, si umije zobe, uredi brke, zalije rastline, pogleda proti nebu in se nasmehne, potem pa sede v kombi in krene na odisejado po Tokiu, na road trip, ki vključuje čiščenje monumentalnih javnih stranišč (to je njegov poklic) in poslušanje klasičnih štiklov (začenši s House of the Rising Sun via The Animals), ki prihajajo z njegovih kaset (Nina Simone, Lou Reed, The Rolling Stones, Otis Redding, Patti Smith, The Kinks ipd.). Med kosilom gre v park in fotografira – vedno isto igro svetlobe in senc, ki pronica skozi vejevje in listje. Zvečer se vrne domov, med svoje kupe kaset in knjig – ter začne brati knjigo, ki jo je kupil za drobiž. Potem zaspi. In sanja. Črno-belo. Naslednji dan vse to ponovi. In tako vsak dan. Spet in spet. Nenehno se mu ponavlja isti dan. Kot onemu vremenarju v Ramisovem Neskončnem dnevu.

Aquaman in izgubljeno kraljestvo

Če bi se zdajle izkazalo, da Atlantida res obstaja, ali bi jo sprejeli v Združene narode? Nič, to je le vprašanje, ki se zastavi nekje vmes, tako kot recimo vprašanje: zakaj ima Aquaman (Jason Momoa), benevolentni vladar Atlantide (kombinacija male morske deklice, malega Nema, Thora, Iron Mana, Neytiri in Aragorna), novorojenca? Uganite. A: zato, da bi ga lahko previjal? B: zato, da bi ga lahko ta poscal? C: zato, da bi ga lahko dežurni diabolik – Black Manta (Yahya Abdul-Mateen II) – ugrabil! Ko zmanjka idej, igrajo na otroke. In izločanje. Ali pa vprašanje: zakaj so specialni efekti tako slabi, da izgledajo, kot da bi bili narisani? Iz preprostega razloga: zato, ker feni očitno hočejo, da bi film, posnet po stripu, izgledal kot strip! Ali pa vprašanje: zakaj so vsi tako leseni – zakaj celo igralci, ki znajo igrati (Patrick Wilson, Amber Heard, Nicole Kidman), igrajo tako leseno? Spet iz preprostega razloga: zato, da ne bi potonili! Kdo ve, morda pa zato, da ne bi preveč zasenčili olesenelosti Jasona Momoe in njegovega očeta, Dolpha Lundgrena. Ali pa vprašanje: zakaj je vse tako klišejsko, tako brezdušno, tako utrudljivo predvidljivo? Morda zato, ker ga je napisal ChatGPT?

Rebel Moon – Part One: A Child of Fire

Če bi vam rekel, da gre za zgodbo o Kori (Sofia Boutella), mladi bojevnici, ki zbere ekipo (»specialiste«, kot so tat, general, pilot, mečevalka, krotilec zveri ipd.), s katero se upre tiranski bandi, ki hoče nedolžnim, naivnim, dobrodušnim kmetom zapleniti ves pridelek, bi mislili, da gre za reimaginacijo Sturgesovih Sedmih veličastnih (ali pa Kurosawovih Sedmih samurajev), toda v resnici gre za imitacijo Lucasove Vojne zvezd, sci-fi sago, ki se dogaja v oddaljeni galaksiji.

Vsi javkajo, da so dobre romantične komedije danes redkost

Sami veste, kaj se zgodi, ko si fant in dekle v romantični komediji rečeta: samo delajva se, da sva zaljubljena! Točno – zlagoma se zaljubita. Neizbežno. Ne moreš se delati, da si zaljubljen, ne da bi se zaljubil. To si rečeta Ben (Glen Powell) in Bea (Sydney Sweeney), finančni svetovalec, ki mu je res nerodno, da dela pri Goldman Sachsu, in študentka prava, utopljena vsak v svoji coni udobja (in vsak v svojem strahu pred resno, stalno zvezo). Srečata se v neki kavarni, kjer med njima tako klikne, da skupaj preživita noč – entuziastično, a brez konzumacije. Potem ju zgrešena komunikacija tako spre, da drug za drugega nočeta več slišati, spletom okoliščin pa se čez kako leto – v slogu Poti v raj – znajdeta na prestižni lezbični svatbi (v Avstraliji), kjer v izogib katastrofi – še toliko bolj, ker tam nepričakovano srečata tudi svoja bivša partnerja – skleneta, da se bosta pretvarjala, da sta par. Beini sestri Halle (Hadley Robinson) in Benovi prijateljici Claudii (Alexandra Shipp), ki se bosta poročili, ni treba ničesar fejkati – dovolj je bilo fejkanja.

Film o Ferrariju, ki vas ne utruja z neskončnimi dirkami

Ferrari je film o Ferrariju, ki pa vas ne utruja z neskončnimi dirkami – to ste videli v Izzivalcih (Ford v Ferrari). Oh, in v iteracijah Hitrih in drznih. Toda: ko bolid odleti v zrak, zleti dirkač v eno stran, sam bolid pa v drugo. Ali pa zleti med publiko – in jo opustoši. Kot da je vojna. Bolid – ja, ferrari, ki ga pilotira Alfonso Antonio Vicente Eduardo Angel Blas Francisco de Borja Cabeza de Vaca y Leighton markiz Portaga (Gabriel Leone), španski dirkač formule 1 in olimpijec (v bobu) – se prelevi v orožje za množično uničevanje. Kar ni težko: pred tem postane orožje za množično zapeljevanje – atraktivni, kinetični, glamurozni bolidi ljudi zmamijo k cesti, po kateri poteka Mille Miglia, smrtno nevarna dirka po Italiji. Med rednim prometom. Tega gladiatorskega momenta ni več. Toda leta 1957, ko se dogaja ta film, je še bil. Dirkači so še umirali – kot neustrašni »osvajalci« neznanega in še neraziskanega sveta, ki so se žrtvovali za »napredek«.

Leave the World Behind

Film Leave the World Behind – sicer tipična Netflixova apokaliptika (Bird Box sreča Don’t Look Up), vrhunska študija nevidnega terorja – vas bo znerviral. Ko se premožni zakonski par (prof. Ethan Hawke in oglaševalka Julia Roberts), naveličan New Yorka in ljudi in stresa, za vikend s sinom in hčerko preseli v razkošno state-of-the-art vilo na Long Islandu, se začnejo hitro dogajati čudne, nepojasnljive, strašljive reči: tanker – kombinacija plazu iz Östlundove Višje sile in morskega psa iz Spielbergovega Žrela – zapelje na plažo, med ljudi, ki se kopajo in sončijo, samovozeči avtomobili se zaletavajo drug v drugega, letala padajo z neba, okoli hiš se kopičijo uročeni jeleni, ljudem izpadajo zobje, ušesa trga oglušujoč, boleč zvok. Telefoni so mrtvi. Internet ne deluje. Ptičem se – v slogu Hitchcockovih Ptičev – meša. Ljudje blaznijo. Liberalizem odpove. Kaos pa je – v slogu Forsterjeve Svetovne vojne Z – čedalje hujši. Kot bi rekel Hamlet: »Svet je iz tečajev.« Pa še lastnik te vile (Mahershala Ali), vljudni finančni svetovalec, se hoče s hčerko (Myha’la Herrold) na vsak način vseliti nazaj v vilo, ker je New York doživel totalno zatemnitev, a tudi on se – tako kot Roberts in Hawke – le začudeno, panično sprašuje: kdo je za vsem tem? Kitajska? Koreja? Iran? Nezemljani? Trump? Pučisti? Kibernetski napad?

Prehodi

Ljubezen je kaos. Če bi bil ta uvid oseba, potem bi bili Prehodi njegova biografija. Tomas (Franz Rogowski), nemški filmski režiser, totalni control freak, tipični tiran, »Herr Freiburg«, obseden z detajli in niansami, na neki zabavi spozna Agatho (Adèle Exarchopoulos), pariško učiteljico, ki ga odpelje v posteljo. Toda Tomas je poročen – ne z žensko, temveč z moškim, elegantno samozatajenim dizajnerjem Martinom (Ben Whishaw). Pa vendar ko pride domov, ne skriva: »Martin, veš, kaj sem počel sinoči? Seksal sem z žensko. Začutil sem nekaj, česar nisem že dolgo.« Martin – presenečen, zgrožen, šokiran – se čuti izdanega. Tomas vzneseno doda: »Bilo je razburljivo, bilo je nekaj drugega.« Ljubezen je vedno nekaj drugega – nekaj, kar te razburi. In zmede. Tomas je še vedno razburjen – in zmeden. In drgetajoč. »V redu bo,« ga miri Martin. Ne bo. Nikoli ni. Ljubezen te opustoši. Tomas – gej, ki se zaljubi v žensko – ne ve, kaj bi. Vse trdno se stali, svet se podre. Ko fukata (strastno, divje, požrešno, nenasitno, kot da bo konec sveta), Agatha dahne: »Preglasen si.« Ljubezen je performans, body art. Sili te v pretiravanje – in v samoponiževanje. Prisili te, da poveš preveč – da si melodramatičen, osladen, kičast. Da nisi ti – da se tvoji identiteti zamegli, da izgubiš oblast nad sabo, da pozabiš na samopodobo. Ljubezen te osmeši. Spodmakne ti tla. Ljubezen, ki jo doživlja Tomas, je res »nekaj drugega« – presenetila ga je. Šokirala.

Ptičar

V nemih filmih nisi nikoli vedel, ali človek spi in sanja ali pa je mrtev. Robert Černelč, slikar in filmar, to »nemo« dvoumnost razstavi v Ptičarju, v katerem se zdi, da Ana (Maruša Majer) sanja nemi film – Slepe soproge, ki jih je leta 1919 posnel Erich von Stroheim. Vsakič, ko zaspi (ali umre?), se prikažejo inserti iz nemega filma o ameriškem doktorju (Sam De Grasse), ki svojo ženo (Francelia Billington) – odlično, a nesojeno pianistko – pripelje v mirne, nestresne Dolomite, kjer jo začne zapeljevati galantni, muzikalični avstrijski častnik (Erich von Stroheim). Doktor je »slepi soprog« – svojo ženo, ki jo mučijo hude sanje, v katerih prst postane pištola, zapostavlja, njenega nezadovoljstva in njene ljubezni ne opazi. Tudi Ano, skladateljico, ki piše partituro za Slepe soproge, mož Ivo (Dejan Berden), sicer rejec in prodajalec ptičev, pripelje v mirni, nestresni prekmurski zaselek (nedaleč od Prosenjakovcev), kjer kupujeta hišo – pred njima je še dolgo skupno življenje, si mislite. Ne, ni. In ko se izkaže, da je Ana fatalno zbolela, se vprašate: je nemi film Slepi soprogi le hrbtna stran njene »neme« zgodbe – in njenega »nemega« zakona? Je Ivo le »slepi soprog«, ki Anine umetniške, ustvarjalne narave ni potešil (navsezadnje, še naslova filma La grande illusion ne zna izgovoriti)? So kletke, v katerih ima ptice, le metafore kletke, v kateri je obtičala in obnemela Ana, »rumeni kanarček«? Sam ne govori veliko. Skoraj nič. Ana prav tako v glavnem molči. Ju je utišala njena bolezen ali pa nam skuša resnico o tem, kar ju je utišalo, »razkriti« nemi film Slepi soprogi, v katerem je »prizor s ptičkom«, ki ga cinefilski pilot – kraljlearovsko-depardieujevsko-wellesovski Pavle Ravnohrib – ne more pozabiti? Kdo je bil tu avstrijski častnik – pilot? V Dylanovem štiklu Blowin’ in the Wind bi odgovor poznal le veter – v Ptičarju odgovor pozna le nemi film. Nemi film? Ja, nemi film Slepi soprogi, ki komentira eliptično dogajanje.

Wonka

Wonko – zgodbo o izvoru Willyja Wonke, slovitega chocolatierja, antagonista filma Čarli in tovarna čokolade, posnetega po zgodbi Roalda Dahla – bi morali diabetikom kar najstrožje prepovedati. Ta film ni le sladkoben, ni le overdose sladkobe, ampak skuša biti definicija sladkobe, totalna in absolutna definicija sladkobe – njen filmski avatar. Tu je vse metasladkobno: štikli ( ja, mjuzikl!), Wonka (ljubka, topla, prijazna, dobrodušna, zaupljiva, lačna, nepismena sirota, čisti bonbon, nonstop sladica, študent čokolade), zvezdnik, ki ga igra (Timothée Chalamet), zgodba (sirota odpleše in odpoje svoje sanje), iskrenost, entuziazem, sanje, barve, humor, koreografija, art design.

Okus strasti

V Pravi stvari, ki jo je Tony Scott posnel po Tarantinovem scenariju, se srečata Clarence (Christian Slater) in Alabama (Patricia Arquette). Med njima klikne, toda preden se zapleteta, morata preveriti, če sta si res usojena, kar seveda pomeni, da morata preveriti, če so jima všeč isti filmi, isti igralci in iste pesmi – če torej med njima obstaja popkulturni konsenz. Če je med njima popkulturni konsenz, potem je med njima tudi true romance. Dodin Bouffant (Benoît Magimel) in Eugénie (Juliette Binoche) sta Clarence in Alabama s konca 19. stoletja, le da popkulturnega konsenza ne najdeta v filmih in pesmih, temveč v hrani – kulinariki. Dodin je chef, lastnik elitne podeželske restavracije/dvorca, »Napoleon kulinarične umetnosti« (in Napoleon je Anthony Bourdain vojaške umetnosti), Eugénie pa je že dvajset let njegova kuharica – in ljubica.