Kaj pa Ester? / Postbinarna Slovenija

Ester (Katja Predan) svojemu fantu Kaju pove, da je konec. Noče ga več. Različni interesi, različni šoli. Kaju se zamegli: »Slabo mi je.« Ester mu svetuje: »Daj glavo med kolena in globoko dihaj!« Kaj stori natanko to, a ne pomaga – tega, da ga je Ester odpikala, ne prenese. Potem se zjoče. Na odprti sceni. LOL! Pravzaprav – ROFL! Še huje: LMAO! Celo IJBOL! Kaja igra namreč Bojan Cvjetićanin, frontman benda Joker Out, ki bi ga vsaka mama hotela za zeta in ljubimca. Toda Kaj ne razume, da ne pomeni ne, zato svojo bivšo zalezuje in ji teži (prepiše se na isto gimnazijo, zapoje ji Prisluhni mi, še enkrat hoče »doživet stare stvari« ipd.), tako da ji ne preostane drugega, kot da se domisli trika: delati se začne, da je lezbijka. Da bi bila še prepričljivejša, se s sošolko Vando (Diana Kolenc), deklarirano lezbijko, delata, da hodita.

Nyad

Obstajajo »inspirativni« filmi – to je žanr. No, podžanr. In »inspirativni« filmi običajno sporočajo: nikoli ne obupaj! Ne vdaj se! Ali pa: nikoli ni prepozno za sanje! Nikoli nisi prestar! Ali: nikoli nisi sam – vedno si del ekipe, del tima! Timski duh zmaguje! Nyad vsebuje vsa tri »inspirativna« sporočila. Diana Nyad (Annette Bening), ekstremna plavalka (obsedena, grandomanska, egocentrična, stravmatizirana, v mladosti spolno zlorabljena ipd.), pri štiriinšestdesetih sklene, da bo v enem zamahu preplavala od Kube do Floride (Key West), kar je okrog stoosemdeset kilometrov. Nonstop – dva dni. To ni uspelo še nikomur. In insajderji pravijo, da je to nemogoče. A to so njene sanje. Sanje, za katere ni prestara. Štirikrat se zaleti in spodleti. Pa ne obupa. Vrne se – jasno, s timom, ki ga tvori kopica ljudi, tudi njena trenerka in prijateljica Bonnie Stoll (Jodie Foster) ter kapitan podporne barke John Barlett (Rhys Ifans).

Črni petek

Walter Benjamin je pred stotimi leti – v čudovito dokončanem nedokončanem spisu Kapitalizem kot religija – famozno poudaril, da je kapitalizem religiozni fenomen in da opravlja identično funkcijo kot nekoč religija, da torej lajša tesnobe, bolečine in nemir, ki so jih prej lajšale in pomirjale religije. Dalje, kapitalizem je kult – tako kot religija. Kar pomeni, da vse stvari dobijo smisel šele v odnosu do tega kulta. Dalje, kapitalizem je sistem za proizvajanje krivde in dolga. Kapitalizem človeka stalno navdaja z občutkom krivde. Le spomnite se: revni so sami krivi, da so revni. Brezposelni so sami krivi, da so brezposelni. Njihova vera v kapitalizem pač ni dovolj močna. Če ti ne uspe, če propadeš, če se zlomiš, če si nesrečen, če si razočaran, če si depresiven, potem si sam kriv. Nekaj podobnega oznanjajo religije: če uspeš, če imaš dobiček, če obogatiš, potem to pomeni, da si delal nekaj, kar je Bogu všeč, da si torej spoštoval božje postave in da si bil izbran. Dobiček je »znak«, da boš odrešen. Kapitalizem ljudi stalno zadolžuje – kot Bog. In ta dolg je, kot vemo, neodpisljiv, neizbrisljiv, večen. In neizbežen – kot Bog. In kot kapitalizem. Alternative ni.

Umetniški proces spominja na levitev pošasti. Okrog umetnika padajo trupla. 

V Kingovem Izžarevanju – ali Kubrickovem Izžarevanju, če hočete – imate Jacka Torranca, pisatelja, ki ga je preveč divji temperament spravil v težave, kreativno krizo in ob službo učitelja, zato se pozimi z ženo in sinom preseli v hotel Overlook, ki stoji visoko v Skalnem gorovju. Prav to je iskal – ljubi mir! Napisati hoče roman. In tu ima idealne pogoje za ustvarjanje, toda romana ne more in ne more začeti. Ne steče mu. Potem se mu zmeša. Tako se vedno končajo filmi, v katerih pisatelji iščejo mirne kotičke, rajske kraje za ustvarjanje, pisateljske utopije.

Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu

V groteski Sanjski scenarij – alias Dream Scenario – povsem neatraktivni profesor zoologije, ki ga igra Nicolas Cage, nenadoma ugotovi, da vsi sanjajo o njem. Ne ve, zakaj. Ne ve, kako. Toda – prišel je v sanje človeštva. Postal je sanjski. Ko prideš v Severno Korejo, kjer ista družina vlada že več kot 70 let, začneš slej ko prej sanjati o Kimu – Il Sungu, Il Džongu ali Džong Unu. Ali pa o vseh treh hkrati. Ne moreš mimo njih. Povsod so. Na vsakem koraku. Na plakatih in fotografijah – v kipih. V nadnaravni velikosti. Tudi fotografiraš jih lahko le v nadnaravni velikosti – v celoti. Ne smeš fotografirati le njihovih nog – ali le njihove glave. Prepovedano!

Želja

Iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad je ljudem izpolnjeval želje – njegovo osebje se je vozilo po Iranu in zbiralo želje. Toda izpolnil je le tiste želje, ki niso škodile Iranu. Kralj Magnifico, »čarobni« vladar mediteranskega kraljestva (dejansko diabolični patološki narcis), antagonist Disneyjeve povsem disneyjevske Želje, je transfiguracija Mahmuda Ahmadinedžada: svojemu ljudstvu, utelešenju melanholične ponižnosti, izpolnjuje želje, toda le tiste, ki ne škodijo kraljestvu, igro pa mu pokvari Asha, odločna in pogumna mladenka (ime bi ji bilo lahko tudi Belle, Rapunzel ali Merida), ki ima preveliko željo. To poznamo z lepotnih tekmovanj: misice, ki si želijo, da bi bilo konec vojne, sovraštva in revščine, imajo prevelike želje.

Dragi David

Adam Ellis (Augustus Prew), ilustrator portala BuzzFeed, dobi nenadoma imaginarnega prijatelja – terorističnega duha dečka, malega Davida, ki ni bil zadovoljen z njegovo ilustracijo, tako da ga je kritiziral (okej, troliral), Adam pa ga je potem – v slogu online maščevalca – poslal k vragu. Umri v ognju! David se vrne – v slogu offline maščevalca. Adamu ne obsede le sanj in stanovanja, ampak tudi vse račune. Če kje, potem prav na internetu velja Sartrov dictum: Pekel so drugi! In Dragi David izgleda kot ekranizacija tega dictuma iz drame Zaprta vrata, v kateri se popolni neznanci – polni mučnih, zločinskih skrivnosti – brezmejno in brezobzirno mučijo in trolirajo, obenem pa ne vedo, kako bi pobegnili drug drugemu: delujejo kot internet, ki zna človeka brutalno ponižati in mu povedati, da je zanič in ničvreden.

Napoleon

Živimo v dobi filmskih biografij, a tudi v dobi wikipedie. Kako gredo filmske biografije, vemo – wikipedijsko. Le naštevajo dogodke: in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to … in potem se je zgodilo to. Napoleon, ki ga je posnel Ridley Scott, biograf Krištofa Kolumba, Robina Hooda, Hannibala Lecterja in hiše Gucci, je wikipedijski (s state-of-the-art fotografijo, scenografijo in kostumografijo), a obenem tudi tak kot Titanik – veste, kako se bo končal. Veste, da bodo Napoleona na koncu deportirali na Sv. Heleno, kjer bo omahnil – kot Michael Corleone na koncu Botra 3. Veste, da bo pred tem izgubil bitko pri Waterlooju. Veste, da se bo njegova invazija v Rusijo končala katastrofalno – požgal bo Moskvo, a žrtvoval skoraj pol milijona vojakov. Veste, da bo številne bitke – od Toulona do Austerlitza – dobil. Veste, da bo napadel Egipt. Veste, da se bo dal okronati za francoskega cesarja – in da si bo krono nataknil kar sam. Veste, da ga bodo zlomili pri Leipzigu in detronizirali. Veste, da ga bodo izgnali na Elbo. Veste, da se bo vrnil. In veste, da se bo nekje vmes poročil z Josephine, ki ga bo varala, in ločil od nje, ker mu ne bo mogla roditi potomca (ne, v Disneyjevih animiranih filmih tega ne vidite). Svojo vojsko bo odpeljal v enainšestdeset bitk, v katerih bo umrlo več kot tri milijone vojakov. Tu se lahko le vprašate: kaj je imel proti moškim? Zakaj jim je namenil tako grozljive, strašne, grizlijevske smrti? Zakaj jih je tako mučil? Hej, Rusi so jih nabili na drevesa! Ridley Scott zdaj pokaže, da so res »trpeli« zanj – in za njegov imidž in za njegovo karizmo in za njegov ego in za njegov libido. In vsi so bili tako lepo oblečeni, tako čudovito uniformirani – ja, v smrt so šli vedno brezhibno kostumirani. Nekaj fetišističnega, celo kempovskega je bilo v tem.

Bolj ko se Slovenija shizofrenizira, bolj slovensko izgleda

»Začenjam od začetka,« ponavlja Maja (Mojca Funkl), sveže ločena, nervozna, depresivna psihologinja, ki je hotela »premium življenje«. Hej, mož te je nenehno varal in nikoli ga ni bilo, kakšno premium življenje pa je bilo to, jo vpraša sestra Špela (Vesna Pernarčič), ki bi bila protagonistka, če bi Vzornik bil Prasica. Maja, ki ne mara ne moževega ne svojega priimka, je tako razštelana, da se s sinom Janom (France Mandić), tipičnim Ojdipom (»Midva nikogar ne rabiva«), ki je tik pred valeto, takoj po koncu lockdowna – še v času mask, socialne distance in prepovedanih žurk – iz Ljubljane preseli na podeželsko šolo, kjer začnejo Jana vrstniki takoj maltretirati (celo v reko ga vržejo), a hitro najde »privlačnega« vzornika, mišičastega, muzikaličnega, osamljenega, čudno sterilnega soseda Jana (Jure Henigman), ki mu naglo pokaže, kako »položiš« moškega, in za katerega bi se v kakem drugem filmu slej ko prej izkazalo, da je psycho. Kdo ve, morda tudi je. Vseeno – otroci so itak hujši od njega. Ne more jim konkurirati. Niti jim ne poizkuša. Kmalu izgine. Film ga odpiše. In zanesljivo vam ne bo ušlo, da so na tej šoli, nižji stopnji Razrednega sovražnika (čigar koscenarist je bil Gazvoda), praktično same učiteljice (edinega učitelja igra Luka Cimprič, ki je tako kot Henigman prvič zablestel v Gazvodovem Izletu), kar pomeni, da je vzgoja čedalje agresivnejših in toksičnejših generacij prepuščena ženskam. Moški – šibki, nemočni, mevžasti, strahopetni, neodgovorni – so se očitno razbežali in poskrili, a Vzornik – melodrama medvrstniškega nasilja, razrednega sovraštva in slovenske samomorilnosti – ne skriva, da so edino upanje prav šole.

T.I.M.

T.I.M. (Eamon Farren) je vedno na uslugo. Vedno se odzove. Vedno uboga. Vse naredi. Kuha. Lika. Čisti. Pere. Pospravlja. Nikoli ne odpove. Nikoli ne zataji. T.I.M. je svetlolasi humanoid, sladkobni android, umetna inteligenca, tehnološko integrirani čudež, perfektni gospodinjski pomočnik, genialni produkt neke robotske korporacije, Kubrickov H.A.L. v obliki Pinterjevega služabnika. Abi (Georgina Campbell), inženirka pri tej korporaciji, ga ima doma – poskusno. V njem ne vidi nič posebenga ali izjemnega – le igračo, le mašino. Jasno, T.I.M. v njej vidi preveč. Zanjo bi kuhal in pospravljal in pral na vekomaj veke. Živela bi srečna do konca svojih dni. »Abi, nima smisla bežati.”«Abi ga tako obsede, da je le še vprašanje, kdaj bo odpikal njenega moža (Mark Rowley). Ne da se tega ne vidi z aviona.

Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah

Tale ne ravno infarktna predzgodba trilogije Igre lakote, v katerih je bilo dovoljeno pobijati otroke, prihaja ravno v pravem času – v času obleganja Gaze, v kateri je dovoljeno pobijati otroke. Če si Izrael. Tudi v Igrah lakote je bilo otroke dovoljeno pobijati pod določenimi pogoji – če nastopajo v televizijskem resničnostnem šovu, ultimativni obliki represije. Balada o pticah pevkah in kačah, ki je posneta po romanu Suzanne Collins in ki se dogaja v distopičnem povojnem Capitolu, štiriinšestdeset let pred Igrami lakote, je neskončno dolga, kot da je zgodba o izvoru Coriolanusa Snowa (Tom Blyth), bodočega pošastnega diktatorja Panema (bodočega Donalda Sutherlanda, če hočete), tako kompleksna in tako epska, da šteje vsak detajl. Saj vemo: moč korumpira, velika moč zelo korumpira, resentiment je gorivo avtokracije, elite se vedno fašizirajo. Napetosti je tu manj kot v srednji sklanjatvi. Coriolanus, kameleonski in plenilski potomec padle dinastije, v katerem se prelivajo Shakespeare, Freud in Orwell, je tu še najstnik, a mentor, manipulator in piarovec obubožane in muzikalične – agilne, odločne, neustrašne – Lucy Gray Baird (Rachel Zegler), Katniss Everdeen pred Katniss Everdeen, ukrojene za jubilejne desete »Igre lakote«, v katerih bo dovoljeno pobijati otroke. Okrutno, brutalno, brezobzirno.

Srečno naključje

Woody Allen – črtan v Ameriki (kjer njegovih filmov ne prikazujejo več), a še vedno ljubljen v Franciji – je tole komedijo kriminalnih nravi, svoj jubilejni petdeseti film, posnel v Parizu, kjer se začnejo dogajati reči, ob katerih si boste rekli: aha, Zločini in prekrški! Ali: aha, Zadnji udarec! Ali pa: aha, Umor na Manhattnu! V resnici bi morali reči: oho, Nezvesta žena! Adrian Lyne je pred leti rimejkiral to Chabrolovo klasiko, ki je pokazala, da malega, običajnega, navadnega, vsakdanjega človeka – še toliko bolj bogataša z večvrednostnim kompleksom – od naklepnega umora loči le korak, Allen pa ji zdaj vdahne svoj lahkotni pop, v katerem se mešajo le belci ( ja, dobrodošli v vzporedni, apartheidski Franciji, doppelgängerki vzporednega, apartheidskega Manhattna!).

Čuden način življenja

Almodóvarjev Čuden način življenja je vestern, ki izvede coming out, saj si rančar Silva (Pedro Pascal) in šerif Jake (Ethan Hawke), pistolerosa pri dobrih petdesetih, ne moreta kaj, da ne bi – tako kot Jack Twist (Jake Gyllenhaal) in Ennis Del Mar (Heath Ledger) v Gori Brokeback, ki so jo najprej ponujali Almodóvarju – pristala v postelji. Nekoč sta bila ljubimca, potem sta se zatajila in razšla, toda Silva se vrne ravno v trenutku, ko Jake išče morilca svojega brata, glavni osumljenec pa je prav Silvov sin Joe (George Steane). Ne da ju to ustavi. Takoj se začneta objektivirati. In zapeljevati. Takoj začneta trepetati. Njuni pogledi postanejo ekstaze želje, na kateri piše – volver. Mačistični, patriarhalni žanri – na čelu z vesternom – so tega svojega notranjega »kvira« skrivali in se ga že kar homofobično sramovali, toda v dobi spolne detabuizacije, aktivizma, vsakovrstnih opolnomočenj in družbenih gibanj tega ne morejo več tiščati vase, tako da jim ne preostane drugega kot coming out.

Družina je bojišče, pa četudi sta v njej le dva

Da se razumemo: film Niti besede ni triler, a je bolj napet in dramatičen od vseh filmov, ki so štartali ta teden. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Družinske vezi so nepredvidljivejše in vnetljivejše od umetne inteligence. Družina je bojišče, pa četudi sta v njej le dva. Še toliko bolj, če sta v njej le dva. Nina Palček (Maren Eggert), ločena dirigentka, totalno predana karieri, se v Berlinski filharmoniji pravkar pripravlja na koncert Mahlerjeve Simfonije št. 5, ki jo je proslavila Viscontijeva Smrt v Benetkah.

No One Will Save You

Brynn Adams (Kaitlyn Dever) živi na robu malega mesta, najbližji so ji pomrli, včasih ji kdo pljune v obraz, drži se zase in ni ravno zgovorna – če že pleše, potem pleše sama. Molče. Molk je njen motto, njen življenjski slog. Kot bi se skušala z molkom zaščititi pred tem tujim svetom. In še preden rečete Tiho mesto, se v njeni hiši že pojavi alien – zlovešči nezemljan. In potem zaplešeta – tango groze in gorja. Ne brez ironije, pa čeravno alien ne vidi nobene ironije v tem, da je srečal ultimativno tujko, tako rekoč svojo dvojnico.

Sly

Tisti, ki ste imeli kdaj občutek krivde, ker ste se naslajali ob akcijskih filmih s Sylvestrom Stalloneom, si lahko oddahnete – tale doku vas bo odrešil. Njegovi filmi – od Rockyja, Ramba in Cobre do Cop Landa, Plezalca, Plačancev in Kralja Tulse – so zelo fizične zgodbe o udarcih, o silah, ki hočejo človeka spraviti na tla, na kolena, v kot, o zgubah in zmagovalcih, o ekscesnosti želje, strahu, propadih, comebackih in zamujenih priložnostih, o mistični kvaliteti junakov, hoji po ostrini britve, umazanih vidikih ustvarjalnosti in zapolnjevanju »luknje«, toda ko o vsem tem govori Sly, ki je imel z očetom še grotesknejše težave kot Kafka (oče se z njegovim uspehom ni in ni mogel sprijazniti), imate občutek, da govori o Shakespearovih tragedijah (in komedijah). »Če izgledaš kot jaz, ne moreš igrati Shakespeara,« pravi.

Marveli

Marveli, nadaljevanje Stotnice Marvel, so triintrideseti del sage o prigodah Marvelovih superjunakov. Triintrideseti! Zakaj je Hollywood tako obseden z nadaljevanji? Zakaj tako vneto in sneto snema sequele in reboote? Ker prinašajo dobičke? Ne, pravi Walter Hickey, avtor knjige Si to, kar gledaš (You Are What You Watch): nadaljevanj ne snemajo zato, ker prinašajo dobičke, temveč zato, ker povrnejo stroške. V Hollywoodu ni nihče nikoli izgubil službe zato, ker je povrnil stroške. Toda če tvegaš in posnameš nekaj originalnega, pa to propade, potem izgubiš službo.

The Killer

Michael Fassbender, ki se zadnja leta preživlja kot dirkač, igra brezimnega poklicnega morilca, ki v neki prazni pariški pisarni preži na tarčo – na nekega zelo pomembnega moškega, ki naj bi se ponoči prikazal in »nastavil« v hotelski sobi čez cesto. V svoji bogati karieri je pobil že toliko ljudi, da se je prelevil v filozofa, zato ne preseneča, da med čakanjem na dolgo in široko razmišlja o življenju, smrti, cinizmu, nihilizmu, dolgčasu (»Neverjetno, kako utrudljivo je, če ne počneš nič«), nesmiselnosti eksistence in bendu The Smiths (čigar štikli tvorijo soundtrack tega trilerja, posnetega po stripu Matza in Luca Jacamona). Njegovi morbidni offi so uvidi v njegov pascalovski eksistencializem. V tisti pisarni stoično, potrpežljivo, samurajsko čaka, meditira, izvaja jogo, se razgibava, moralizira in monologizira – na uboj se pripravlja, kot da je performans, ustvarjalni akt. Vse mu je jasno. Vse, kar počne, je precizno in skulirano in perfektno. Control-freak. Površnosti ne prenese. Ne improvizira, temveč anticipira. Izgleda kot John Doe, ki je selektivnejši od Johna Wicka in ki je za svoje »serijske« umore plačan. »Bij le bitke, za katere si plačan.« In vseeno mu je, koga ubija – svoje delo vedno opravi. Kot vsi njegovi veliki predhodniki – kot Jef Costello (Alain Delon) v Melvillovem Bledoličnem ubijalcu ali Anton Chigurh (Javier Bardem) v Coen-Coenovem filmu Ni prostora za starce. Ubijanje je delo, ne pa »stvar« ali ideologija. Empatije si ne more privoščiti. »Empatija je šibkost.«

Varuhi formule

Francoski profesor Georges Mathé (Alexis Manenti), ki skuša izvesti presaditev kostnega mozga, eksperimentira le na miših, toda leta 1958 dobi nepričakovano darilo – v pariško bolnišnico Pierre in Marie Curie z vojaškim letalom pripeljejo štiri jugoslovanske znanstvenike, Dragoslava (Radivoje Bukvić), Roso (Alisa Radaković), Životo (Ognjen Micović) in Radojka (Jovan Jovanović), ki jih je okužila radiacija v raziskovalnem jedrskem reaktorju Vinča. »Naši ljudje vse spremenijo v krčmo, celo znanstveni inštitut,« slišimo. Mathé, ki naj bi nadzoroval njihovo zdravljenje in ki išče »formulo življenja«, »formulo smrti« – jedrske programe – pa prezira, vpraša: »Veste, kaj so delali v tem reaktorju?« Vemo – atomsko bombo (ki bi očitno izgledala kot yugo). Vsaj tak je podton. Mathé noče postati »Smrt, uničevalec svetov,« zato najprej reče, da jih ne bo zdravil, saj ne prenese imitacij Roberta Oppenheimerja, potem pa si premisli – človeškim »mišim«, ki bi jim lahko pionirsko presadil kostni mozeg, se ne more upreti. Nobelova nagrada kliče. Zgodovina kliče.

Milli Vanilli / Produkt neoliberalnih osemdesetih

Robert Pilatus in Fabrizio Morvan – alias Milli Vanilli – sta bila čisti produkt neoliberalnih osemdesetih, ki jih je Gordon Gekko, antagonist Stonovega Wall Streeta, definiral z vzklikom: »Pohlep je dober!« Rob in Fab, temnopolta dolgolasca v spandeksu, plesalca, manekena in najboljša prijatelja, sta le odpirala usta, njune megahite – recimo Girl You Know It’s True, Girl I’m Gonna Miss You in Blame It on the Rain – pa so peli drugi (Brad Howell, Charles Shaw, Linda Rocco in Jodie Rocco). Tega ni kakopak nihče vedel, le nemški producent Frank Farian, njun kreator in kreator številnih artificielnih disko bendov (tudi slovitega benda Boney M., čigar dva pevca – Bobby Farrell in Maizie Williams – sta prav tako le odpirala usta), toda Fab zdaj v dokuju Milli Vanilli pravi, da sta vedela, da ju bodo slej ko prej dobili. Ne da ju je to ustavilo – au contraire: tisti »performance feeling« – občutek ob nastopanju – je bil tako nenadjebljiv, da se mu nista mogla upreti. Hotela sta vse. Na neki točki sta hotela celo zares peti!

3211

3211 je številka jetniške celice, v kateri je – zaradi »posedovanja narkotikov« – sedel in ustvarjal Stefan Đurić Rasta, priljubljeni srbski reper/treper, ki si tako zlahka, kot razproda arene, privošči tudi tri odvetnike. Štikli, ki jih je napisal v celici 3211, predstavljajo soundtrack tega filma, ki je dejansko sedemdesetminutni videospot (poln flešbekov, reminiscenc, monologov, fantazij, nostalgije, hvalnic svobodi, načelnosti in kodeksu časti ipd.), toda ne videospot za ta ali oni štikel, temveč za album. To je precej neobičajno, ne pa tudi tako kontroverzno, kot si domišlja Rasta, ki se svojega odraščanja v Prištini spomni le po tem, da se ni kaj dosti igral na dvorišču, ker so bile stalno »neke napetosti« (in včasih je bilo slišati strele), nadaljevanja svojega odraščanja, ki se je odvrtelo v Srebrenici (le nekaj let po pokolu), pa po tem, da so imeli na šolskih zvezkih slike (nerazstreljenih) min in bomb, ki so prežale na njih. In to je vse. A kot pravi: »Živim v bablgamu.« Ne hodi ven, živi v studiu, bere pa itak le časopise in revije, ki ne pišejo o njem. Aha. Ječa – Gangsta’s Paradise – mu je dobro prišla, saj je lahko »nonstop pisal« in »vse to filtriral v kreativnost« ( ja, srbski Karl May, Sokrat s stoodstotnim posluhom), obenem pa mu je omogočila, da je zrasel v moža.

Govori z mano

»Govori z mano,« je fraza, ki se izreče na spiritistični seansi – in onostranstvo spregovori. Mia (Sophie Wilde), zbegana, odtujena, osamljena najstnica, ki skuša preživeti svoje travme, očetovo depresijo in materino smrt (overdose), se s prijateljem in prijateljico udeleži takšne spiritistične seanse, na kateri lahko udeleženci pustijo, da jih – s pomočjo balzamirane počečkane porcelanske roke – obsede demon, a se ga morajo potem v minuti in pol znebiti, sicer bo ostal in se jih polastil. »Če medtem umreš, ostane v tebi za vedno,« slišimo v temle sijajnem avstralskem šokerju, remiksu Zlobnega mrtveca, Izganjalca hudiča in Tanke linije smrti, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji, znani po vzdevku RackaRacka. Demon je pač kot droga, kot fiks, kot adrenalinski šus kokaina ali ekstazija – zgrabi te, zadene, zavrti, zaprepade, odnese, šokira ti telo: »Amazing,« dahne Mia. »Žarela sem. Vse sem videla in vse slišala.« Kmalu se vsi fiksajo s to roko – portalom v eskapistično blaženost, totalno razsvetljenost. »To sranje se nikoli ne postara.« Dokler eden izmed njih ne ostane predolgo na drugi strani – in se navleče.

V empatiji je nekaj globoko in sistemsko rasističnega

Kaj je tipični festivalski film? Film o marginalcih, deprivilegirancih, žrtvah. Filmski festivali zelo radi vrtijo tipične festivalske filme – empatične filme. Razlog več, da vsak režiser išče svojega marginalca, svojega deprivilegiranca, svojega outsiderja, svojo žrtev.

Ne pričakujte preveč od konca sveta

Nina Palček (Maren Eggert), ločena dirigentka, ki se v Berlinski filharmoniji pravkar pripravlja na koncert Mahlerjeve Simfonije št. 5, odpelje Larsa (Jona Levin Nicolai), svojega čedalje bolj tesnobnega, depresivnega, jeznega, napetega in travmatiziranega trinajstletnega sina na morje, da bi ga spravila k sebi, saj se mu povsem očitno trga. Samopoškodoval se je, padel ali skočil je skozi šolsko okno, morda je poskušal narediti samomor. Ločitve staršev ne more predelati, še manj smrt sošolke. Toda morje – itak zimsko, hladno, sivo, turobno, morbidno – ju ne zbliža. Au contraire: mali postaja čedalje agresivnejši. Napadalnejši. Vnetljivejši. Nasilnejši. Kot vreme. Kot vulkan v Stromboliju. Kot Smrt v Benetkah. Kot Kevin, o katerem bi se morala pogovoriti.

Operativec

John Cena, alias Mason Pettits, in Alison Brie, alias Claire Wellington, obtičita sredi latinskoameriške džungle. Ona je novinarka, ki je prišla naredit ekskluzivni in zgodovinski intervju z lokalnim diktatorjem (Juan Pablo Raba), on – nekdanji specialec – pa je njen telesni stražar. Ko ju puč požene v džunglo (skupaj z diktatorjem), kjer ju čakajo vsi klišeji Izgubljenega mesta, Hitrih in drznih in Lova za zelenim diamantom, pričakujete romantično komedijo z veliko pokanja, dobite pa le brezoblično, neinventivno, antiklimaktično pokanje – romance med Masonom in Claire ni, ker je Mason poročen.

Pet noči pri Freddyju

Tale slasher, posnet po videoigrici (ki je že porodila knjige, stripe ipd.), nas odpelje na teren Stephena Kinga – otroci, ki izginejo, travme, duhovi, bizarni bavbavi, sanjska logika pripovedi. Mike (Josh Hutcherson), ki nujno potrebuje denar (v nasprotnem primeru bo ob sestrico), se javi za nočnega čuvaja v nekoč sloviti in priljubljeni, zdaj opuščeni in razmahani piceriji (Freddy Fazbear’s), kjer otroke, ki so tam nekje skrivnostno izginili (z Mikovim bratom vred), očitno »nadomeščajo« štiri velikanske animatronične maskote (Freddy Fazbear, Bonnie, Chica in Foxy), ki ponoči – tako kot igrače v Svetu igrač – oživijo in mutirajo v cinične, terminatorske, predatorske, dementne, pennywisovske teroriste, sence Tistega (in Zahodnega sveta, Medveda na koki, Megan in Skrivnostne reke, če hočete), toda kakega posebnega vtisa ne naredijo, ne kot liki in ne kot sejalci groze, gorja in gravža.

Slovenija je naša!

Italija je nekaj dni živela v strahu, italijanski mediji so se tresli, zunanji minister Franco Frattini pa se je tako vznemiril, da je skoraj doživel infarkt, ko je Žiga Virc posnel kratko komedijo Trst je naš!, v kateri skupina vojaških navdušencev, ki rekonstruira stare vojaške bitke, sklene, da bo rekonstruirala bitko za Trst. Virc je zdaj posnel Poslednjega heroja, celovečerno reimaginacijo komedije Trst je naš!, le da vojaški navdušenci, ki rekonstruirajo stare vojaške bitke (Neretvo, Sutjesko ipd.), tokrat ne napadejo Trsta, temveč nemško trgovsko podjetje, ki hoče nekje ob Soči postaviti svoj supermarket (Kaufdorf ). Nemci so nacisti – spet stegujejo kremplje, slišimo. »Tako kot pred sedemdesetimi leti si hočejo prisvojiti nekaj, kar jim kulturno in zgodovinsko ne pripada.« Ja, nemški okupator je spet aktiven. »A bojo Nemci vašim otrokom jogurte prodajali?« Ne, vzklikne France (Primož Pirnat), agonični poveljnik te vojske, ki vse to jemlje smrtno resno.

Noč groze, gorja & gravža

31. oktobra 18:00: Beau se boji
(Beau Is Afraid, 2023, Ari Aster)

Oče in vojak

»Ne pozabite na nas,« vzklikne Bakary (Omar Sy), Senegalec, ki ga Francija, kolonizatorka in vladarka Senegala, med I. svetovno vojno skupaj s sinom, Thiernom (Alassane Diong), pošlje v evropske jarke, v klavnico, kjer se pridružita drugim Afričanom, prebivalcem francoskih kolonij, ki so prav tako – jasno, ne po svoji volji – prišli tja krvavet, trepetat, streljat in umirat za profite in prestiž kolonialnih velesil. V nepozabni vojni počnejo nepozabne reči, toda ko bo vojne konec, jih bodo pozabili – na fotografijah jih ne bo, ne bodo dobivali odlikovanj, iz zgodovine bodo izbrisani.

Ljubezen, ki je ponotranjila vse slabe plati kapitalizma 

Kaj so vesterni, vemo – zgodbe o tem, kako so belci med svojim osvajanjem »divjega zahoda« pobijali Indijance, kako so jim zaplenjali zemljo, kako so jih brisali, kako so jih zastrupljali, kako so jih iztrebljali. Indijanci so bili prikazani bodisi kot »divjaki«, pošasti, »živali«, ki ogrožajo »nedolžne« civiliste, tako da jih je treba likvidirati ( ja, osvajalci »divjega zahoda« imajo pravico do samoobrambe), ali pa kot ponosno staroselsko ljudstvo, ki ga je povozil čas, tako da je prišel njegov čas – čas je, da se umakne s prizorišča, da torej kolektivno odmre in izgine. Indijanci so bili prikazani kot ovira razvoju in napredku. Podton je bil na dlani: če hočemo, da bo kapital na »divjem zahodu« res svoboden in da se bo kapitalizem tam končno »normaliziral«, je treba Indijance poslati v rezervate – ali pa v smrt.