Anne Mette Hancock: Brazgotine

Novinarka Heloise, ki so ji v prejšnji kriminalki danske avtorice Anne Mette Hancock (1979), Smrdljivki, poimenovani po eksotični roži, pošiljali pisma iz tujine in navedke iz korespondence med Abelardom in Heloizo, osebnostma iz 12. stoletja, kar je kazalo na premeten zločinski um, se zdaj znajde pred novo nalogo. Namesto v posttravmatske motnje tistih, ki pridejo z danskih vojaških misij po svetu, pri čemer naj bi jim pomagala njena najboljša prijateljica, ki dela kot psihologinja v vojski, naj bi se poglobila v izginotje desetletnika, s katerim se mediji veliko ukvarjajo.

Sašo Radovanovič in Lara Dreu: Bombardiranje Slovenije 1944–1945

Avtorja sta kronološko prikazala bombardiranje britanskih in ameriških letalskih sil več deset slovenskih mest pod nemško okupacijo. Ker so zavezniki posneli učinke bombnih napadov, je delo podprto z bogatim slikovnim gradivom. Sestavni del so tudi močna nemška topovska obramba in akcije lovcev Messerschmittov, predvsem pa poimenski seznami žrtev, med zavezniškimi letalci, nemškimi vojaki in slovenskimi civilisti. Osrednja zgodba je mesto Maribor, kraj močne nemške vojaške industrije. V dobrem letu je doživel 38 večjih bombnih napadov, nebroj alarmov in predalarmov, polovica stavb je bila porušena in krepko poškodovana. Vzemimo pekel 1. aprila 1945. Ob 10.22 se je začelo bombardiranje, trajalo je dobri dve uri, nad mesto pa je prišlo deset valov bombnikov. Prizor je bil bibličen: v zraku 125 bombnikov in 48 lovcev, ki so nad mestom odvrgli skoraj 400 ton bomb. Avtor sicer ni popisoval občutja meščanov: so se veselili zadetkov zaveznikov ali nemške obrambe, ki je sestrelila tri letala? Glavni namen akcije je bil uničiti železniški most, a ga niso zadeli. Strateško bombardiranje je namreč potekalo z višine nekaj tisoč metrov, statistika pa pravi, da je ameriško letalstvo v Evropi leta 1944 dosegalo sedemodstotno zadevanje ciljev. Posebno poglavje so neeksplodirane bombe. Okupatorska vojska je bila resda dejavna pri dezaktiviranju, toda v mestu je še danes 2300 neaktiviranih bomb oziroma tisoč ton eksploziva. Ker so v večini padle v okolici tedanjega mesta in so prodrle globoko v tla, ki jih je z leti preraslo zelenje, na katerem so nato desetletja gradili nova naselja, domujejo danes številni Mariborčani nad bombnim eksplozivom. Tiste, ki so zadele samo mesto in niso eksplodirale, niti jih niso nikoli dezaktivirali, pa je avtor lociral s poimenskimi naslovi uličnih številk. Knjiga kot bomba.

Mojca Kumerdej: Gluha soba

Gluha soba je zvočno izoliran prostor, v katerem smo zaradi blokade zvokov od zunaj izpostavljeni lastnim notranjim procesom, poslušanju peristaltike, utripanja srca in krvožilnih magistral, zaradi tega je – menda – bivanje v takšnem zatesnjenem prostoru časovno omejeno, na dolgi rok tudi nevarno ali celo pogubno. Mojca Kumerdej je po zbirkah Fragma in Temna snov že z naslovom dala vedeti, kje je odmik od prejšnjih zbirk: to je predvsem določen čas, ko smo bili izolirani, socialno izpostavljeni vojaško odločnim in tudi glede mentalnega dometa temu primernim medijskim glasovom o kataklizmi zunaj, sicer pa zaprti v stanovanja in obsojeni na družabljenje na nedružabnih medijih. To je bil čas koronskega socialnega eksperimenta.

Michael Martens: V požaru svetov: Ivo Andrić 

Nobelovec Andrić (1892–1975) je z naskokom najodmevnejši ex-yu pisatelj. Njegov življenjepis je zvezdniško tlakovan: že kot gimnazijec je objavljal v revijah, bil je sošolec Gavrila Principa, med I. vojno zaprt kot nasprotnik habsburške monarhije, v novi državi diplomat in cenjen literat, ko je bil ambasador v Berlinu, se je srečeval s Hitlerjem in Göringom, med II. vojno je živel v Beogradu in je ni niti opazil, saj je čas posvečal pisanju svojih največjih romanov Most na Drini in Travniška kronika. Po osvoboditvi kot nekdanji monarhist stopi v komunistično partijo, postane predsednik pisateljskega društva, s Titom se ne marata, a drug drugemu izkazujeta naklonjenost, po njegovih delih sta hotela posneti film zdaj Bergman, zdaj Wajda, vendar so avtor in njegovi teksti neprestavljivi v filmski jezik.

Eva Baltasar: Permafrost

»Medikacija, medikacija in še enkrat medikacija. Dandanes je uspešen samomorilec pravi heroj. Na svetu je polno nerazumevajočih ljudi s certifikatom prve pomoči, vsepovsod so, neopazni in sivi kot golobice, toda agresivni kot matere. Kljubujejo smrti z masažami srca in učinkovitim heimlichovim prijemom,« je eno tipičnih usajanj pripovedovalke fragmentarne proze, ki se zaradi osrediščenosti okoli seksa in samomora sprime v romanček, izpod peresa Eve Baltasar (1978), sicer katalonske pesnice. Permafrost je njen prozni prvenec in menda predtekač v trilogiji, ki postavlja v ospredje pripoved žensk.

Wilhelm Reich: Funkcija orgazma

Avstrijski psihoanalitik Reich (1897–1957) je rokopis za rojstni dan podaril Freudu, ta pa je delo priporočil za objavo. Knjiga je bila na črni listi za časa nacizma, enako nezaželena je bila v deželah komunizma. Avtorjeva teza je bila in je še vedno šokantna – večina ljudi trpi za orgazmično nemočjo! Na delu je torej kolektivna duševna bolezen, ki onemogoča sposobnost prepuščanja na vrhuncu vzburjenosti med spolnim aktom. Njene posledice se kažejo kot sadizem, mazohizem, anksioznost in druge oblike destruktivnosti. Reich seveda ni posebej priljubljen, vzrok te kuge najdeva v avtoritarnosti, najsi bo v puritanski vzgoji mladostnikov ali pa v konceptu monogamnosti. Ideal najde pri ljudstvu Trobriandov, kjer niso poznali ne Ojdipovega kompleksa (otrok ni vzgajal oče, ampak materin brat), ne psihonevroz (zakonska zveza je bila prostovoljna in jo je bilo mogoče razdreti kadarkoli, brez težav). A ker je živel in delal v Nemčiji, Skandinaviji in ZDA, je imel na voljo nebroj pacientov in tako ustvarjal znanstveno disciplino po imenu seksualna ekonomija. Za guruja pa ga niso vzela niti gibanja svobodne ljubezni, še manj pornografska industrija. Je namreč posebna vrsta konservativca, ki fenomena biološke energije ne najdeva v instantnih srečanjih, ampak v povezanosti heteroseksualnega para. Zato pri njem tudi ni recepta, ki se na videz ponuja v krilatici, da je seks zdravilo za travme. Velja nasprotno – odprava nevroz etc. je prvi pogoj za usklajenost telesa in duševnosti. Enostavno rečeno, toda kako to doseči? Individualne terapije, ki jih opisuje, so trajale po leto in več, kot dediščino pa je zapustil vegetoterapijo, ki odpravlja mišično zakrčenost, telesno stran procesa potlačitve in temelj njenega ohranjanja. Knjiga, ki je izziv tudi za zgodovinsko primerjavo: Reich je pisal, da v njegovem času 60 do 80 odstotkov ljudi trpi za nevrotičnimi motnjami, kolikšen je odstotek danes?

László Krasznahorkai: Satanov tango

Satanov tango je prvenec madžarskega pripovednika Lászla Krasznahorkaia (1954), ki ga poznamo po zbirki fragmentov in fingiranih izjav, govorov in zametkov zgodb Svet gre naprej. Tam se z vsega sveta nabrani pripovedovalci ob različnih priložnostih ukvarjajo z razmislekom o redu, smislu obstoja in sploh vsem, ti fragmenti pa so potem polni čudnih izpeljav in skoraj čudežnih preobratov – eden od njih je recimo, da je naš planet že raj in da ne potrebuje nikakšnega popravila, korekcije. Krasznahorkaia poznamo tudi po romanu Vojna in vojna, v katerem varuh in avtor mesijanskega rokopisa in mračnega evangelija Kolim potuje v New York, da bi rokopis spravil na splet in mu omogočil splošno dostopnost. Delo je pravzaprav legenda o Kolimu, mračnem pričevalcu, in njegovih duhovnih, včasih pa tudi brutalno zemeljskih in prizemljenih epizodah.

Politični triler brez epiloga

Glasbeniki imajo prednost, ko vstopijo v literarni svet. Zaradi prepoznavnosti. A hkrati imajo težavo, ker prepoznavnost zapreči pogled na novo perspektivo, nov izraz. Tudi drugod, denimo v teatru, je podobno. Pokojni Jernej Šugman je svojčas znal povedati, kako te kakšna vloga omreži, te neizbrisno in nepozabno zaznamuje. Šugman je za del (manj poznavalski in zahteven) gledališkega občinstva ostal lik, ki ga je nekoč igral. Kajpak Veso iz neke televizijske serije. Pa naj je igral kogarkoli, čeprav danskega kraljeviča. No, ni bil edini. Tudi v filmu je pogosto tako. Publika ne gleda igralca zdaj v tej, zdaj v oni vlogi, ampak ga skozi ikonični lik vnaprej prepoznava, ne obratno. Morda je eden najbolj razvpitih primerov lik Normana Batesa v Hitchcockovem Psihu. Nadarjeni Anthony Perkins je v dolgoletni karieri nabral lepo število vlog, a dolga senca norega Batesa ga ni nikoli zapustila. Za vedno je ostal Hitchcockov nepozabni lik.

Tone Partljič: Veter z vzhoda

Literarno gledano osrednji junaki ne prinesejo velikih zgodb, toda delo ima izjemen narodopisni naboj. Poustvari duha časa, kjer je prvi akter mesto Maribor, ki ga tvorijo primorski begunci, nemška manjšina, ruski emigranti in gimnazijska mladež iz Slovenskih goric in Prlekije, zraven pa patrioti v podobi Maistrovih borcev, prihajajoči val komunistov in množica nacistov, ki se po neuspelem puču v Avstriji zateče prek meje v mesto ob Dravi. Naenkrat torej kozmopolitski milje.

Jedrt Maležič: Križci, krožci

Že zbirka kratkih zgodb Bojne barve domače avtorice Jedrt Maležič (1979), ki se skoraj brez izjem dogaja na lezbični in gejevski sceni ter obdela vse oblike ljubezni, od predvsem čustvenih do grobo telesnih, od takšnih, v katerih novinke še odlagajo avtiranje ali pa so ženske že prekaljene v zapeljevanju in prekinitvah zvez, se je končala z razhodom, z ločitvijo. V zadnji zgodbi iz te zbirke par po razvezi kljub turbulentnemu čustvenemu odnosu ohrani spomin na čase, ko je bilo še vse sanjsko, in si pomaga v nesreči. Zbirka je že prekinila viktimizacijo istospolne usmerjenosti in prinesla namesto jamranja svež, tudi ironičen in duhovit pogled, nekako v skladu z ugotovitvijo, da je ljubezen istospolnih parov kot vsaka druga, izročena času in včasih obsojena na propad, brez idealizacije.

Haruki Murakami: V prvi osebi ednine 

Ko ploden pisatelj izda nekaj ducatov knjig, se postavi vprašanje: koliko peripetij mu je še ostalo? Je ves čas hranil najboljše ali jih je na silo postrgal iz spomina?

Giulia Caminito: Voda v jezeru ni nikoli sladka

Italijanska pripovednica Guilia Caminito (1988) je z romanom Voda v jezeru ni nikoli sladka na vroči sledi uspeha rojakinje Elene Ferante, le da namesto juga škornja v času uveljavitve novih mafijskih metod opisuje Rim s predmestji na prelomu tisočletja in se ukvarja s socialnim dnom, s tistimi brez možnosti za družbeno napredovanje, trudu navkljub. Punca iz ospredja, pripovedovalka Gaia, je od prvega prizora, ko se mati zvijačno pririne k socialnim službam in kljub grožnjam in skoraj batinam noče zapustiti urada, dokler ne rešijo njenega problema, izpostavljena revščini, večnemu varčevanju, pomanjkanju, tudi starševske ljubezni in upoštevanja vrstnikov. Zato je jezna in nepredvidljiva v svojem pravičniškem srdu.

Lojze Kovačič: Resničnost

Kaj je torej napisal, da je doživel anatemo? V času, ko so po državi peli ljubeče pesmi o Titovi armadi, je on popisal svojo vojaščino v kazenskem bataljonu bogu za hrbtom v hribih med Makedonijo in Kosovom. Kraj izničenja človeka. Dnevni program: čiščenje zarjavelih granat z nafto, stradanje, kjer vojaki med pretovarjanjem vreč žrejo iz njih surove makarone; drugače jedo pomije, ki pa so takšna dragocenost, da soldat, ki ga med hranjenjem častnik pokliče k sebi, pljune v svojo načeto porcijo, da bi mu je sodrugi medtem ne pojedli. Sodrugi? – V kasarni države, ki je rekla ne Stalinu, vladajo najtrše stalinistične metode. Vojaki ovajajo drug drugega, si izmišljujejo obtožbe, da bi se prikupili komandantu. Tu je človek izgubil vsakršno dostojanstvo. Še huje, če je hotel, da ga pohvalijo, je moral samega sebe obtožiti najhujših zločinov proti državi. Govoril torej ni to, kar je mislil, da je resnično, temveč to, kar so od njega zahtevali. Če ne bi bil pekel, bi rekli, da je v teatru absurda. Kazenska doba se po dobrem letu izteče, pride torej v normalnost? Nak, iz strahu pred ponovno kaznijo otopi v uslužnosti do vseh povprek. Ko se naposled konča služenje vojski, se vrne v Ljubljano. Zadnji del na svobodi je še bolj peklenski: kaj naj počne v mestu, v katerem ni več njegovih, on pa brezdomec? – Ne naredi samomora, ampak opazuje. Ker nima tovarišije, so njegovi objekti stavbe, ulice, grmovja, uporni duh je zlomljen, ostane mu samo opazovanje in besede, s katerimi opisuje resničnost.

Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo

Roman zadnja leta v Sloveniji živeče pisateljice Adriane Kuči (1975) Ime mi je Sarajevo pelje po treh tirih: tri pripovedne linije se na preskok stekajo v celovito zgodbo o Laninem odraščanju v predvojnem in – na presenečenje vseh – kasneje vojnem in obleganem Sarajevu ter o takratni mladostni ljubezni, ki jo Lana spet sreča 27 let kasneje med parado ponosa v rodnem mestu. Ponosna, da prireditev je, čeprav zastražena in varovana pred manjšino, ki bi raje vrnitev tradicionalnih vrednot in prejšnje stigmatizacije, ponosna na Sarajevo kot strpno mesto in vesela starih prijateljev, bivše, še vedno tleče ljubezni.

Georgi Gospodinov: Časovno zaklonišče

To temo si je izbral bolgarski pisatelj Gospodinov, ko je v roman postavil kliniko za preteklost. V njej seveda ne zdravi, pač pa zbira paciente, ki nenehno proizvajajo preteklost. Eden obuja II. vojno, ko na steno obesi frontni zemljevid z zastavicami, ki označujejo premike vojska, zraven pa prebira časnike iz teh časov, drugi skoči v šestdeseta, jasno z gramofonom in skladbami dobe, a zraven puha cigarete iz arhivske škatlice, se umiva z znamko takratnega mila ter se oblači v relikvijske kose oblačil.

Oliver Sacks: Dnevnik iz Oaxace

Oliver Sacks (1933–2015) je sicer znan po delih o nevrologiji in nenavadnih posledicah motenj, zaradi katerih se pokažejo prej speče sposobnosti. Ta so pozornost zbudila tudi pri nas. Po njegovem kratkoročno uspešnem zdravljenju spalne bolezni in encefalitičnih okvar so denimo posneli slovenski film Prebujanja, Evald Flisar pa je v Sacksovi zbirki zgodovin bolezni Mož, ki je imel ženo za klobuk nanovačil svoje paciente v ustanovi za dramo Kaj pa Leonardo?.

Sylvain Tesson: V sibirskih gozdovih

To je pred desetletjem storil francoski pisatelj in alpinist Tesson. Pol dneva hoda do prvega soseda, več kot sto kilometrov do prve vasi. Kritiki so knjigo pospremili z opisi, da je šel iskat samega sebe. Kar seveda ne drži, na koncu epopeje je bil tak kot na začetku. Sam avtor ponudi bolj ciničen odgovor – bil sem v zaostanku z branjem, pa sem moral to nadoknaditi. In priloži seznam 60 knjig, ki jih je skupaj s konzervami in opremo pripeljal v tajgo. Toda da bi si tam izbral le bralni kotiček? Jasno, prva je bila divjina – minus 35 februarja, minus 10 še na začetku maja in osrednji junak globoko zamrznjeno jezero, veliko za poldrugo Slovenijo. Tam drsanje ni športni užitek: ko od raztezanja poči led, nastane v njem 50 metrov dolga razpoka; ko je prek njega zapihal silni veter, se bi znašel na drugi strani, če bi po njem ne racal globoko sklonjen. Drugače pa sekanje drv, vzponi na gore, branje; znanilec pomladi ni zvonček, ampak zbujeni medved. Utaplja se v bogastvu neskončnega časa. Da ne bi trpel, manično piše; ko ne gre več, so tu zaloge vodke in tobaka. Luksuz je savna. Ko kdaj mimo prikolovrati Sergej, ne potrka, ampak plane v kočo. Prideta pomlad in poletje, ko drsalke zamenja s kajakom; pozimi je edina stalna obiskovalka sinica, zdaj ima ob sebi par mladih psov. Prehodi so abruptni – 48 ur majske nevihte in valovi odnesejo ledene plošče v nepovrat. Ko se pri vratih pojavi holandski turist, mu v zameno za skodelico čaja pusti izvod teden starega Herald Tribuna. Dogodek je tu iz drugačnih snovi.

Peter Božič: Ko oblasti sploh ni

Peter Božič (1932–2009) je bil eden stebrov slovenskega modernizma. Močan glas je prispeval s svojo deziluzijo, ki jo je doživel ob izkušnji delovnega taborišča v bližini Dresdna, ko se je v mestu zaradi zavezniškega bombardiranja talilo jeklo in steklo, še bolj zaradi popolnega razpada vrednot in vsakršnih etičnih standardov med vračanjem taboriščnikov in delovnih obveznikov iz rajha na njegovo obrobje, kar je popisal v svojem najbolj izdelanem in pretresljivem romanu Očeta Vincenca smrt (1979). Vse to ga je zaznamovalo in z Lojzetom Kovačičem, prišlekom, izgnanim zaradi slovenskega rodu iz Basla in potem tu prepoznanim za tujca, Nemca, sta začetnika moderne pisave. Kovačič z neposredno in neprizanesljivo introspekcijo, Božič z marginalnim eksistencializmom in absurdizmom ter večnim dvomom o realnosti. Marginalnim zato, ker je kljub službam živel na socialnem obrobju, napol klateško, in o teh letih je nastalo nekaj njegovih najudarnejših romanov, o brezdomcih, obiskovalcih bifejev, prelivanju med družbenimi vlogami, ki jih ogroženi preigravajo pred oblastjo.

Herwig Wolfram: Rimsko cesarstvo in njegovi Germani 

Ob tej šabloni, ki jo pri urah zgodovine vtiskajo šolarjem, se samo po sebi postavlja vprašanje: kako je bilo to sploh mogoče? Nemški zgodovinar Wolfram nanj odgovarja posredno, ko se sprašuje, kdo so sploh bili ti barbari in v kakšnem odnosu so bili z Rimljani. Bili so v mnoštvu: Vzhodni in Zahodni Goti, Alemani, Franki, Germani, Sasi, Skiti, Huni, Burgundi, Langobardi, Vandali etc. In stoletja so se bíli z vojskami cesarstva, a noben spopad ni prinesel velikega preobrata. Nasprotno, tekla je zgodovina mirovnih pogodb, ki so jih kršili eni in drugi; še več je bilo vsakovrstnih pogajanj – kvadski poslanci so bili leta 375 tako nesramni, da je cesarja od razburjenja zadela kap. Barbarska ljudstva so ob uspehih ustanavljala lastna kraljestva, a obenem so se med seboj bojevali celo posamezni klani in potem iskali zaščito v cesarstvu, ki jim je dodelilo ozemlje. Goti so kdaj dobili avtonomijo, postali del imperija, bili prosti davkov, vendar so služili v rimski vojski. Zmagoviti Huni so prodrli do Galije, toda tam so se pod rimskim vodstvom zoper njih združila vsa barbarska ljudstva in jih porazila. Cesar Valentijan je denimo dosegel silno zmago nad Alemani, a poprej sklenil pakt s Franki.

Virginie Despentes; Vernon Suburtex

Kot so Dumasovi Trije mušketirji zgodba o četrtem, je tudi naslovni junak v prvem od menda treh romanov francoske pripovednice Virginie Despentes (1969) nekako v senci ravno umrlega pevca štanc, ki je zadnji dve leti obtičal in postal neproduktiven, razen da se je ukvarjal z vplivanjem na počutje ljudi z različnimi frekvencami. Ko umre, naslovni Vernon, ki je bil prej uspešen lastnik trgovine s ploščami, a ga je situacija z glasbo z nakladalnih spletnih ploščadi pahnila na dno, ob deložaciji reši le nekaj stvari, med njimi nekaj kaset s posnetki zvezdnikovih izpovedi ali samointervjuja. In ko se pretika med različnimi ljubicami in prijatelji, pa tudi hoteli, ker noče priznati, da je na cesti, se sprašuje, ali posnetki sploh koga zanimajo. Vsa zgodba, kolikor ni osredotočena nanj, je ravno o tistih, ki jih posnetki še kako zanimajo.

Irvin D. Yalom in Robert L. Brent: Poklical bom policijo

Knjiga Poklical bom policijo je v angleščini kajpak izšla kot samostojna knjižica. Resda šteje le 41 strani, toda njena moč je tolikšna, da jo celo slovenska izdaja ne otopi.

Igor Karlovšek: Še sem živa

Igor Karlovšek (rojen leta 1958), po poklicu odvetnik in torej poznavalec pravnih zank in slepih peg zakona, se je v romanih ukvarjal s temnimi platmi tranzicije, s tem, kako so olastninili podjetja prek odvodnih firm iz tujine, kako so zadevo zabrisali in kako pobasali denar. Njegovo pisanje ni bilo le napeto, ampak zraven še poučno, predvsem v tistem delu, kjer je popisoval odpiranje bančnih računov v tujini in sorodne načine pranja denarja; zadeva je v hipu, ko so takšne obvode javno in glasno začeli oglaševati živine z vrha finančne uprave in bivši kaznjenci, izgubila aktualnost. Se preselila iz literature v javnost in nato v medije.

Janko Prunk: Zgodovina slovenske politične misli

Že kazalo je obetavno; avtor ni segel do Karantanije, ampak je začetek postavil v leto 1848. Tudi končna letnica je za zgodovinarja stvarna – čas po osamosvojitvi 1992 je resda mamljiv objekt obravnave, a nekaj časovne distance spada v akademsko držo, sploh danes, ko najdemo knjige o zgodovini vojne v Ukrajini, napisane sredi vojaških spopadov.

A. M. Ollikainen: Zabojnik

Čeprav se s kolonialno preteklostjo po dolgih letih srečujejo bolj pomorski in mediteranski narodi, tudi Finci niso kar tako. Ker so imeli v Zahodni Afriki kolonije, še zdaj štejejo tisti del sveta za svoj. Zaradi pomoči je tam menda – piše v kriminalki – kar nekaj lokalcev dobilo imena, za katera avtohtoni ne vedo, da so finska. Potem so na podlagi misijonarjenja v Namibiji stekli projekti, iz njihovih presežkov pa se napaja humanitarnost finančno sumljivega izvora in Zabojnik finskega pisateljskega tandema A. M. Ollikainen, ki ga sestavljata mož Aki (1973) in žena Milla (1974), poseže ravno v delovanje na tujih trgih. Nekajkrat se zlovešče pojavi svarilo, da Finca zlahka nategneš le, če za prevaro stoji drug Finec.

Julio Valdeon et al.: Zgodovina Španije 

Podrobno se prične šele pri muslimanskem formiranju Al Andaluze, ki doseže materialno in duhovno blaginjo v X. stoletju. Posebna v Evropi, saj jo formira muslimansko-krščansko-judovska dediščina. Entiteta, ki je doživela malone vse: od delitve na pet kraljestev, imperialne moči, angleških in francoskih zasedb, habsburške roke, številnih državljanskih vojn, treh revolucij samo v XIX. stoletju, poskusov štirih vojaških udarov v desetletju in pol v naslednjem stoletju, diktature generala Franca, ki je doživela mirno tranzicijo v parlamentarno demokracijo, ta pa ni obračunala z diktatorskim režimom, ampak je za ceno pomiritve sprejela neverjetno načelo – preteklost se prepusti pozabi.

Tanja Špes: Nedaleč stran

Sedemnajst kratkih zgodb v prvencu domače avtorice Tanje Špes (1992) Nedaleč stran je zaokroženih okoli iste teme; gre za nadaljevanje današnjosti z istimi sredstvi, včasih za radikalizacijo, drugič za razširitev tendenc sedanjosti. Predvsem v smeri vse večje družbene delitve vlog, poklicne specializacije, nadzora in splošne ne-čustvenosti, tudi atomizacije družbe, ki je posledica načrtnega raz-skupinjenja, kar vse vodi v manj upora in manj dela za represivce.

Mira Furlan: Imej me rajši od vsega na svetu

Jasno, emigrirala je v ZDA, živela na dnu kot priložnostna natakarica, obstranka; ko je njen režiser Rajko Grlić prišel v Ameriko, je ni tovariško podprl, brez zadrege jo je v restavraciji vzvišeno jemal samo kot točajko; podobno Emir Kusturica. A še enkrat je preživela – v novem jeziku je postala priljubljena igralka tudi onkraj oceana (Babylon 5, Izgubljeni), po desetletju spet igrala v teatru, tokrat na Brionih, posnela še en izjemen film Cirkus Columbia z Mikijem Manojlovićem. Tik pred smrtjo je napisala avtobiografijo, tako trpko knjigo, da jo lahko bereš le po koščkih, a te njena zgodba vsakič znova uroči v nadaljnje branje. Nad zvezdo v blatu se naslajajo na beograjskih avtobusih, hrvaški publicisti pišejo o »težkem življenju lahke ženske«, še huje njeni sopotniki. V trenutku, ko v New Yorku obupuje, ko po cesti pobira stole in kavče, povabi ikono yu-feminizma na večerjo, ta pa ji tedaj oznani, da bo po njenem pismu napisala esej za ameriške medije. Mira, ki nima ničesar, bi rada sama objavila svojo zgodbo, gospa Slavenka Drakulić pa jo, jedoč njeno večerjo, hladno zabije, da ne, da nima avtorskih pravic do svojega medijskega življenja. Enako šarmer Rade Šerbedžija, ki jo povabi kot Medejo v svoj teater na Brionih, a ker ona novinarjem ne spregovori v duhu sprave, jo odtlej ignorira. Zanj postane nič – na finalnem sprejemu se noče niti rokovati z njo, da si ne pokvari svojega novega imidža. Slike življenja, vse od otroštva (s staršema Golootočanoma), ki so v subtilnosti bolečine še fatalnejše od njenih filmov.

Benedict Wells: Hard Land

Priljubljeni nemško-švicarski pisatelj Benedict Wells (1984), ki ga poznamo po romanu o prebolevanju O koncu žalosti, je tokrat spisal roman o odraščanju in žalovanju. Fantu na šestnajsti rojstni dan umre mama, medtem ko se zabava s prijatelji, ki se bodo ravno študijsko raztepli, se prvič zares poljublja in počasi gleda, kako njegovo mestece Grady v ameriški zvezni državi Misuri zlagoma propada. Po tovarni, zaradi katere so odrasli brezposelni, bo neizbežno propadlo tudi osrednje zbirališče in vse, kar bo od mesteca ostalo, bosta oponašalec Walta Whitmana in njegova menda sporočilno zakodirana zbirka narativne poezije Hard Land, ki morda govori o izgubi nedolžnosti.

Mauro Corona: Dvajset veselih in ena žalostna 

Za Homerjem so še naslednji dve tisočletji in več po Balkanu krožili potujoči pevci, rapsodi, ki so peli in pripovedovali fascinantne zgodbe, zaradi katerih so jih gostitelji izdatno gostili. Ta poklic je medtem izumrl, zgodbe pa nam odtlej prinašajo filmi, televizije in spleti.

John Williams: Klavčev Prehod

Roman Klavčev Prehod je vestern, sodi v žanr, ki se posveča osvajanju in podrejanju nove celine, sporom s staroselci in obvladovanju neugodnih naravnih danosti ter spopadanju z atmosferilijami. Običajno je podobno spodbuden kot brodolomna avantura Robinsona Crusoeja, ki je, obdarjen z umom in pridnostjo, na samotnem otoku ne le preživel, temveč tudi obogatel. Le da ameriški pisatelj John Williams (1922–1994) žanr subvertira, in sicer tako, da ga prižene do roba in čez, namesto bogatenja in uresničitve ameriškega sna so na koncu kupi odrtih trupel, katerih kosti bodo pobelile krajino in bodo v opomin prihodnjim rodovom. Ob tem spremenjeni, tudi poškodovani moški, ki so vsemu temu pričevali.