Miha Lampreht: Kratka zgodovina vojne v Ukrajini

Naslov se je pojavil v protislovnem trenutku: ukrajinska vlada je ravno sprožila veliko ofenzivo, pisec pa je že spisal zgodovino vojne!? Zgodovinarji potrebujejo časovno distanco, pisanje o aktualnih dogodkih je domena publicistov. A knjiga je tu: o čem torej pripoveduje?

Jernej Dirnbek: Ledena kraljica

Domači avtor Jernej Dirnbek (rojen leta 1971), tudi član glasbene zasedbe Mi2, je roman Ledena kraljica spisal, kot da bi ga navdihnila ena tistih novic iz črne kronike, kar ni nič slabšalnega, navdih ima svoja pota in tudi veliki svetovni klasiki so za kakšno delo priznali, da so jih drobni izseki iz stvarnosti, kakršna se kaže skozi optiko zločinov, prekoračenj in čudaštev, spodbodli k pisanju velikih del.

Ludwig Wittgenstein: Logično-filozofski traktat

Wittgenstein (1889–1951) ni osupnil akademskega sveta samo s svojimi traktati, o njegovem liku bi lahko snemali filme. Po študiju pri Russllu, ki v njem prepozna genialni um, se po prvi vojni zaposli v Avstriji kot učitelj v srednji in nato v osnovni šoli. Mož, ki bi moral predavati na svetovnih univerzah, poučuje podeželske otroke matematiko, pri čemer pa ne slovi kot izjemen učitelj, ampak po incidentih zaradi pretepanja šolarjev. Eden najbogatejših ljudi svoje dobe živi kot asket, ki večerja kos trdega kruha z maslom in koščkom kakava. Ko da sestri postaviti hišo, sam načrtuje od kljuk in radiatorjev do višin stropa. Počel je vse, da bi ne delal tega, v čemer je bil najboljši. Ni mu uspelo – leta 1927 je postal predavatelj na Cambridgeu.

Haruki Murakami: Vsi božji otroci plešejo

Harukija Murakamija, japonskega pripovednika (rojenega leta 1949) z veliko privrženci ter enako številnimi bralci z zadržki in pomisleki, je potres v Kobeju, ki je leta 1995 razdejal mesto, pri čemer so ruševine pokopale več kot šest tisoč ljudi, očitno močno prizadel. O njem je konec devetdesetih let spisal in revijalno objavil pet zgodb, zadnjo pa je napisal posebej za zbirko Vsi božji otroci plešejo. Vendar potres in njegove posledice ne vplivajo na usode zgodbarskih protagonistov, vsaj ne neposredno, se pa v nekatere literarne osebe naselita tesnoba in negotovost. Podobe na zaslonih in poročila o smrtih vdrejo v njihov vsakdanjik in poslabšajo stanje odtujenosti, brezsmiselnosti, pač občutje modernosti, ki jo Murakami priklicuje tudi s sklicevanjem na zahodno množično kulturo, plošče, kultne in kulturne produkte.

Sylvain Tesson: Na črnih poteh 

Leta 2014 pa je ob izidu nove knjige odšel mrtvo pijan iz restavracije ter se za alpinistično vajo povzpel na bližnjo stavbo, od koder je zgrmel z višine osmih metrov. Dolgo v komi, nato pa na novo sestavljen iz vijakov in žebljev je začel prve korake rehabilitacije. A nezadovoljen s počasnim tretmajem je sklenil, da stopi na pot samoozdravljenja s hojo, in se nameril prehoditi Francijo po kozjih stezicah, vrisanih na specialkah.

Tereza Vuk: Zakaj ima moj hudič krila

Roman domače avtorice Tereze Vuk (rojene leta 1976) sodi med tiste klateške, pikareskne romane, v katerih si protagonisti skoraj ne morejo zares privoščiti, da bi bili pošteni, njihovo življenje na margini je namreč en sam boj za preživetje in je zato tudi upravičeno, vsaj po njihovem globokem prepričanju, kaj odtujiti. Recimo najbližjim, recimo roditeljski generaciji, saj je ta najbolj kriva, da so sploh na svetu, kjer je vse skupaj ena sama jeba. No, večinoma jeba, pa tudi lepi trenutki zadetosti pred mačkom, pa vesele posteljne dogodivščine z negotovim, večinoma vnaprej zanikanim izidom.

Jacques Le Goff: Trgovci in bankirji v srednjem veku

Tako se vrstijo razvoj menic, bankirstvo, zavarovanje trgovskega blaga, sejmi, menjalci denarja, a obenem stalen prehod trgovcev med ljudi plemiških nazivov. Čas ni statičen, ob transformacijah gospodarstva, ki jim stari bankirji niso več kos, ti preusmerijo kapital v nakupe zemljišč in stavb. Cerkev v teoriji nasprotuje posojanju denarja, ker se s tem prodaja čas, ki pa ni individualna lastnina, temveč last Boga. Oderuhe sankcionira z ekskomunikacijo in prepovedjo cerkvenega pogreba, toda v praksi jih tolerira, potem pa jih prek pridigarjev in slikarjev, ki slikajo grozote pekla trgovcem, pripravi do tega, da odidejo med menihe ter premoženje razdelijo cerkvi in revežem, že prej jih kajpak napelje na dobrodelnost. Ob likvidacijah podjetij je bil Bog prednostno izplačan!

Alain de Botton: Tok ljubezni

Alaina de Bottona, sicer v Švici rojenega francoskega pisca, uvrščajo med pop filozofe, saj se ukvarja z marsičim, na to namigujejo že naslovi njegovih del, recimo s tem, kako ti lahko Proust spremeni življenje, ali z uteho ljubezni. Tokrat se je lotil poteka ljubezni, recimo nekje od zaljubljenosti do starosti, ko se nesporazumi in pričakovanja obrusijo in postanemo, tako de Botton, pravzaprav šele zreli za ljubezen in zakon.

Renata Salecl: Čas grobosti

Avtorica izbira drobne dogodke, ki dominirajo v vsakdanjiku, in jih povzdigne v objekt razmišljanja. Najsi bo brezbrižnost do izkoriščanja tujih delavcev, slow-food, za katerim se često skrivajo slabo plačani manualci, ali pa učinek selfijev, ko ta producira množice nezadovoljnih z lastno podobo; če zreš na spletu ure v samohvalne fotke, boš sam kajpak utonil v nejevolji nad samim seboj. Njena strategija pisanja povezuje te male incidente, ki se zgodijo tu ali kjerkoli na svetu, s knjigami in teorijami, ki jih družbeno osmišljajo. Slog je marsikje vpet v blagi cinizem, kot recimo ta, ko brezposelne bombardirajo z idejami, da se morajo znati prodajati, ali pa, naj si revni poiščejo življenjskega trenerja, da se rešijo revščine. Vsakdanje preprostosti sodobnega časa tako postajajo objekt sociologije, ki je na voljo vsaj nekoliko razgledanemu laiku. A k temu dodaja tudi nevidno, denimo fenomen »tihe odpovedi«, ki v kapitalizmu podira Webrovo protestantsko delovno etiko, saj zdaj številni delajo v službi le toliko, da jih ne odpustijo.

Anja Mugerli: Pričakovanja

Roman domače avtorice Anje Mugerli (rojene leta 1984) Pričakovanja se ukvarja z letom, ko na Goriškem živeča Primož in Tina prvič obiščeta kliniko za reprodukcijo, kjer visi ogromna slika žensk, ki so ravno nakupile dojenčke; v nekakšnem nakupovalnem središču ali na promenadi jih nosijo v plastičnih vrečkah, kot stvari med stvarmi, ne kot sad telesa in kri krvi. To idilično podobo in lahkotnost nakupa potem skozi celoten roman demantira praksa umetne zanositve oziroma takšne z medicinsko pomočjo.

Dean Komel: V paralelah smisla

Recimo pojem enciklopedije, ki ga večina vzame za samoumevnega. A kaj se zgodi, ko ga začnemo misliti skozi paralele z antologijo, panoramo, slovarjem? Ali ko brskamo po vzporednicah tako, da se ustavljamo pri konkretnih primerih enciklopedij? Jasno, od Wikipedije nazaj mimo Diderot-d’Alembertove enciklopedije, vendar to predvidljivo pot avtor zapelje do nepredvidljivega – bizantinski patriarh Foti (810–893) je zapustil Myriobiblos, ki je zbirka 280 knjižnih recenzij. Recenzija je torej enako oblika enciklopedije. Po drugi strani se mišljenje kaže skozi zaznamke, ki jih pripisujemo k tekstom, toda od tod spet odskok k paralelnim spiskom, seznamom, ki pripelje do avtoritete avtorja. Stvari mislimo tako, da jih postavljamo v odnose, ustvarjamo red, ki daje vtis zaključenega spoznanja. Ki se lahko uporablja kot arhiv. Toda v hipu, ko potegnemo vzporednico s spominom, tudi arhiv ni več isti. Španski filozof Preciado gre recimo tu po drugi poti kot Komel: spominu zoperstavi pozabo, ki pa jo vzame za objekt spoznanja – ravno to, kar sem pozabil, mi pove največ o meni. A naš filozof prav s koraki prek paralel podarja bralcu izzive, kako se lotevati sveta. Ko parafrazira Foucaultovo igranje z Borgesovo taksonomijo živali: tiste, ki pripadajo cesarju, balzamirane, udomačene, tiste, ki jih je mogoče prešteti etc., resda prinaša nekonsistentne vzporednice, a hkrati osvobaja od vsiljenih perspektiv. Zakaj ne bi reči pogledal od drugod? To te pripelje do drugačnega smisla. Toda ali so najbolj razširjeni smisli oziroma dominantna politična pojmovanja tudi resnica sveta?

Peter Handke: Ponovitev

Nobelovec Peter Handke (1942), avstrijski Korošec, je o rojakih svoje slovenske matere že pisal, recimo v romanu Žalost onkraj sanj pa v napol proznem in napol dramskem delu Še vedno vihar, ki je sploh posvečeno kleni skupnosti na senčni strani Karavank. Tokrat se v tridelnem romanu ukvarja z dvajsetletnikom Filipom Kobalom, ki ga lasten nemir in samoiskanje, materino umiranje in očetovo pogrezanje vase poženejo na popotovanje za izginulim bratom. Opremljen z dvema njegovima knjigama prespi v predoru blizu jeseniške železniške postaje, prekinjeno potovanje nadaljuje skozi Bohinj in Posočje na Kras.

Benjamin Abelow: Kako je zahod pripeljal vojno v Ukrajino 

Avtor je ameriški raziskovalec in pisatelj, njegovo knjigo pa je podprl tudi osrednji filozof Zahoda Noam Chomsky. Njegova teza je bogokletna: zgodba o Putinu – sodobnem Hitlerju, ki je kanil zavzeti vzhodno Evropo, je lažna. Pogled na napol uničeno in razseljeno Ukrajino jo vnaprej demantira. Toda Abelow jo postavi v sodobni zgodovinski kontekst, v katerem so ameriške vlade sistematično širile Nato do meja Rusije, financirale protiruske prevrate in režime v njenih sosedah, v njih nameščale raketne sisteme in z najsodobnejšim orožjem v dvomestni milijardni vrednosti oboroževale vojske v ruski soseščini. Je bilo nameščanje ameriških raket srednjega dosega, podprto z mrežo protibalističnih izstrelkov, pot k miru ali v vojno? Ko bi Rusi počeli podobno na Kubi, kakšna bi bila reakcija ZDA? Pisec poleg faktičnih podatkov uporabi tudi načelo drugačnega toka zgodovine: bi se vojni lahko izognili? Namesto hipotez vzame politično realnost: Zelenski je postal predsednik z napovedjo, da bo kot iskalec miru preprečil eskalacijo nesoglasij z Rusijo, toda predsedniške politike ni vršil v skladu z volilnim programom, ampak pod ameriško taktirko; zavrgel je opcijo nevtralnosti in za zahodni svet postal junak. K temu pridoda še poročanje ameriških medijev, ki so cenzurirali kritiko na račun ameriških vladnih jastrebov. Abelow poleg tega replicira na študije Chomskega o medijski politiki, ki je podpirala ameriške vojaške intervencije v Vietnamu, Nikaragvi etc., vendar brez podrobnih analiz. No, v dihotomnem spopadu dobrega in zla mu uspe zamenjati vlogo negativca. Knjiga, ki je v Ukrajini seveda ne bodo prevedli. A to odpira še drugačno raziskovanje: kdaj, kako in s kakšnimi sredstvi je tamkajšnjo tradicijo svobodnih političnih duelov med proruskimi in proameriškimi pogledi odpravila apriorna aklamacija, namenjena ZDA?

Ana Marwan: Krota/Wechselkröte

»Zima je bila dolga. Obraz se mi je pod masko FFP2 polenil. Kar čutim, da je tako. Obraz kot maska. /.../ zdaj pa že dolgo nimam nobenega svežega obraza, samo dva ali tri ponošene, če lahko k temu prištejem še obraz za poštarja, ki si ga nadenem le za delček dneva; vsi moji obrazi, ki niso v rabi, počasi lenijo v neuporabljivo,« zapiše v povesti Krota/Wechselkröte, za katero je prejela ugledno avstrijsko nagrado Ingeborg Bachmann, v slovenščini in nemščini pišoča pisateljica prekmurskih korenin Ana Marwan (1980). Na literarnem nebu je zasijala že s prvencem Zabubljena, duhovitim romanom o odraščanju in težavah pri lovljenju vseh vrst identitet in odločanju med njimi; ravno zaradi takšnih težav se roman dogaja nekje med nebrzdanim fantaziranjem in psihiatrično ustanovo.

Lucijan Zalokar: Dirka od bloka do drevesa 

Avtor je kompetenten: kot novinar pozna zgodovino športa in dopingiranje šampionov, kot nekdanji atletski reprezentant pa se zna postaviti v kožo lovcev na zmage.

Sally Rooney: Kje si, prelepi svet?

Irska pripovednica Sally Rooney (1991) je v prejšnjih romanih, v Pogovorih s prijatelji na primer, skozi prijateljstvo in partnerstvo dekliškega para, ki se zaplete z drugim, bolj hetero parom, premišljala o prihodnosti svoje generacije, obveljala je tudi za njeno glasnico in v imenu tega dosegla ne le priljubljenost, temveč tudi podirala prodajne letvice. Njeni liki načeloma sodelujejo v družabnem in kulturnem življenju, so jezikovno artikulirani in premišljajo prihodnost, če se jim že fluidna in neulovljiva sedanjost izmika in jim polzi skozi prste. Predvsem se jim zdi, da so časi težki in odgovori na vprašanje, kaj početi in kako stvari početi v splošno zadovoljstvo, tudi notranje, še težji.

Ryszard Legutko: Demon v demokraciji

Avtor je bil disident pod komunizmom, profesor filozofije na Jagelonski univerzi v Krakovu, minister in evropski poslanec. Teza njegove knjige je kajpak šokantna – vladajoče ideje liberaldemokratov so moderna variacija idej starih komunistov, še več – nekdanji komunisti vzhodne Evrope so zdaj v prvih vrstah liberalne demokracije (LD). Ponudi številne argumente: v obeh primerih je na delu družbeni inženiring, s katerim svoje ideje vsiljujejo celotni družbi kot edino alternativo, kot absolutni napredek. Obe ideologiji pripovedujeta, da svet spreminjata na bolje. Tako kot pod partijskimi režimi tudi danes vsako zakonodajno spremembo in nove predpise spremljajo medijsko orkestrirane hvalnice.

Mirt Komel: Akiles

Literarne osebe filozofa in pisatelja Mirta Komela (rojen 1980) tokrat niso poimenovane z anagrami avtorjevega imena in priimka, kot so bili preiskovalci z nejasnim ontološkim statusom v Medsočju ali v romanu Detektiv Dante, posvečenem Goricama, kjer je mesto, predvsem pa simbolni prelomi, ki omogočajo vpogled v vzporedne in fantastične svetove, igralo skoraj enako pomembno vlogo, kot je bila za preiskavo nepomembna preiskovalčeva prisotnost. Nepomembna je bila zato, ker je bolj kot za kriminal šlo za iskanje prehoda v fantastične svetove, v kroge dantejevskega pekla, vse kot variacija in parodiranje žanra. V romanu Akiles je Komel našel še bolj vzvišeno in žlahtno temo – junaštva antičnih junakov z zvijačnim in okrutno okretnim Ahilom na čelu.

Louis Althusser: Za Marxa

Danes še vedno priljubljeno čtivo med marksisti in marksologi, za preostalo publiko pa je deplasirano. Vzemimo na primer Althusserjevo razpravo »Marksizem in humanizem«, ki jo je sprožil nastop sovjetskega vodstva, ko je razglasilo konec diktature proletariata in začetek socialističnega humanizma. Preprosto – namesto parol o razrednem boju in proti izkoriščanju delavcev prihaja v ospredje človek, torej humanizem. Avtor v minuciozni analizi dokaže, kako nova usmeritev ni utemeljena na znanstveni podlagi Marxovih tekstov, saj na mesto konceptov postavi ideološko predstavo humanizma. Odlično, toda Althusser je za dogodek vzel politični razglas, ne pa stvarne realnosti. V času, ko je polemiziral s parolo gospodarjev Kremlja, ki postavlja v ospredje človeka, je ta režim poslal v gulag pesnika Josifa Brodskega, ki ga je sodišče obsodilo na večletno zaporno kazen, češ da je bil družbeni parazit. Navzlic verbalnim deklaracijam, da je zdaj v ospredju človekova svoboda, je sovjetski režim še naprej zapiral svoje prebivalce in onemogočal njihove svoboščine.

Leïla Slimani: Dežela drugih. 1. del: Vojna, vojna, vojna

V prejšnjem prevedenem delu, v Uspavanki, se je francoska pripovednica maroških korenin Leïla Slimani (1981) potapljala v odnose med služabniki in gospodarji doma, v Franciji. Zgodba se že začne v luži krvi, krvava je tudi storilka, ki je poklala varovance. Ker začne s krvoprelitjem in ni dvoma, kdo ga je zagrešil, se potem roman ukvarja s tistim zakaj. Podobno kot Marie Ndiaye v romanu Moje je maščevanje tudi Leïla Slimani secira odnose med priseljenci in domačini, med državljani z več pigmenta in vladajočimi z manj, med elitami in tistimi, ki jim služijo. Le da se tega tokrat loti z drugega zornega kota, maroškega.

Igor Grdina: Med zemljo in zvezdami

Zgodovina je seveda nasprotje pozabi. A o preteklosti najpogosteje pišejo zgodovinarji, ki bi radi ugajali zmagovalcem. Posledica bo potem negacija – prav zgodovinopisje, ki ignorira naracijo o svetlih obdobjih preteklosti, bo kreiralo pozabo. Torej, zgodovina sama ustvarja pozabo. Ne povsem sama, pod nekaterimi režimi je kdaj pomnjenje dosežkov nekdanjosti tudi nevarno. Pod komunizmom denimo hvaljenje vladavine kralja Aleksandra in bog ne daj – četniškega upora. A četudi so nekateri spomini na preteklost sistematično zadušeni, lahko preživijo. Leta 1954 se je dogodilo največje zborovanje vseh časov na Slovenskem. Na Ostrožno je prišlo 350 tisoč ljudi, da bi poslušalo govor maršala Tita.

Dušan Jelinčič: Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca

Dušan Jelinčič (rojen 1953 v Trstu) je izstopajoč zamejski pisec, poleg žanrskih in na gorništvo vezanih potopisnih del je recimo izdal zbirko o tržaških originalih in driblarijah med narodnima skupnostma, ki si mesto delita. Spisal je kriminalko, ki se dogaja v Himalaji, roman o skali nad Devinom in podobno, napisal je igro o nameravanem atentatu na Mussolinija v Kobaridu ob ducejevem obisku, vendar zaradi otrok v bližini atentator ni sprožil. Za krajši roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, ki je nastal kot redakcija zaporniških in internacijskih zapiskov njegovega očeta s sinovim pripovednim okvirom, je letos prejel nagrado Prešernovega sklada, ker pa zamejske knjige, žal, niso enako dostopne kot tiste, izdane pri nas, sem ga prebral z zamudo.

Damir Globočnik: Alešovčev Brencelj

Stari Slovenci so listom satire dajali imena osti: Osa, Rogač, Brencelj, Juri s pušo. Toda današnji bralec bo v zadregi: iskric humorja izpred stoletja in pol ne bo zapopadel v prvotni smešnosti ali pikrosti. Umetnostni zgodovinar Globočnik, ki je največji poznavalec starih časnikov, umesti Brencljevo satiro v kontekst časa. Tako ob nizanju člankov prinaša še podrobnosti o tarčah bodic, se pravi – kulturni in politični eliti njihove dobe. Knjiga v velikem formatu je obširna, napisana na več kot 300 straneh, in prinaša praktično celotno zgodovino legendarnega tednika. No, njegov ritem je bil redko tedenski, časnik je doživel mnoštvo zaplemb, njegov urednik je bil reden gost sodišč, preživel pa je tudi kar nekaj tednov v zaporu. Bil je večinoma one-man band, dobesedno – ko je Brencljev agens movens Jakob Alešovec oslepel, časnik ni več vstal. Tragični lik, enfant terrible, ki je nemškutarje bičal prav tako kot liberalce in župnike, je bil časnikar, prevajalec, polemik, pisec dram in knjižnih uspešnic, končal pa je kot berač na ljubljanskih ulicah.

Marie NDiaye: Moje je maščevanje

Ga. odv. Susane, tako jo pripovedovalka dosledno naslavlja, da bi bolj poudarila njen družbeni položaj, pripadnost pravniški eliti, si v romanu francoske pripovednice Marie NDiaye (1967) Moje je maščevanje prizadeva na več koncev. Ob rednih primerih, bolj ko ne nepomembnih – razen kolikor so indikator njene poklicne neuspešnosti in ujetosti, pa tudi splošne pokolonialne francoske sodobnosti – prevzame medijsko zanimiv in sodno izpostavljen primer.

Bruno Šimleša: (P)ostati zdrav

Kje je skrivni vir zdravja? Ko dobi pljučnega raka kadilec, vam medicina in država (z davki na tobak) pokažeta krivca v podobi nikotina. Toda kaj, ko za istim rakom oboli nekadilec? In to celo tak, ki je jedel zdravo hrano, se vneto gibal in ni varčeval pri spanju? Tu nastopi Šimleša, ki izvor bolezni najde v potlačenih čustvih. Ni klasični šarlatan, saj se desetletja ukvarja z rakavimi bolniki. Njegov zastavek je povsem racionalen: če ste v odnosih, v katerih imate občutek, da od drugega dobivate veliko manj, kot mu dajete, boste v stanju permanentne nejevolje, ki vas bo žrla. Recept je torej logičen – prekinite takšne zveze. Enostavno, a v človeški praksi težko uresničljivo. No, pisec bralca oboroži tudi s perspektivo drugačnega pogleda na čustva. Stari Grki so sledili filozofski misli Spoznaj samega sebe, seveda z uporabo razuma, tu pa imamo parafrazo – čustva so naš najboljši prijatelj, saj nam lajšajo spoznavanje samih sebe, tako prijetna kot neprijetna. Ob enem pogoju – ne skladiščite jih za leta, bog ne daj desetletja. Zamere vas namreč utrjujejo v vlogi žrtve, a če premislite njihov neugodni izvor, imate možnost, da naslednjič v podobni situaciji ne ravnate enako. Preprosto, če čustva izrazite, lahko tudi čez nekaj dni, in če travmo predelate v spoznanje, ste se postavili na zdravo distanco do samega sebe.

Jure Godler: Doktor Nobody

Jure Godler (rojen leta 1984) je že pred najnovejšim romanom Doktor Nobody spisal dve parodiji na Jamesa Bonda in bondiade obče; junak teh knjig Spencer S. Spencer je namreč računalniški kot da ekspert za kibernetsko podporo butastih vohunskih akcij, ki potem bolj ko ne spodletijo. Tokratni roman uvede napaka v slabo premišljeni akciji, s katero poskuša britanska obveščevalna služba MI6 izk oristiti krizo s čečenskimi ugrabitelji v ruskem gledališču, zato pošlje mojstra mimikrije in maskiranja lastnoročno in v mesu v središče ruske tajne službe, da bi na ključek naložil imena ruskih vohunov širom po svetu. Zalomi se pri spremembi kode za identifikacijo, ki je SS Spencer ne pogrunta pravočasno, njegov kolega pa zagrezne v sovražnem brlogu. Morda mrtev, si mislijo tudi na procesu ob razpustu MI6 zaradi slabih rezultatov in prepredenosti s korupcijo, ki ga priredijo našemu štorastemu vohunu, vendar se potem izkaže, da je ujeti še kako živ. Ter maščevalen v sto spremembah videza in pri tem še prvovrsten maliciozni um.

Jean-Baptiste Poquelin Molière: Šola za žene – Kritika šole za žene – Improvizacija v Versaillesu 

Bralec, ki bi hotel čim dlje od sedanjosti, si umik najde v Šoli za žene. Arnolf si zastavi življenjski projekt – najti idealno ženo. Kako bo pristopil? Komaril po salonih in izbiral med številnimi, 500 let pred spletnimi portali? Morda najel raje ženitnega posrednika, ki bo kot ekspert zadel njegovo željo? Nikakor, za tako usoden korak si vzame čas: 20 let bo opazoval usode mož v zakonu ter potem predvidel vse zaplete – ponavljajoči je kajpak nezvestoba – in domislil okvir rešitve. Zdaj si mora samo še poiskati izvoljenko, ki bi ustrezala njegovemu načrtu? Nak, ne bo se prepustil naključju, ženo si bo kot demiurg ustvaril sam. Igra, v kateri ne more priti do napake.

Anne Mette Hancock: Smrdljivka

Smrdljivka iz naslova romana Anne Mette Hancock (1979) je tropska roža, ki v eksotičnem rastlinjaku čudežno cveti že tretjič v štirih letih. Čeprav je cvet ne samo v opraševalne in plodilne namene, smrdljivka z njim, sumljivo falične oblike, privablja žuželke, saj smrdi po mrhovini in je insektom v obet slasti. O tej roži v enigmatičnih dopisnicah iz tujine piše tudi osumljena umora, ki so jo posneli krvavo na kraju zločina, skoraj negibno in prav nič panično – potem je izginila. Zdaj začne pisati novinarki, ki ima že takoj na začetku problem, ker so ji na najvišjih, ministrskih mestih nastavili napačne podatke in ima težave z zastopniki bralne javnosti, s tiskovnim ombudsmanom tako rekoč. Pa še s čim, recimo z opredeljevanjem, ali ji je bil nekoliko bolj grob seks všeč ali je šlo za prekoračenje – posebej še, ko zve, da je bil njen ljubimec z ministrstva že obravnavan zaradi nasilja in spolnega nadlegovanja, ima živahne pesti in sploh.

Robert Whitaker: Pogubnost kemopsihiatrije

Knjiga ameriškega raziskovalnega novinarja, ki je bil tudi urednik znanstvenih medicinskih publikacij na Harvardu, spominja na teorijo zarote, saj demonizira psihiatre, ki množično predpisujejo odrešilne tabletke. Toda zastavek je osupljiv: Američani so leta 2007 (knjiga je iz 2010) porabili 25 milijard za antidepresive in antipsihotike, kar je pol več od proračuna države Kamerun. Sploh, ker stroški zdravljenja in invalidnin v zadnji polovici stoletja naglo naraščajo. Sklep bi bil na dlani: višji je vložek, bolj se povečuje število nikoli končanih zdravljenj.

Agata Tomažič: Čmrljev žleb

Čmrljev žleb, najnovejša knjiga domače pisateljice Agate Tomažič (1977), je kriminalka, zapiše in zagovarja v spremni besedi Maja Novak. V žlebu v snegu najdejo terenca, v njem zeta lokalne matrone in matriarhinje, 90-letne lastnice hotela in investitorke v žičnice. Moža njene hčere, ampak ta je čista zguba, najprej ji ni šlo smučanje, to veliko veselje hotelskih gostov in njene matere, lokalne kraljice na Betajnovi, ki se tokrat imenuje Strmčnik in je nekje na prelazu, kjer se z obeh strani prožijo snežni plazovi, potem se je hči izkazala za nesposobno še za vse drugo, vsaj v materinih očeh. Ostaja v senci premočrtne oblastne figure, denacionalizacijske upravičenke in prej gradbene inženirke, ki okoli nekdanjega družinskega hotela s pajdaši zgradi snežni raj, v njem pa brezsrčno, kot nekakšna snežna kraljica, tudi vlada, zlepa ali zgrda.