Lara Wolf / Igralka, ki jo bogatijo močni in nekonvencionalni ženski liki

Za njo sta intenzivna in naporna, a izredno plodovita dva meseca, v katerih je med (pogosto nočnim) snemanjem filma Dekle noči, prihajajočega celovečernega prvenca režiserja in scenarista Luke Marčetiča, v katerem igra glavno žensko vlogo, nastopala še na gledaliških odrih. Na primer v predstavi Bodočnost režiserja Žige Divjaka, ki je februarja v Mestnem gledališču ljubljanskem odprla regionalni gledališki festival Ruta, ali pa v Pohorskem bataljonu, ki ga je v koprodukciji Mestnega gledališča ljubljanskega in Mestnega gledališča Ptuj na oder postavil Jernej Lorenci ter se je na nedavnem 54. Tednu slovenske drame potegoval za nagrado za najboljšo predstavo. Igralka Lara Wolf (1997) je izčrpanosti kljubovala s pristno radovednostjo in ljubeznijo do igralskega poklica, v katerem je zanjo še toliko neodkritega in v katerem lahko nenehno prevprašuje in analizira sebe in svet.

Marko Šantić / Režiser, ki s svojimi filmi uokvirja žgoče družbene pojave

Njegov najnovejši celovečerni film Zbudi me, ki je po premieri na filmskem festivalu Black Nights v Talinu obredel še okrog dvajset evropskih festivalov, nedavno pa je začel turnejo po domačih kinematografih, je zgodba o ksenofobiji, nestrpnosti in nasilju, pa (kolektivni) izgubi spomina, nacionalizmu in – kljub vsemu – upanju na nov začetek. Na lanskem Festivalu slovenskega filma v Portorožu je odnesel pet vesen, vključno z nagradama za najboljši scenarij in najboljši celovečerni igrani film.

Sergej Harlamov / Pesnik, ki želi z vsako pesniško zbirko na novo izumiti svoj jezik

Napisal je tri pesniške zbirke, od tega sta bili dve – druga, Mnogoboj mitologij (2019, Litera), in tretja, Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja (2022, Literarno društvo IA) – nominirani za Jenkovo nagrado, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za najboljšo pesniško zbirko. Sergej Harlamov (1989) je pesnik, zaprisežen cinik, ki pravi, da so njegova publika ponavadi džankiji, čudaki, teoretiki zarot in obiskovalci kluba Mariča na Metelkovi, raje kot za pesnika pa se okliče za »pezdnika«. To je »nekdo, ki ne verjame v besedo, pa iz tega vseeno dela ‘kariero’«.

Tjaša Črnigoj / Gledališka režiserka, ki osvetljuje spregledane, prezrte in tabuizirane vidike ženske izkušnje

»Tjaša Črnigoj je neprecenljiv glas v sodobnem gledališču, ki ne le ustvarja umetnost, temveč s svojim delom osvetljuje pomembna vprašanja, ki so pogosto družbeno in umetniško prezrta.« S temi besedami je komisija festivala Mesto žensk gledališki režiserki Tjaši Črnigoj (1988) marca podelila nagrado ženske o ženskah, s katero opozarja na nevidno delo, pogum ter odločnost kolektivov in posameznic. Režiserka je namreč s Spolno vzgojo II, serijo petih predavanj-performansov, ki se je uvrstila v tekmovalni program prav te dni potekajočega Tedna slovenske drame in junijskega 59. Festivala Borštnikovo srečanje, s svežo, inovativno in odločno gledališko govorico spregovorila o spolnem užitku žensk.

Jure Zrimšek / Slikar, ki s tradicionalno oljno tehniko slika podobo današnjega sveta

Vojaško letalo, pripadnik specialne enote v objemu orjaškega jastoga, mož z zabrisanim obrazom, ki spominja na sloviti Krik Edvarda Muncha, »spikslan« posnetek nadzorne videokamere, pa politične figure in brezimni možje na nenavadnih, skoraj sanjskih prizoriščih ter fragmenti slikarskih in kiparskih del z vizualnimi in tekstovnimi intervencijami. Vsi ti motivi naseljujejo platna akademskega slikarja Jureta Zrimška (1984), ki podobe, s katerimi je vsakodnevno bombardiran na svetovnem spletu, pogosto pa vanje vizualno poseže še na računalniku, s potrpežljivo natančnostjo v klasični oljni tehniki slika na platno. Kombinacija vsakdanjih in pogosto nelagodje vzbujajočih prizorov sodobnega sveta ter tradicionalne oljne slike in (hiper)realistične manire je na prvi pogled morda malce nenavadna – zdi se, kot bi se s temi hipnimi, mimobežnimi in razvrednotenimi podobami postavljal po robu zgodovinskim in simbolnim kontekstom slikarstva, jih poskušal ovekovečiti in jim nameniti mesto, trajanje in premislek.

Jimmy Barka Experience / Trio bobnarja in dveh didžejev, ki z domiselnim pristopom ustvarja temperamentno plesno glasbo

Ljubljansko zasedbo Jimmy Barka Experience, znano tudi kot JBE, bi lahko preprosto opisali kot plesni bend bobnarja in dveh didžejev, a s tem bi povedali odločno premalo. Rokohitrski trio z močno nabrušenimi ušesi sestavljajo trije zvedavi »diggerji«, ki že desetletja brskajo po bogati zapuščini soula, funka, rocka, jazza, bluza, folka, afriške psihedelije in grške nostalgije, jugoslovanske ter brazilske popularne glasbe in onstran. Njihov samosvoj avtorski izraz izhaja iz hip-hop kulture, predvsem turntablisma (tehnike manipuliranja zvokov in ustvarjanja muzike z uporabo gramofonskih plošč ter mešalne mize) in samplanja (»vzorčenja«) glasbe. Toda bend, ki ga sestavljajo veterani domače scene, didžeja Bakto (Jaka Batič) in Borka (Borja Močnik) ter vsestranski bobnar Marjan Stanić (sicer tudi član zasedb Bakalina Velika in Čompe), je te tradicionalne tehnike prilagodil lastnim potrebam. Svojo glasbo gradi na manipulaciji in rekontekstualizaciji raznorodnih samplov, ki jih nato z rabo gramofonov v živo lepi v vznemirljive »kolažne kompozicije«, podkrepljene z Stanićevimi vratolomnimi ritmi.

Saša Vipotnik (AKA Neomi) / Glasbenica in nevrologinja, ki je s svojim prefinjenim pop izrazom vnesla svežino v domači srednji tok

Za pop je značilno, da mu ne moraš ubežati, saj te bombardira z impulzi in brezpogojno zahteva tvojo pozornost, pristop ljubljanske elektropop zasedbe AKA Neomi, ki jo domača javnost pozna predvsem po pevki in nevrologinji Saši Vipotnik (1987), pa je veliko bolj prefinjen. S svojo glasbo in besedili pomeni protiutež banalnosti velikega segmenta domače pop scene, ki se jemlje preveč resno. Ironično ji to uspeva prav z razmeroma samoironičnim pristopom in lucidno obravnavo vsakdanjih banalnosti, ki so v njenih verzih predstavljene v drugačni luči. Njeni komadi namreč kljub navidezni lahkotnosti med vrsticami pogosto skrivajo pronicljive opazke o življenju v 21. stoletju.

Tereza Prepadnik / Ilustratorka, ki pri ustvarjanju rada poišče otroka v sebi

Iz njenih ilustracij izžarevajo hudomušnost, neobremenjenost in pristna očarljivost, občasno tudi nadrealističnost in fantastičnost podob, ki učinkujejo kot prizori iz nenavadnih, a prijetnih sanj. Morda je to zaradi močne, a sproščene in na trenutke otroško preproste linije, igrivih kompozicij in poenostavljene ploskovitosti figur ter omejene, a živahne barvne skale, morda zaradi prepletanja človeškega in živalskega sveta, kjer slednjemu pogosto namenja osrednjo vlogo. Njene mačke, psi in ptice imajo nenavadne proporce, poudarjene okončine ter izrazite nosove, zatopljeni pa so v povsem vsakdanja in rutinska (človeška) opravila.

Nejc Šubic / Modni oblikovalec, ki se z znamko Volja zavzema za trajnostno izdelavo oblačil

Trubarjeva cesta, ena najstarejših in najbolj znamenitih ulic v Ljubljani, ki je nekoč slovela po obrtniški dejavnosti, danes pa po svoji barvitosti, pestrosti in multikulturnosti, je že nekaj let dom modne blagovne znamke in ateljeja Volja. Njen ustanovitelj, mladi modni oblikovalec Nejc Šubic (1991), na ulični številki 55 ponuja inovativna in funkcionalna oblačila, ki v ospredje postavljajo principe trajnostne mode in krožnega gospodarstva, s tem pa premislek o tem, kaj in koliko nosimo ter kako lahko s tem prispevamo k do okolja bolj prijazni modi.

Diana Kolenc / Igralka, ki se ji zdi pomembno, da umetnost preizprašuje svet, v katerem živimo

Že prva vloga v celovečernem filmu ji je prinesla vesno za najboljšo žensko glavno vlogo na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Lansko jesen jo je prejela za lik reševalke Lare v celovečercu Opazovanje režiserja Janeza Burgerja, ki je pogled usmeril na pomanjkanje empatije in vsesplošno pasivnost ob nasilju na družbenih omrežjih. Igralka Diana Kolenc (1999), ki je še študentka magistrskega programa dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, pravi, da si lepše prve izkušnje ne bi mogla želeti. »Zelo počasi in nežno smo pristopali k materialu,« se spominja, »in hvaležna sem, da smo imeli čas pustiti, da so se liki skozi veliko improvizacije počasi izkristalizirali v končni obliki.«

Henrik Neubauer / Baletni plesalec in koreograf, ki je prejel letošnjo Prešernovo nagrado za življenjsko delo

Na svoji izjemno plodoviti ustvarjalni poti, ki se razteza čez šest desetletij, je neizbrisno zaznamoval domači kulturni prostor, najpomembneje baletno in operno umetnost. Kot solist ljubljanskega Baleta, operni režiser z bogatim opusom več kot tridesetih režij, vodja in koreograf ljubljanskega Baleta, umetniški vodja mariborske Opere, direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana in še mnogo več je Henrik Neubauer (1929) na različne načine trajno obogatil našo kulturo. Neprecenljiv pečat je pustil tudi kot pedagog, teoretik in vsestranski erudit, ki je objavil več kot 500 strokovnih člankov in več kot 30 knjig o različnih umetniških zvrsteh, od plesa do opere in gledališča.

Luka Marcen / Gledališki režiser, ki se s tremi predstavami poteguje za nagrade na osrednjih festivalih

V tekmovalni program letošnjega Tedna slovenske drame sta uvrščeni kar dve predstavi, pod kateri se je podpisal kot režiser – Druga preteklost po motivih istoimenskega romana Vinka Möderndorferja, ki je premiero doživela oktobra v njegovem rodnem Celju (SLG Celje), ter znamenita Antigona Dominika Smoleta, ki jo je pred letom dni postavil na oder v SNG Nova Gorica. Slednja, drama, ki velja za eno najpomembnejših slovenskih dramskih besedil, se je prebila še v tekmovalni program 59. Festivala Borštnikovo srečanje. S tem mladi gledališki režiser Luka Marcen (1995) zaokrožuje izjemno pestro in plodno leto, v katerem je na oder postavil kar pet uprizoritev v petih gledališčih – poleg omenjenih še Grumov Dogodek v mestu Gogi v mariborski Drami, Sneženo sestro Maje Lunde v Mini teatru ter Tango Sławomirja Mrożka v ljubljanski Drami.

Elvis Homan / Bobnar in skladatelj, ki ga ženeta nenehno eksperimentiranje in raziskovanje zvoka

Elvis Homan (1991) je vsestranski glasbenik, razpet med Slovenijo in Nizozemsko, med igranjem bobnov in komponiranjem, med akustično in elektronsko glasbo. Kljub obilici raznolikih projektov in sodelovanj vse počne s pristno ljubeznijo in strastjo do glasbe, pa naj bo to ustvarjanje filmske glasbe, igranje bobnov v različnih glasbenih zasedbah ali oblikovanje zvoka za plesne predstave.

Sari Valenci / Modna oblikovalka, ki ne pristaja na dolgočasna oblačila

Pastelno rumena, roza in modra, plastenje, kombinacija različnih karirastih vzorcev in celo motiv mačke in konja – s svojo najnovejšo modno kolekcijo je oktobra na Ljubljanskem tednu mode LJFW navdušila mlada modna oblikovalka Sara Valenci (1990), ki deluje pod modno znamko SARIVALENCI. Imaginativna in drzna kolekcija se poigrava s kontrastom med uniformiranostjo pisarniške mode ter bogastvom, rokokojsko prenasičenostjo in prekomernostjo po navdihu Marije Antoanete. Z nespornim talentom je oblikovalka nekaj mesecev prej prepričala tudi žirijo dogodka My Global Fashion Award – lani junija je namreč v Savudriji prejela nagrado za vzhajajočo zvezdo modnega oblikovanja. V zadnjem času redno oblikuje tudi modne oprave za pevko Senidah, za katero pravi, da je »prava kameleonka in ji nič, kar ji oblečem, ni preveč čudno«, kar izredno ceni.

Tosja Flaker Berce / Režiser in scenarist, ki je z režijskim prvencem ponudil svež pogled na mladinski film

Konec preteklega leta je turnejo po domačih kinematografih začel njegov celovečerni prvenec Kaj pa Ester?, mladinska komedija, ki je navdušila z duhovitostjo, svežino in močnim vizualnim avtorskim pečatom. V njem se je režiser in scenarist Tosja Flaker Berce (1987) zavestno poigral s srednješolskimi stereotipi in klišeji, hkrati pa filmu s prepričljivo igro kopice nadarjenih mladih igralk in igralcev, humornimi zapleti in drobci magičnega realizma vnesel svoje življenje. Za nekaj »hajpa« okrog filma je gotovo poskrbelo tudi dejstvo, da v glavni moški vlogi nastopa Bojan Cvjetićanin, frontmen neskončno priljubljenega benda Joker Out, ki pa ga režiser pred snemanjem sploh ni poznal. »To je bil moj življenjski cilj – imeti film v kinu,« pravi. »Naslednji cilj pa je posneti še boljši film.«

Milanka Fabjančič / Animatorka in ilustratorka, ki je z novim animiranim filmom napisala odo sestrstvu in prijateljstvu

Konec novembra smo si na festivalu Animateka lahko ogledali njen animirani film Hobotnica banana mišmaš, srčno in duhovito zgodbo o prijateljstvu skozi preplet življenjskih poti Mile in Mare, duš dvojčic, ki bi ju zlahka zamenjali za sestri. Režiserka, scenaristka in animatorka filma Milanka Fabjančič (1981) je namreč navdih črpala iz bližine in topline odnosov s svojo sestro in najtesnejšimi prijateljicami. Sestrstvo in prijateljstvo sta zanjo nerazdružljiva pojma, pomembna temelja življenja.

Sebastian Cavazza / Igralec, ki se v prihodnosti vidi za kamero

Posebne predstavitve ne potrebuje. Sebastiana Cavazzo (1973) že desetletja spremljamo v najvidnejših domačih filmskih, televizijskih in gledaliških produkcijah, kot mrki in introvertirani Taras Birsa je v miniserijah Jezero, Leninov park in Dolina rož, nastalih po knjižnih predlogah Tadeja Goloba, pred zaslone prikoval vso Slovenijo. Svoj v hipu prepoznavni glas je posodil še številnim risankam in radijskim igram. Še več, v zadnjih letih se je kot zaželen in spoštovan igralec uveljavil v regiji, vse bolj iskan je širše po Evropi. Kot vsakdo, ki prihaja iz družine uveljavljenih umetnikov, se tudi sam nikoli ne bo mogel izogniti primerjave s svojim očetom, legendarnim igralcem Borisom Cavazzo, a mu je s trdim delom in prepoznavnimi vlogami uspelo ustvariti zavidanja vredno kariero, za katero se zdi, da je prav zdaj na vrhuncu.

Pouch Envy / Producent elektronske glasbe in didžej, ki si je ime ustvaril v newyorškem podzemlju

Ko je sloviti producent Pearson Sound, eden izmed protagonistov britanske basovske glasbe, prejšnji petek zaradi bolezni odpovedal nastop v ljubljanskem klubu Channel Zero, je bilo organizatorjem nemudoma jasno, kako zapolniti vrzel v programu. Na letnem obisku domovine je bil namreč Pouch Envy, mladi celjski producent, didžej in songwriter (rojen je leta 1999), ki sicer živi in ustvarja v New Yorku, kjer je v zadnjih letih na podzemni klubski sceni pustil močen pečat. Na drugem nastopu v Ljubljani – prvič je kot Pouch Envy pri nas leta 2020 nastopil na festivalu Grounded – se je predstavil z avtorsko produkcijo tako imenovanih club editov, divjih klubskih koračnic, zmiksanih z a capella verzijami brezčasnih pop komadov, ki so postali stalnica v setih številnih mednarodno priznanih didžejev. Takšen pa počasi, a suvereno, postaja tudi sam.

Jure Henigman / Igralec, ki smo ga letos lahko videli v kar treh novih celovečernih filmih

Pred desetletjem, pri njegovih 27 letih, ko smo ga v Mladini portretirali prvič, je bil na domačih gledaliških odrih že uveljavljen igralec, na filmu pa je njegova zvezda šele vzhajala. Danes je Jure Henigman (1985) eden naših najprepoznavnejših igralcev na televizijskih zaslonih in tudi na filmskem platnu, predvsem po zaslugi raznolikih in markantnih vlog, v katere je stopil v zadnjih nekaj letih. Na letošnjem Festivalu slovenskega filma ga je bilo mogoče videti v kar treh celovečernih filmih, prikazanih v tekmovalnem programu: Opazovanju Janeza Burgerja, Vzorniku Nejca Gazvode in filmu Zbudi me Marka Šantića, ki mu je nato prinesel njegovo drugo vesno za najboljšo glavno moško vlogo. Pred kratkim je zaključil še snemanje celovečerca Izgubljeni sin režiserja Darka Štanteta.

Maja Prettner / Režiserka in scenaristka, ki je z dokumentarcem Duhovnica navdušila gledalce in kritike

Na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu je bil premierno prikazan dokumentarni film Duhovnica, ki spremlja štiri leta v življenju nekonvencionalne, energične in odprtosrčne evangeličanske duhovnice Jane Kerčmar. Tam je film prejel nagrado vesna za najboljši film po izboru občinstva ter najboljšo montažo, ovenčan je bil še z nagrado Društva slovenskih filmskih publicistov in publicistk FIPRESCI za najboljši celovečerni film v tekmovalnem programu. Prav tako je dobil veliko priznanje televizijske mreže Al Jazeera.

Brina Svit / Pisateljica, ki se je s svojim zadnjim romanom poklonila upornim biciklom

Že dobrih dvajset let vsako knjigo napiše dvakrat. Najprej v francoščini, nato v slovenščini. Pri zadnjem romanu Uporni bicikli, ki je letos izšel pri Mladinski knjigi, pa je naredila izjemo in slovenskim bralcem namenila privilegij, da ga preberejo prvi. Zgodba se namreč odvija v Ljubljani, v času pandemije covid-19 in kolesarskih protestov proti avtoritarni vladi Janeza Janše, ki so potekali petek za petkom. Z možem, Francozom, s katerim sicer živita v Parizu, sta se namreč v času restriktivnih ukrepov preselila v njun dom na Krasu, od tam pa skoraj vsak petek vozila na proteste. Brina Svit (r. 1954) je imela občutek, da enostavno ne more ostati križemrok, da je treba nekaj narediti, prisostvovati, biti aktivna državljanka, še posebej, ker so bili ti protesti tako drugačni od tistih, ki jih je poznala iz Francije. Ustvarjalni, navdušujoči, humorni … Od tu ideja za roman, ki se dogaja skozi oči dveh oseb, ki sta, tako kot ona, od drugod, ki prinašata s sabo širši, evropski okvir, v katerem se na koncu, presenetljivo, znajdemo celo z Žižkom.

Astrid / Glasbenica, ki jo ob artpop produkciji zaznamujeta še operno petje in harfa

Pri Astrid Ani Kljun, osemindvajsetletni Velenjčanki, ki živi in ustvarja v Ljubljani, se je nadarjenost za glasbo pokazala že kmalu po tistem, ko je shodila. »Bili smo na nekem kosilu, kjer so v ozadju vrteli narodnozabavno glasbo; nenadoma sem prijela terco in staršem se je takoj posvetilo: ’Punca zna peti,’« se spominja. Pri štirih letih je obiskala glasbeno šolo, kjer se je igranja harfe učila njena starejša sestra. Ob prvi priložnosti je malce pobrenkala po strunah in sestrin učitelj je nemudoma izstrelil: »Kar vpišite jo.« In tako so tudi storili.

Petra Seliškar / Režiserka, producentka in scenaristka, ki jo vodi želja po nenehnem raziskovanju novih zgodb

Njen dokumentarni film Telo, ki je svetovno premiero doživel na Sarajevskem filmskem festivalu, je letošnji prejemnik vesne za najboljši dokumentarec na Festivalu slovenskega filma. Zgodba, v kateri Petra Seliškar (1978) spremlja dve desetletji življenja prijateljice Urške, ki se bori z redkimi avtoimunimi boleznimi, je za avtorico vse prej kot zgodba o bolezni – je pripoved o neverjetni življenjski moči in želji po preživetju.

Simon Kajtna / Slikar, ki mu slikanje pomeni odkrivanje notranjih in zunanjih svetov

Samotne barke na umirjeni gladini, figure na obali, potopljene v vodne igre. Zapisi vodnih doživetij, energija in dinamika skokov v vodo, platna, iz katerih veje vitalizem, joie de vivre. V opusu akademskega slikarja Simona Kajtne osrednje mesto pripada vodi. Ta občutek brezmejne svobode, lebdenja in umirjenosti, ki ga doživi obdan z morjem, ga tako navdihuje, da se k slikanju morskih motivov ves čas vrača.

Siddharta / Bend, ki je spremenil slovenski mainstream

V devetdesetih letih na domači sceni ni bilo benda, ki bi mu uspelo omrežiti domače in regionalno občinstvo tako, kot je to prej Buldožerjem, Pankrtom, Martinu Krpanu ali Lačnemu Franzu. Javnost, mediji, kritiki, marketingarji – vsi so čakali na ime, ki bi zmoglo preseči ločnico med novim valom in kitarsko sceno osemdesetih, med radijskim šundom in hermetično alternativo devetdesetih. Če Siddharta ne bi obstajala, bi si jo Slovenci ob prelomu tisočletja morali izmisliti. In na neki način smo si jo. Organskemu zanimanju fenov je dodaten zalet dal medijski rompompom (več kot 150 intervjujev samo v času prvenca ID!) in dobili smo največji poosamosvojitveni, »predinternetni« bend, ki ga šele v zadnjih letih presegajo nove generacije z Joker Out na čelu.

Atlas Erotika / Glasbena zasedba, ki je začrtala smernice novega vala balkanske pop glasbe

Za Anžeta Kacafuro (Cazzafura), Miho Jakovljevića (MihaMih) in Dina Nuhanovića (Diinzo), ljubljanske producente, raperje in pevce, ki tvorijo R & B zasedbo Atlas Erotika, je bilo leta 2018 prelomno obdobje, v katerem so lastnoročno začrtali smernice novega vala popularne glasbe na Balkanu. Skupaj s Senido Hajdarpašić (Senidah), slovensko pevko črnogorskih korenin, ki je danes kot samostojna izvajalka ena daleč največjih glasbenih zvezd v regiji, so dobili briljantno idejo: pompoznost balkanskega melosa združiti s trendovsko estetiko ameriške trap glasbe.

Nika Rozman / Igralka, ki močne ženske like vse bolj raziskuje tudi zunaj naših meja

Kratki nemško-srbski film Resnica režiserke Tamare Denić, v katerem je odigrala glavno vlogo ambiciozne fotoreporterke, bo čez nekaj dni prejel študentskega oskarja, znašel pa se je tudi med študentskimi finalisti za prestižno nagrado bafta. Nika Rozman (1985) je dramska igralka z dolgim stažem na domačih odrih, še raje pa nastopa pred kamerami – televizijski gledalci jo denimo poznajo po vlogi Tine Lanc v seriji Jezero, posneti po istoimenskem romanu Tadeja Goloba, ter njenih nadaljevanjih Leninov park in Dolina rož. Za prvi dve je med drugim prejela nominacijo za igralsko nagrado srce Sarajeva na sarajevskem filmskem festivalu.

Gašper Kralj / Pisatelj in prevajalec, ki mu pisanje pomeni dešifriranje sveta

Nazadnje naj bi se mudil v Avstriji na predstavitvi nemškega prevoda svojega literarnega prvenca Rok trajanja. Težje preverljivo, zaman ga iščete na družbenih omrežjih. Zanesljivi viri pravijo, da trenutno biva v Novem mestu, kjer se je nedavno udeležil literarnega večera Na robu poletja, še pred tem pa je bil viden na literarnem festivalu Vilenica. Gostoval da bo v Nemčiji, na Frankfurtskem knjižnem sejmu, in tam predstavil še nemški prevod romana Škrbine.

Marko Šajn / Vizualni umetnik, ki veliko časa preživi na kolesu

Vizualna umetnost in kolesarstvo. Dva na prvi pogled popolnoma nepovezana pojma, ki pa se v življenju Marka Šajna nenehno prepletata. V zadnjih letih je po zaslugi upodabljanja svojih značilnih uniformiranih in prepletajočih se figur postal prepoznavno ime na domačem umetniškem prizorišču, zlasti na področju grafike, slikarstva in umetniških publikacij. Poleg tega je polovica tandema v ozadju Loose Cycles, kolesarske trgovine v ljubljanski soseski Šiška, ki je zgolj v treh letih od odprtja postala priljubljena postojanka kolesarskih navdušencev. Pa ne le ljubljanskih, pravzaprav jih redno obiskujejo kolesarji z vsega sveta.

Tery Žeželj / Dramaturginja, ki jo zanima odnos med umetnostjo in ekologijo

V začetku leta 2022 je Tery Žeželj (1995) kar nekaj tednov vsak dan obiskovala Beatrixpark v nizozemskem Utrechtu ter opazovala, fotografirala in poskušala (p)opisati majhen košček parka. Pri tem je ugotovila, da je njeno besedišče dokaj skromno, in začela zaznavati, kako pomembno jezik vpliva na naš odnos do okolja. S tem se ji je odprlo vprašanje »krajinske pismenosti«. In ko je v okviru svojega, z okoljem tesno povezanega umetniško-raziskovalnega projekta Mnogovrstne pokrajine v Ljubljani pripravila prvo javno srečanje, ki je bilo pravzaprav bralna skupina, osredotočena na opazovanje okolja, je ob tem zaživel še spletni arhiv, v katerega je vsak lahko zapisal svoja opažanja o delčku ljubljanskega parka Tivoli. Ta so pokazala, kako raznolike poglede imamo na pokrajino, kako različno jo dojemamo, pa tudi, kako pomembno je opazovanje za našo povezanost z okoljem.