MLADINA Trgovina
  • Knjige: Tone Kralj in prostor meje

    Največja publicistična draž gospoda dr. Bernarda Nežmaha je Slovenija od maja 1945 dalje. Ne zamudi nobene priložnosti, da ne bi izrekel kritičnih misli in napisal kake domislice, ki naj bi ga potrjevala v njegovem protikomunističnem početju. V Mladini prejšnjega tedna se je pomudil ob knjigi Egona Pelikana Tone Kralj in prostor meje. Ugajal mu je »poseben umetniški jezik« s katerim se je Kralj oglašal na razmere časa, v katerem je živel in ustvarjal. V svojem cerkvenem slikarstvu je Tone Kralj svetopisemskim negativcem nadeval glave fašističnih in nacističnih veljakov ( predvsem Mussolini in Hitler) in tako na Primorskem izpovedoval svoje politično prepričanje. V času, ko je to slikarstvo nastajalo, je bil to zelo drzen dialog umetnika s fašistično oblastjo, čeravno za cerkvenimi zidovi. Po vojni pa naj bi, po Nežmahovi trditvi, režim komunizma Kraljevo domiselno kritiko zatrl in tako naj bi bila slovenska kultura osiromašena za spačene obraze Tita, Kardelja in Kidriča, ki bi zrli s cerkvenih sten. Če je Kralj lahko ustvarjal pod fašizmom, naj bi pod komunizmom ostal praktično brez dela in bil je dolgo izbrisan iz leksikonov. Tako ugotavlja Nežmah. Več

  • Vetrnice statusa quo

    Novinar Staš Zgonik v prvem stavku članka zapiše: ‘’Vetrnim elektrarnam v Sloveniji nikakor ne uspeva.’’ Prvo vprašanje, ki se mora ob tem postaviti je, zakaj pa naj bi jim uspevalo? Kaj pa naj bi prinesle Sloveniji? In kaj bi odnesle? V prispevku odgovora ne najdemo. Kakšna je smiselnost, pomen vetrnih elektrarn (VE) za Slovenijo? Pri tem iščemo celovit, celosten, holističen odgovor, saj samo tak je kolikor toliko objektiven in razvojno utemeljen. Gre za oceno umestitve teh industrijskih objektov in industrijskih con v družbeni in fizični prostor, za presojo celostnih vplivov, vključno z gospodarskimi. Poleg tega po energetskem zakonu niso dopustne. Prednost ima namreč zmanjšanje porabe elektrike pred novimi kapacitetami (7.člen). Vetrno elektriko zlahka privarčujemo in je nepotrebna. Ni težko utemeljiti, da bi VE Sloveniji prinašale samo škodo. Več

  • Brezposelnost je treba braniti

    Kot osebi z izkušnjami z Zavodom za zaposlovanje bi radi replicirali na objavo Tanje Podobnik Zec z Zavoda RS za zaposlovanje (Mladina, 12. 5. 2017, Pisma), ki se nanaša na kolumno Mihe Blažiča – N’toka z naslovom Brezposelnost je treba braniti. Več

  • Za otroke gre

    Na to temo se sicer ne bi oglašal, ker je že dodobra prežvečena, če ne bi avtorica Nina Berovič vse tiste, ki zagovarjajo obvezno cepljenje proti nalezljivim boleznim razglasila za verske fanatike. Res sprevrženo, saj ravno ti, ki se cepljenju upirajo, nimajo na svoji strani ne stroke, ne znanosti, ampak se sklicujejo le na govorice in že stokrat ovrženo raziskavo. Fanatično se oklepajo nikoli dokazanih trditev kot bi bile verske dogme. In sedaj se najde nekdo, ki ravno to očita strokovnjakom, izkušenim zdravnikom in Nobelovim nagrajencem. Več

  • Za otroke gre

    Vedno znova me preseneti, s kakšno gorečo vztrajnostjo novinar Staš Zgonik piše članke na temo cepljenja. Več

  • Brezposelnost je treba braniti

    Spoštovani, v tedniku Mladina je bila 26. 4. 2017, na strani 59, objavljena kolumna avtorja Mihe Blažiča – N’toka z naslovom Brezposelnost je treba braniti. Več

  • Konec prodaje “socialnih” stanovanj

    V zvezi s člankom vam sporočamo, da navedbe avtorja Borisa Matića ne odražajo pravih informacij glede delovanja Stanovanjskega sklada RS, javnega sklada ( v nadaljevanju Sklada), zato za razumevanje podajamo točne informacije. Več

  • Cerar ima (spet) prav

    Poziv SMC na razvedrilni tek ob žici je res krona. Se še čudite, da se je ta osrednja vladna stranka znašla na četrtem mestu v anketi, koga bi volili, če bi bile volitve naslednjo nedeljo? Športni dogodki ob nekdanjem poteku žice, ki je Ljubljano spremenila v koncentracijsko taborišče, brez spomina na tiste strašne čase in brez spoštovanja takratne Ljubljane so seveda nesmisel. Ko so Italijani postavili žico, sem bil star nepolnih sedem let. Prvi doživljaj je bil, da sta pri nas prenočili dve gimnazijki, ki po šoli nista mogli domov. Med moje otroške spomine spada tudi, kako so Italijani ponoči ob preiskavi stanovanja brskali po mojih igračah, pa „španski jezdeci“, s katerimi so sredi dneva blokirali ulice, pa stalne novice, koga so ustrelili po policijski uri (včasih ilegalce, često pa fante, ki so se vračali od dekleta); ko sem ležal 1944 na kirurgiji v sobi s 40 posteljami, sem videl, kakšne barve je kost, ki gleda iz telesa, saj so tja prinašali ljudi, ki so ob žici stopili na mino. In še in še. Pa to so spomini neudeleženega otroka ... Kakšni so šele spomini drugih, denimo tistih mojih sorodnikov v svaštvu, ki so jim Italijani sredi Ljubljane požgali hišo? Pa vseh tistih, ki so jih odvlekli v taborišča? Več

  • Okus prihodnosti

    Ob rojstvu poskrbijo za zdravje že v porodnišnici, starost se konča navadno tudi med zdravniki, ves vmesni čas naj bi bilo naše zdravje odvisno od zdravega načina življenja. Toda, vprašajmo se, kako naj živimo zdravo med vsemi strupi na tem svetu? Več

  • Kadilski teater

    Umreti zdrav, to je brez dvoma lepa ideja in človek ji ne more ugovarjati. A to ne spreminja dejstva, da je novi proti-tobačni zakon v odnosu do gledališča pretiran in bizaren. Nisem človek, ki bi klical na pomoč zdravo pamet, ampak v tem primeru ti drugega skoraj ne ostane. Če Sneguljčica na odru na primer snifa kokain, je to za mladinsko publiko v redu. Ne sme pa palčku pasti cigareta iz žepa. V tem ozračju ni več možno razumno razlagati, zakaj se ne da več resno uprizoriti drame Nobelovega nagrajenca Harolda Pinterja, če ti proti-kadilski zakon visi okrog vratu. Intelektualni domet odgovora na pomen umetniške svobode seže do argumenta, da je v umetnosti itak vse »fake«. Več