MLADINA Trgovina
  • Možinovi pričevalci

    Trenutno so zelo aktualne t.i. “fake news” – in trditve Izaka Koširja v Mladini, z dne 31.3.2017, brez dvoma spadajo v to kategorijo. Kot vodja programa Študijskega centra za narodno spravo neresnične navedbe v članku, v katerem se kot že mnogokrat doslej z insinuacijami in neresnicami poskuša obračunavati s Študijskim centrom za narodno spravo in njegovimi sodelavci, odločno zavračam. Pravkar je Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije podaljšala naš program za naslednja štiri leta – in sicer na podlagi izredno dobrih ocen tujih neodvisnih recenzentov. Kot pričajo besede enega od ocenjevalcev o prispevkih članov programske skupine in o znanstveni kvaliteti njihovih izdelkov: ”V svojih izvirnih znanstvenih prispevkih, znanstvenih monografi jah in poročilih z mnogih konferenc in okroglih miz v Sloveniji in v tujini so predstavili rezultate svojih raziskav kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem ozemlju v 20.stoletju, tako iz zgodovinskih kot tudi iz pravnih vidikov … Člani programske skupine so sodelovali s šestnajstimi inštitucijami (iz dvanajstih držav), ki raziskujejo karakteristike in posledice totalitarnih sistemov v 20.stoletju …“ Zaključi, da je uspeh programske skupine “above average” [nadpovprečen]. Več

  • Gojijo nas kot rastline v rastlinjaku

    Na predzadnji dan marca (2017), ko so v prostorih Društva slovenskih pisateljev pripravili tiskovno konferenco in na njej zavrnili odnos (naše) države do »samozaposlenih v kulturi«, je Delo objavilo podatek, da so na skupščini NKBM določili plačilo nadzornikom banke 6.250 evrov mesečno (vsakemu). Morda se kdo še spominja, da je to banka, v katero je (naša) država vložila znesek v višini petih letnih proračunov ministrstva za kulturo in tako odobrovoljila ameriškega kupca, da jo je potem kupil za petino tega zneska. Naslednjega dne (31. marca) je pisateljica Gabriela Babnik v Mladini objavila zapis »Gojijo nas kot rastline v rastlinjaku« in v njem analizirala položaj samozaposlenih v kulturi pri nas. Istega dne je prejela obvestilo Ministrstva za kulturo, da bo čez 90 dni izgubila ta status in naj si po tem prispevke plačuje sama. Več

  • Ustavnosodno nazadovanje

    Citiran zapis novega ustavnega sodnika Klemena Jakliča pred nekaj leti: »Zdaj je JJ dokončno največja osebnost slovenske zgodovine... « (z dodanimi otrobi o otrocih in vnukih), je ponaredek ali plagiat. Ni v prid integriteti vrhunsko izobraženega pravnika. Originalna izjava dr. Boštjana M. Turka se namreč glasi, da gre za »največjega Slovenca, kar jih je spoznala naša zgodovina«. Kakorkoli, v času od izjave dr. B. M. Turka do zapisa ddr. Jakliča naj bi zgodovina »spoznala« in potrdila kult o največjem Slovencu. Več

  • Starejša generacija – dežurni krivci

    V letošnji prvi številki Mladine dr. Lilijana Burcar piše o zadevi, ki je ne razume. Več

  • Kdo tepe protestnike?

    Z zaključkom uvodnika Grege Repovža („Represija ni nikoli domislica policajev - represija je odločitev vlade“) se seveda zelo strinjam - moram pa odločno protestirati proti povsem neresničnemu in za policijo krivičnemu zatrjevanju v mnogih medijih zadnje dni, da je policija „tepla protestnike“, ki so prejšnjo sredo zjutraj pred azilnim domom na Viču protestirali proti vrnitvi družine Korba-Sulejman na Hrvaško. Tam sicer nisem bil, a je bilo tamkajšnje dogajanje posneto in predvajano na vseh televizijah, tako da je lahko vsakdo videl, da je policija tam čisto korektno in spodobno opravila svoj posel. Protesta in protestnikov ni ovirala - intervenirala pa je zoper tiste protestnike, ki so hoteli fizično preprečiti kombiju, da bi odpeljal iz azilnega doma. Tudi pri tem ni bilo videti, da bi koga pretepala - le proč so odvlekli tiste, ki so se ulegli pred kombi, in podobno. Več

  • Intervju: Rafael Mihalič

    Intervju s prof. Mihaličem ima provokativen naslov, ki pa tako kot sama vsebina intervjuja zahteva odgovor. Implicitno se namiguje, da javno mnenje nima zdrave pameti, kar je najmanj nespoštljivo. Zdrava pamet je tudi stvar pogleda in je vezana na kriterijsko funkcijo, po kateri vrednotimo možnosti. Oseba, ki kupuje avto, lahko po zdravi pameti izbere najcenejši avto za svoje potrebe (najnižja investicija), lahko gleda na najnižjo porabo (strošek obratovanja), lahko vrednoti po NCAP testih (varnost), izbira po kriteriju zanesljivosti in okvar (stabilnost obratovanja), ali pa izbere drago prestižno znamko za vzbujanje zavisti pri sosedih ( javno mnenje). Več

  • Maja Novak: Orante

    Maja Novak v svoji kolumni pod naslovom Orante opozarja na problem molivk pred ljubljansko porodnišnico. Točno definira tovrstne molitve: »z molitvijo poskušamo prepričati, podkupiti, pregovoriti boga, naj stori nekaj, česar sicer ne bi«, sicer pa je njeno razmišljanje po mojem strel v prazno. Vse preveč se ukvarja z vero in vernostjo, molitvijo, namenom posta in nedotakljivostjo ustave. Ustava ni nedotakljiva, saj je predvidena procedura za njeno spreminjanje. Vsakdo se lahko zavzema za spremembo kateregakoli člena, in poskuša to tudi doseči po za to določeni proceduri. Ukvarjanje z vero in vernostjo molivk pa je odveč, to je njihova privatna stvar. Treba pa bi bilo razkrinkati, da ni tu nikakršne vere, niti za vzorec ne. Molivke očitno ne verjamejo v moč svojih molitev, ne verjamejo, da bodo uslišane. Več

  • Prednostni umetniki

    V Mladini je bilo 17. marca objavljeno pismo gospoda Alena Ožbolta ter nekaterih umetnikov, na katerega pošiljamo odgovor. Več

  • Psiho

    Vlado Miheljak je v novi številki spisal izrazito duhovit, a ne povsem točen prispevek. Ne le v Sloveniji, temveč v večjem številu držav nekdanje SZ in SFRJ, so in bodo preštevilni politiki, ki bodo kar naprej dopovedovali, kako je bilo prej vse grozno, mračnjaško, zasužnjeno, trpinčeno ... Hrvaška in tri baltske države so še bolj tipičen primer kot naš. Ali gre tu res za množično notranjo identitetno disfunkcijo nekdanjih komunistov? Menim, da ne. Več

  • Privatizacija duševnega zdravja

    Brezimni odgovorilnik Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) seveda boža mojo dušo v delu, kjer ponavlja moj argument, kako ne moremo govoriti o nacionalnem programu duševnega zdravja, ko pa ga ministrstvo za zdravje kljub zakonski obvezi ni nikdar predložilo v sprejem in potrditev, četudi bi šele nacionalni program omogočil izvedbo vseh novosti, ki jih je prinesel Zakon o duševnem zdravju (zagovorništvo, obravnavo v skupnosti, bolj enakomerno razporejeno skrb za duševne motnje, obravnavo v skupnosti ...). Se pa potem vprašam: če NIJZ vse to ve, potem je od leta 2008 gotovo nič kolikokrat opozoril svoj nad-organ (ministrstvo) na tragično potrebnost nacionalnega programa in nam bo to z veseljem tudi dokumentiral? Ker sicer bomo res pomislili, da so imele ‘nacionalne koordinatorice SZO kolaborativne študije Z zdravjem povezano vedenje v šolskem okolju’ morda pa res preveč časa in energije, da so potem popoldne iste objekte, ki so jih zjutraj v službi analizirale in kolaborirale, terapirale s postom in molitvijo? Več