MLADINA Trgovina
  • Privatizacija duševnega zdravja

    Ob branju odziva dr. Sane Čoderl Dobnik so me spreletavali mešani občutki. Najprej sem pomislil, da nima smisla karkoli odgovarjati, saj se mojega prispevka k diskusiji o pereči problematiki normiranja in regulacije področja psihoterapije v Sloveniji loteva v vzvišenem, arogantnem in pokroviteljskem tonu. Vendar sem se nazadnje odločil, da napišem še nekaj vrstic, v upanju da bom na ta način kaj malega prispeval k vzpostavljanju dialoškega prostora. Ki pa je možen le če vsi, ki smo vanj vključeni, ohranimo zadostno mero medsebojnega spoštovanja, da kljub razlikam v pogledih zmoremo diskusijo ohraniti na takšnem nivoju, ki bo pripeljala do strokovnih rešitev v korist mnogim ljudem, ki dandanes krvavo potrebujejo psihoterapevtsko pomoč. Več

  • Privatizacija duševnega zdravja

    Avtorici prispevka kaže čestitati, ker ji je uspelo razburkati kalno in usmrajeno vodo področja (duševnega) zdravja. Pri tem ne trdim, da je vsebina povsem korektna in ustrezna. Predvsem pogrešam natančno razmejitev med specializacijo iz psihiatrije, specializacijo iz klinične psihologije in specializacijo iz psihoterapije. Več

  • In vendar se premika

    Z zanimanjem sem prebral prispevek pod naslovom »In vendar se premika«. Najbrž nisem edini, ki je spoznal, da je pisec zadel v polno. Dejstvo je, da je tudi v Sloveniji prisotna miselnost, da so za vse, kar nam ni prav, krivi evro birokrati. Ne trdim, da v različnih primerih to tudi ni res. Namreč, gre za pogost pojav pri ljudeh, ki imajo oblast in s tem tudi moč, da to tudi počnejo. Vendar avtor prispevka opozori tudi na drug pojav, to je, da nesposobneži ali zavistneži, ki zaradi prisotnosti sredstev EU, svojih interesov ne morejo postaviti v prvi plan, izkoriščajo to »dejstvo« kot opravičilo za svoje nekorektno in neodgovorno delovanje. Zato za slabo stanje v svojem »vrtičku« iščejo in najdejo krivca, ki je odgovoren za njihovo lenobo in nesposobnost pri izvedbi projekta. Več

  • Zakaj se zaletavate v odprta vrata?

    Spoštovani Tit Turnšek, pametna odločitev, da svojo polemiko z mano zaključujete, saj bi v nasprotnem primeru morali ob mojih navedbah izvirnih dokumentov in dejstev premisliti marsikatero svojo izjavo! Ali pa predelati na novo dobljeno informacijo, ki je - očitno - še niste slišali ali prebrali. Že te trditve, ki ste jih napisali, bodo šle v almanah ideoloških, apologetičnih izjav o revoluciji. Npr. izjava: »Besede ‘boljševiška logika, ‘boljševistični način mišljenja’ itd. nimajo z dogajanji med NOB na Slovenskem nič opraviti in tudi s slovenskimi komunisti ne.« Pa še kar nekaj takih trditev ste zapisali, ki jih tudi med bolj levo usmerjenimi zgodovinarji ne srečamo več. In ne med »navadnimi« partizani. Da takšna apologija, trdo opravičevanje revolucije gre na račun pomena in časti narodnoosvobodilnega boja, sem zapisala že večkrat, pa se ne »sliši«. Več

  • Privatizacija duševnega zdravja

    Na področju duševnega zdravja v Sloveniji že nekaj let spremljamo skokovit porast števila zasebnih in javnih izobraževalnih ustanov, ki oglašujejo, da študente usposabljajo za delo z ljudmi z duševnimi motnjami, dejansko pa izobražujejo za v Sloveniji neobstoječe poklice, ki so v javnem sektorju nezaposljivi. O tem med drugim govori odličen članek novinarke Urše Marn, ki je v svojem poglobljenem prispevku z naslovom Privatizacija duševnega zdravja očitno dregnila v osje gnezdo, vsaj po odzivih v Pismih bralcev sodeč. Komentarje dr. Metke Kuhar in gospoda Tomaža Flajsa razumemo kot nadaljevanje pritiska, da se diplomantom privatnih univerz in različnih novih, tudi izrednih študijev odprejo vrata zdravstva, šolstva in socialnega varstva ter s tem dostop do financiranja iz javnih sredstev. Korektno bi bilo, da bi oba, dr. Metka Kuhar, komunikologinja, ter gospod Tomaž Flajs, profesor francoščine in angleščine, v začetku svojih predstavitev razkrila svojo povezanost z zasebno Univerzo Sigmunda Freuda. Povedno je tudi to, da oba kot primer zgledne regulacije področja psihoterapije navajata Avstrijo, od koder izhaja omenjena univerza in spregledata dejstvo, da je avstrijski model ureditve področja psihoterapije v evropskem prostoru izjema, ne pa pravilo zgledne regulacije. Več

  • Banalnost rasizma

    Ali je kaj čudnega, da Cerarjeva vlada ustvarja nov represiven zakon o migrantih, zapira meje, ograjuje deželo z rezilnimi žicami, nabavlja nov vodni top, paralizatorje, podeljuje večja pooblastila vojski in policiji, kriminalizira begunce (ali pa vsaj dopušča, da to počnejo drugi), krši lastno ustavo in usmeritve EU, vse z izvršilnimi pooblastili gestapoidni notranji ministrici? Nič čudnega ni. Cerar je aktivni katolik, na fotografiji v časopisu smo ga videli stati skupaj s prištinskim doktorjem znanosti Ivanom J.J., v cerkvi pri maši, v prvi vrsti. Drugi od obeh se je nekoč sicer trdno naslanjal na rdečo zvezdo, a ko so mu jo spodmaknili, se je brž naslonil na vatikanski križ. Kdor ima šibkega duha, se mora pač na nekaj opirati. Na križ, zvezdo ali berglo. Ta križ je povzročil v zgodovini več gorja in smrti kot vsi drugi verski simboli s svojimi verami skupaj. Pod njim se je iztrebljalo plemena, narode, rase in druga verstva. Še zmerom stoji in nadaljuje svoje brezsrčno poslanstvo (ne glede na dobrodušnega, a močno začasnega papeža), ter sedi na naropanih zakladih. Tudi ob asistenci takšnih, kot sta zgoraj omenjena tesna sodelavca pri delu in molitvi. Na tem križu seveda ni več Kristusa, če je sploh kdaj bil. Na koncih se močno krivi. V svastiko.  Več

  • Zakaj se zaletavate v odprta vrata?

    Spoštovana ga. Spomenka Hribar, nisem se vajena pogovarjati preko časopisov in revij, a vam bom vseeno pojasnila in vas pomirila, da z mojo pieteto ni prav nič narobe. Bog in Kant sta lahko priči. Več

  • Zakaj se zaletavate v odprta vrata?

    Spoštovana dr. Spomenka Hribar, tovarišica Konjajev je v svojem odgovoru predsedniku Pahorju zelo spoštljivo in dostojanstveno povedala vse, kar je bilo potrebno. Vsako dejanje, vsak dogodek ima svoje vzroke in posledice, ga je med drugim opozorila. Zato naj samo ponovim: oba nastopa predsednika Pahorja pri prekopu mrtvih iz Barbarinega rova v Maribor nista bila pietetno dejanje. Vi ga želite na vsak način opravičiti, nisem pa opazil prepričljivih argumentov. Več

  • Privatizacija duševnega zdravja

    Problematika na področju psihoterapevtske dejavnosti postaja vedno bolj aktualna, zato velja pozdraviti prispevek Urše Marn, ki pa kljub vsemu vsebuje kar nekaj pomanjkljivosti in celo napačnih informacij. O njih je v odzivu na članek že pisala gospa Metka Kuhar in v Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo (SKZP) se z njenimi pripombami večinoma strinjamo. K njenim protiargumentom, s katerimi se odziva na trditev, da so samo trije psihoterapevtski pristopi - psihoanalitična terapija, vedenjsko-kognitivna terapija in sistemska družinska terapija - dovolj znanstveno dokazani in so se v praksi izkazali za dovolj učinkovite, bi dodali še naslednje podatke: * do leta 2011 je bilo , če je verjeti iskalniku PubMed, opravljenih 701 meta-analiz raziskav psihoterapije; * meta-analize raziskav kažejo, da obstajajo majhne, če ne nične razlike med posameznimi psihoterapevtskimi pristopi glede njihove učinkovitosti (vir: Wampold, B.E. in Imel Z.E. (2015) The Great Psycotherapy Debate. New York in London: Routledge). Več

  • Privatizacija duševnega zdravja ..2

    Prispevek Privatizacija javnega zdravja odpira pomembno tematiko strokovnosti in dostopnosti psihološke in psihoterapevtske podpore ljudem – več kot potrebne podpore! Novinarka s pomočjo izbranih sogovornikov prikaže, da področje svetovanja in psihoterapije pri nas ni ustrezno regulirano, predvsem pa opozori na množico problematične ponudbe te podpore, ki ima lahko (in obstaja kar nekaj primerov) škodljive učinke. Žal pa prispevek izpade kot lobiranje za klinične psihologe kot edini možen profil – ob psihiatrih – ki naj bi nudil primerno podporo ljudem z (vsakovrstnimi) duševnimi težavami. Pri tem s pomočjo citiranja specialistke klinične psihologije ovrednoti že leta pripravljen predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti kot past, ki naj bi predvsem podpirala finančni interes zasebnih izobraževalcev psihoterapevtov. Prav tako avtorica kar privzame interpretacijo, da so samo trije psihoterapevtski pristopi dovolj znanstveno dokazano učinkoviti, da jih “priznavajo vsa ključna svetovna združenja in mednarodne klinične smernice za zdravljenje”. Novinarka ni iskala informacij pri nobenem od izpostavljenih zasebnikov ali akterjev, ki si prizadevajo za zakon. Kar nekaj jih je tako doživelo diskreditacijo brez možnosti besede njih samih ali njihovih klientov. Tako članek daje vtis, da se je dala prepričati medicinskemu lobiju, ki očitno ne želi odpreti vrat za izvajanje psihoterapije nikomur drugemu razen kliničnim psihologom in seveda psihiatrom. Več