DVD

SAVLOV SIN

REŽISER: László Nemes

Cena: 5,80 EUR
Cena za naročnike *: 4,64 EUR (Popust: 20%)

Dodaj v košarico

o filmu

Oktober 1944 v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Savel Ausländer je član posebne skupine judovskih taboriščnikov, imenovane sonderkommando, ki je prisiljena sodelovati pri množičnih usmrtitvah. Nekega dne med delom v krematoriju odkrije truplo dečka, za katerega trdi, da je njegov sin. Zdaj ima pred sabo le še en cilj: najti rabina, ki bo zrecitiral molitev za pokojnika, in otroka dostojno pokopati.

Odkritje canskega festivala, za mnoge »film leta«, je pretresljiva pripoved o človeku, ki išče človečnost v okoliščinah, kjer je ni. Velika nagrada žirije v Cannesu.

izjave kritikov

»László Nemes je naredil nekaj povsem novega. Bil je dovolj pameten, da ni poskušal upodobiti holokavsta. Zavedal se je, da tega ne zmore in da to tudi ni potrebno. To ni film o holokavstu, pač pa o tem, kakšno je bilo življenje sonderkommanda. /…/ S svojo izjavo, da je shoah nemogoče upodobiti, sem vedno hotel povedati, da je prikazati smrt v plinskih celicah nekaj nezamisljivega. A Nemes tega tudi ne počne. / ... / Savlov sin je anti-Schindlerjev seznam. Ne prikazuje smrti, pač pa življenja tistih, ki so bili prisiljeni svoje ljudi voditi v smrt. / ... / [László Nemes] je posnel film, o katerem ne morem reči nič slabega. Savlov sin si zasluži vse nagrade.«
- Claude Lanzmann

»/.../ spektakularni prvenec Lászla Nemesa, ki nam dolgo holokavstno noč, v kateri je umrla Evropa, kaže v dolgem, neskončnem velikem planu – da bi ja videli. In uvideli.«
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Savlov sin pogumno izziva debato o tem, kako (in ali sploh smemo) prikazati nacistična taborišča smrti, ki sega vsaj v čas filma Shoah (1985) Clauda Lanzmanna, zaradi česar bo najverjetneje izzval tako občudovanje kot ogorčenje: sta njegova brezkompromisna zadržanost in formalna strogost korektiv senzacionalizma in sentimentalnosti, katerima je naklonjen Hollywood, ali zgolj zamenjava ene vrste eksploatacije za drugo? Nemesu /…/ je treba priznati, da njegov presunljiv in hipnotičen, a hkrati sila zadržan film očitno prenese, celo pozdravlja, dobršno mero moralne dvoumnosti. /.../ To je izvrstna vizualna reprezentacija duševnega stanja, ki je že davno tega vsrkalo nezamisljivo. Izkušnja ob gledanju Savlovega sina tako ni dosti drugačna, kot če bi se z bratoma Dardenne prebijali skozi najgloblje kroge Dantejevega pekla.«
- Justin Chang, Variety

»Nemesova zmožnost, da v zgodbo o boju za preživetje v koncentracijskem taborišču – ki se je danes žal drži že nešteto sentimentalnih klišejev – vbrizga svežo filmsko energijo, je še toliko bolj občudovanja vredna, ker gre za avtorjev celovečerni prvenec. Pri tem podvigu mu pomaga mojstrska 35-milimetrska fotografija Mátyása Erdélyja, ki dogajanje zajezi v utesnjen akademski format, s čimer vzbuja občutek ujetosti v peklensko podzemlje, a ni pri tem niti za trenutek ogrožena verodostojnost filma. /.../ Savlov sin je obenem tako srhljiv, da ga je težko gledati, in preveč napet, da bi se lahko obrnili stran.«
- Eric Kohn, Indiewire

»Nemes naredi vse – do te mere, da posname velikanske, epske prizore množic, vozil, kostumov, krematorijev, sežigov in vseh vrst podlosti, ki se vršijo izključno ob robu kadra –, da bi se izognil tistemu, kar bi lahko imenovali 'pornografija holokavsta' – filmom, ki iščejo uteho v ikonografiji žrtvovanja in antiglamurju turističnih sprehodov po koncentracijskih taboriščih.«
- Nick James, Sight & Sound

»Vizualni pristop tesnega sledenja glavnemu igralcu Röhrigu manj dolguje Tarru kot bratoma Dardenne, zapletena koreografija kamere in statistov pa nas spomni na temeljno delo Miklósa Jancsa Ljudje brez upanja. Toku dogodkov je pogosto težko slediti, a film najde hipnotično središče v Röhrigovi igralski interpretaciji, ki združuje mučno brezizraznost in prvinsko intenzivnost ter brez dvoma onemogoči poistovetenje, ki v tovrstnih dramah gledalca vse prepogosto odreši s plehko katarzo.«
- Jonathan Romney, Film Comment

»Savlov sin je eden najbolj osupljivih prvencev zadnjega desetletja /.../. Je grozljivka in hkrati resen premislek o možnostih reprezentacije radikalnega zla, film, ki v spomin prikliče tako podobe filmov Béle Tarra kot tudi določene žanrske produkcije. Predvsem pa gre za delo, ki s specifičnim pristopom k oblikovanju filmske podobe doseže tako intenzivno silovitost, da je ogled tega filma že prav fizično-duhovna izkušnja. Izjemno in hkrati srhljivo.«
- Denis Valič, Pogledi

»Nemes Savlovo zgodbo oklesti, vizualne informacije odmeri skopo in tako prisili gledalca, da za dopisovanje vsebine uporabi svoje poznavanje zgodovine in domišljijo. Ta pripovedni pristop v veliki meri določa in oblikuje kamera Mátyása Erdélyja, ki razen Savla skoraj nikogar in ničesar ne pokaže v izostrenem fokusu, prav tako pomembno vlogo pa ima tudi zvok, ki daje slutiti, kaj se dogaja zunaj kadra, ter na tak način soustvarja občutek zaprtosti, klavstrofobije in nemožnosti pobega.«
- Špela Standeker, Dnevnik

»Film je malodane preveč dovršen v svoji brutalnosti. Pri svojem videnju vztraja do bridkega konca in se pri tem ogiba čustvom, razmislekom ali intelektualizacijam, kot da bi mu grozilo, da bo zaradi takšnih spodrsljajev pristal pred strelskim vodom. Toda prav to so tiste razčlovečujoče razmere, s katerimi se sooča Savel, in odločitev, da jim bo film zvesto sledil, je pogumno dejanje.«
- Tim Robey, The Telegraph

»Nemes od teh grozot ne odvrača pogleda, obenem pa ne pusti, da bi se sprevod groze spremenil v voajersko jedro njegove pripovedi: vse, kar ni Savlov izžeti obraz, ostaja zamegljeno in v obrobju kadra, kot nekakšna boschevsko detajlirana kulisa pekla – ali pa kot mora, ki zaradi svoje neopisljive grozote ohranja kakovost sanjskega sveta. Taka intimna, klavstrofobična kompozicija, ki jo še dodatno podčrtajo dolgi, neprekinjeni kadri, nepremostljivi prepad med gledalcem in gledanim skrči na nelagodni minimum /.../.«
- Ana Jurc, MMC RTV SLO

»Po vseh merilih izjemen film; ker je prvenec, pa to velja še toliko bolj. Film ima podobno moč kot Pojdi in poglej Elema Klimova, ki je zagotovo navdihnil njegovo zadnjo sekvenco /.../.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

nagrade

Velika nagrada žirije, nagrada FIPRESCI, nagrada vulcain za tehnične dosežke (T. Zányi), nagrada Françoisa Chalaisa – Cannes. Posebna nagrada žirije – Sarajevo. Najboljši režiser – Stockholm. Najboljši celovečerec – Zagreb. Bronasta nagrada za fotografijo – Camerimage. Nominacija za nagrado britanskega neodvisnega filma (BIFA) za najboljši mednarodni neodvisni film. Telluride. Toronto. San Sebastian. New York. London. Busan. Solun. LIFFe. Madžarski kandidat za oskarja v kategoriji najboljši tujejezični film.