Slovenija gre naprej

Devetdeseta leta so bila čas tako imenovane Slovenije kot zgodbe o uspehu, kot je sebe in državo v tistem času oglaševala vladajoča Liberalno-demokratska stranka (LDS). Ne sicer brez podlage: politične razmere so bile v državi stabilne, tedanje tri Drnovškove vlade so sledile nekakšni konservativni politiki ekonomskega gradualizma, ki je s svojimi gospodarskimi rezultati kljuboval tedaj prevladujočim neoliberalističnim težnjam v mednarodnem okolju. Slovenija je bila tedaj čudež na zemljevidu EU, bila je motnja v poplavi siceršnjih prepričanj, da sta zasebna iniciativa ali privatizacija izvor splošnega dobrega. Hkrati pa tudi ni bila država, ki bi jo morali v Bruslju posebej voditi in podučevati. Za to prvo obdobje sta bila značilna močno državno gospodarstvo in usklajenost delovanja med podjetji in politiko, med katerimi ni bilo prave ločnice. Da bi si kak predsednik uprave NLB privoščil ponavljati, kako zanič je vlada, je bilo v devetdesetih nepredstavljivo. Značilen trenutek, ki je dobro ponazoril tedanje razmere in je hkrati tudi napovedal začetek nove dobe, je bil skrivni posnetek pogovora tedanjega premiera Antona Ropa s predsednikom uprave Mercatorja Zoranom Jankovićem. »Politika te je nastavila, jaz sem te nastavil!« mu je zažugal.

dr. Bogomir Kovač

12. 7. 2024  |  Mladina 28  |  Ekonomija

Komentar / Pred kom nas brani Nato?

Nato, največja in najvplivnejša vojaška asociacija na svetu, praznuje v Washingtonu 75- letnico obstoja. Častitljiva starost transatlantske enotnosti EU in ZDA, namenjena povojni zaščiti miru in napredka, ima danes vse več stranpoti. Zato je praznovanje tokrat hkrati tudi iskanje izhodov, kakšna naj bo varna prihodnost sveta. Dolgoročni političnoekonomski vojni cikli govore o menjavi Pax Americana s Pax Sinica. Stari mednarodni red razpada, novega očitno ne moremo dobiti po mirni poti. Nato v tej zastavitvi ni več varnostni dežnik, temveč nevarno in provokativno vojno sredstvo zahodnega sveta. Ni nosilec miru, temveč podpihovalec vojne, kar je v nasprotju z željami in interesi ljudi na obeh straneh Atlantika. Politična legitimnost vodstvenih elit v Bruslju glede vojn je majhna, demokratični primanjkljaj glede mirovnih pobud pa velik. EU bi zato morala iskati alternativo v lastnih obrambnih silah ali pa se zavezati miroljubnejši ureditvi sveta. Slovenija je tukaj v političnem klinču večnega neizpolnjevanja zavez in najbolj skeptične drže ljudi med članicami Nata. In Nato je očitno del problema in ne rešitve.

Državi figo, sebi 768.447 bruto

Že od začetka leta je znano, da so imele lani banke in hranilnice (tudi) v Sloveniji rekordne dobičke: skupni dobiček bančnega sistema pred davki je presegel mejnik milijarde evrov, skoraj polovico tega pa je pridelala največja banka NLB. A pričakovanje, da je NLB državi plačala tudi največ davka od dobička, je povsem zmotno. Nedavno objavljena letna poročila vseh desetih bank in treh hranilnic, ki delujejo pri nas, razkrivajo, da so lani v davčno blagajno največ davka od dobička, skupaj skoraj 50 milijonov evrov, plačale Intesa SanPaolo, SKB, Unicredit banka in Delavska hranilnica, NLB na čelu z Blažem Brodnjakom pa je uporabila vse možne davčne prilagoditve, optimizacije in odpustke – zlasti na račun preteklih izgub, ki smo jih v sanaciji krili davkoplačevalci, in si prek davka celo zvišala čisti dobiček.

»Nekje moramo potegniti sanitarni kordon. In jasno je, kje je ta črta – pri SDS.«

Na splošno podatki kažejo, da danes v Sloveniji živimo bolje kot nekoč, več si lahko privoščimo in srečnejši smo. Dohodkovna neenakost v Sloveniji ostaja med najnižjimi v Evropi, prav tako stopnja revščine. Vendar revščina ostaja, vedno globlja je in vse daljša, na udaru pa so bolj in bolj tudi tisti, ki so tik nad njenim pragom – medtem pa najbogatejši ves čas bogatijo. Ljudi vedno bolj preveva občutek ekonomske negotovosti. In to vodi v številne frustracije. V jezo, iskanje krivcev in razraščanje populizmov. O tem, kakšne posledice lahko to ima, predvsem pa o tem, kako preprečiti črni scenarij, kot so to minuli vikend uspešno storili Francozi, smo se pogovarjali z dr. Srečem Dragošem, sociologom in predavateljem na ljubljanski Fakulteti za socialno delo.

Grega Repovž

12. 7. 2024  |  Mladina 28  |  Uvodnik

Uvodnik / Hišni ljubljenčki

Leta 1997 je francoski novinar Serge Halimi, takrat novinar uglednega Le monde diplomatique, med letoma 2008 in 2023 pa je bil njegov odgovorni urednik, spisal drobno knjižico Novi psi čuvaji, neizprosno kritiko francoskega novinarstva. Za Nefrancoza je bilo to takrat naporno branje, polno imen in podrobnosti iz francoskega novinarskega, političnega in gospodarskega življenja. In vendar je bila ta knjiga izjemen in resen opomin ne le francoskemu, ampak celotnemu svetovnemu novinarstvu, da je zabredlo – da pa je hkrati poklic preveč pomemben, da bi si to lahko dovolili. A Halimi novinarjem ni očital korupcije, podkupovanja, ampak je nazorno pokazal na dejstvo, da so se novinarji ujeli v zanko in da v tej zanki celo uživajo, njihova vloga varuhov družbe pa je postala izmaličena, lažna, lažniva. Halimijeva knjiga je v delu novinarstva po vsem svetu postala mala ustava, upanje, da zdaj, ko je povedano vse, ko je vse razgaljeno, morda celo obstaja možnost, da se reši in spet postane – novinarstvo.

Naj ostane ali gre?

Kaj torej: naj Joe Biden ostane ali gre? Naj ostane v igri in ponovno kandidira za ameriškega predsednika ali pa naj se – zaradi starosti, utrujenosti, senilnosti, izgubljenosti, obnemoglosti ipd. – predsedniški kandidaturi odpove? Preden karkoli rečete in preden tudi sam karkoli rečem, bi rekel le tole: če bi bile zdajle normalne okoliščine, če bi bila situacija normalna, če bi bil svet normalen, potem bi Donalda Trumpa premagalo truplo. Naj ponovim: če bi bilo vse tako, kot je bilo nekoč, bi Trumpa porazilo truplo. Če bi bilo vse po starem, bi ljudje raje volili truplo kot Trumpa. Proti Bidnu – staremu, utrujenemu, senilnemu, izgubljenemu, obnemoglemu – ne bi imel nobene možnosti, saj bi ga ta gladko zmlel. In odpihnil.

Reportaža s koncerta Taylor Swift / Intima med spektaklom in algoritmom

Že na poletu iz Ljubljane v London je bilo vzdušje drugačno kot navadno. V moji vrsti je sedela punca, ki je skoraj vso pot izdelovala zapestnice prijateljstva. Eva je sedela s puncama, ki sta se pogovarjali, koga si v Londonu najbolj želita srečati. Paula Mescala in Andrewa Scotta, sta rekli, kakor da nič na svetu ni nemogoče. Pa saj res ni, če si na poti na The Eras Tour, največji koncertni spektakel zadnjega leta, pa tudi v zgodovini. Ko mi je Eva povedala za željo punc, sem začutila univerzalno povezanost z mladimi ženskami, kot bi plavale v skupnem tolmunu idej, želja in pričakovanj – pa čeprav smo si morda povsem različne. Tovrstno povezanost sem dan pozneje začutila še večkrat, ko sem opazovala skoraj 90 tisoč utripajočih lučk na Stadionu Wembley. Toliko popolnoma različnih ljudi z istimi pesmimi na ustih. Samo v Londonu si je koncert v treh dneh ogledalo približno 250 tisoč ljudi, do konca leta pa bo nastopila še 40-krat, med drugim tudi avgusta na Dunaju, ki je Ljubljani najbližje koncertno prizorišče.

Primčev »opus magnum«

Novi evroposlanec Branko Grims je v času zadnje Janševe vlade, med interpelacijo tedanje šolske ministrice Simone Kustec, v državnem zboru predstavil model javnega šolstva po meri vrednot svoje matične stranke SDS. Po njegovem bi morali od šole danes pričakovati, kar se je nekoč pričakovalo od družine – da v otroka vcepijo »temeljne«, predvsem pa »prave vrednote«. Kako to doseči? Recept naj bi bil preprost: »Ven je treba nagnati vso LGBT in ostalo kulturno-marksistično indoktrinacijo, ki je je šolstvo polno, notri prinesti pravo slovensko tradicijo in slovensko kulturo.« Domnevna ideologija »LGBT+«, piše v svoji knjigi Zmaga dobrega: vodnik za boj proti kulturnemu marksizmu, naj bi se širila po slovenskih šolah kot požar. V tem strašenju pa ni edini – enako že več let počne tudi borec za tradicionalne družine in ljubljanski mestni svetnik Aleš Primc, ki je nedavno izdal »priročnik za mame, očete in učitelje za zaščito otrok pred LGBTQIA+ ideologijo« – Za otroke gre!.

Brščič je (znova) fašist?

Višje sodišče v Ljubljani je razveljavilo sklep okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je ministra za delo Luko Mesca spoznalo za krivega razžalitve Bernarda Brščiča, ker ga je označil za fašista. Sojenje se bo zdaj ponovilo na nižjem sodišču. Morda bomo v drugo končno enkrat za vselej izvedeli, ali je Bernard Brščič res fašist.

Urban Purgar je kriv

Urban Purgar, bivši predsednik Društva za promocijo tradicionalnih vrednot in bivši urednik skrajno desne Nacionalne tiskovne agencije (NTA), je bil v torek spoznan za krivega kršenja zakonskih določil z javnim spodbujanjem sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter grožnjami dvema osebama, Tanji Fajon in Jaši Jenullu. Izrečena mu je bila pogojna zaporna kazen enega leta in štirih mesecev s preizkusno dobo petih let.

Obrtniki / »Za visoko rast smo zaslužni mi!«

So dobri gospodarski rezultati le posledica mednarodnih okoliščin in sreče ali je k temu prispevala tudi vlada, smo vprašali Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije. Od tam so nam odgovorili, ne vlada ne sreča, zaslužni smo mi(!): »V OZS menimo, da imajo zasluge za to predvsem naši obrtniki in podjetniki, ki se kljub visokim stroškom plač – na kar nas opozarja tudi OECD – in številnim birokratskim oviram vsak dan trudijo izboljšati svoj konkurenčni položaj na trgu, razvijati svoja podjetja in zaposlovati.« Dobri gospodarski rezultati Slovenije naj bi bili plod večletnega truda in razvoja obrtnikov in podjetnikov, »ne pa zgolj kratkoročnih ukrepov te vlade«, so kritični.

Vlada / »Zagotovo smo zaslužni tudi mi.«

So dobri gospodarski rezultati le posledica mednarodnih okoliščin in sreče ali je k temu prispevala tudi vlada, smo vprašali ministrstvo za finance in ministrstvo za gospodarstvo. Iz vlade so nam seveda odgovorili, da gre za kombinacijo obeh dejavnikov, »zagotovo pa so k ohranjanju gospodarske aktivnosti v Sloveniji kot tudi ekonomski uspešnosti države prispevali ukrepi vlade«, so poudarili. Že, že, a kako?

Vlado Miheljak

12. 7. 2024  |  Mladina 28  |  Dva leva  Za naročnike

Komentar / Ne Pen

Francija je v nedeljo ponovila precej znano zgodbo. Namreč, da se reševanje krize neredko izide tako, da so – glede na aspiracije – rešitelji hujši od problema. Skratka, francoske volitve so tipična zgodba o napačnih zmagovalcih. Problem je sicer univerzalen in nenehno ponavljajoč se. Gotovo se spomnite prvih poosamosvojitvenih volitev v Sloveniji. Nekateri sicer radi prezrejo, da je bila Demosova zmaga na prvih večstrankarskih volitvah mit, ki prodira celo v šolske učbenike. Demos je bila ohlapna idejna platforma. In Demos na volitvah sploh ni sodeloval. Na prve večstrankarske volitve (8. 4. 1990) so šle posamične stranke. In ne koalicija Demos. In zmagala je, tudi to se kar pozablja, Zveza komunistov - Stranka demokratične prenove kot naslednica predosamosvojitvene ZKS s 17,28 odstotka. Druga je bila Zveza socialistične mladine (zamudili so zakonski rok za preimenovanje v kasnejšo LDS!) s 14,49 odstotka. In šele na tretjem mestu je bila najbolje uvrščena stranka tako imenovanega Demosa: Slovenski krščanski demokrati z 12,98 odstotka. Najbolj »prava« stranka Demosa, Slovenska demokratična zveza (SDZ), s koncentracijo hiperzaslužnih osamosvojiteljev je zasedla šele peto mesto z 9,51 odstotka. V številnih neuradnih komentarjih in pogovorih so ključni Demosovi »osamosvojitelji« resignirano ugotavljali: »Lažje je sprejeti bivše komuniste na prvem mestu in naslednico starorežimske ZSMS na drugem, kot na tretjem mestu SKD kot najbolje uvrščeno stranko Demosa.« Slednje seveda ni bilo brez posledic. Ker zmagovalni ZKS zaradi nekakšnega zgodovinskega kompromisa (takrat je ob neki priložnosti Capuder vzkliknil: »Zdaj smo mi na vrsti!«) sploh ni bilo podeljeno mandatarstvo, pa tudi realnih možnosti za sestavo večinske vlade ni imela, je »neki« Peterle iz »neke« SKD postal mandatar onkraj zaslug in »zaslug« osamosvojiteljev. In ta »Peterletova zgodba« ni bila nikoli do konca izživeta. Tudi razpad prve koalicijske vlade je v precejšnji meri posledica tega dejstva.

Finančni obvodi / Visoka najemnina za pisarno

Zaradi delovanja v neskladju z zakonom o političnih strankah in tistim o volilni in referendumski kampanji je računsko sodišče o Slovenski demokratski stranki (SDS) kot edini izmed strank, revidiranih leta 2022, izreklo mnenje s pridržkom. Iz objavljene revizije poslovanja političnih strank v letu 2022 je razvidno, da so se pri stranki SDS poleg drugega – denimo nakazila nekdanje žene Roka Snežiča Klavdije Snežič v znesku 13 tisoč evrov – pojavili tudi vprašljivi prihodki iz premoženja. Stranka ima v lasti vilo na ljubljanski Trstenjakovi ulici 8, v njej pa so manjši poslovni prostori, za katere je leta 2022 najemnik plačal 11.280 evrov letne najemnine.

Zmaga ljudstva

Se še spomnimo, kako so se mediji še pred tednom dni zgražali nad francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, ker je takoj po razglasitvi izidov evropskih volitev razpisal splošne volitve? Kako nespametna poteza, zdaj bo pa izgubil še na nacionalni ravni, ta človek manj misli kot čustvuje, bi lahko povzeli komentarje! In zdaj? Je Macron res ravnal neumno? Oglejmo si dejstva zunaj neoliberalnega pogleda evropskih in slovenskih medijev. Macron je že pred prvim krogom volitev in seveda po njem nakazal, da je zanj sodelovanje z Novo ljudsko fronto mogoče. V Novo ljudsko fronto so se namreč združili Nepokorna Francija (LFI) pod vodstvom Jean-Luca Mélenchona, socialisti, zeleni Ekologi in komunisti (v parlamentu bo imela LFI 75 poslancev, socialisti 65, zeleni 33, komunisti pa devet).

Krščanska medicina

V Splošni bolnišnici Novo mesto naj bi bila ena izmed zdravnic pacientom delila letake z naslovom »8 naravnih zdravil«, na katerih so tudi nasveti, ki jih večina medicinske stroke verjetno ne bi podprla. Letak je pripravilo društvo Sedmi dan, ki skuša poskrbeti za zdravega duha v zdravem telesu s krščanstvom.