Dubravka Ugrešić: Kultura laži

Ko je leta 1978 izšla prozna knjiga Poza za prozo Dubravke Ugrešić, hrvaške pisateljice in literarne zgodovinarke, ki danes ne živi na Hrvaškem, se je začela serija priljubljenih zbirk in romanov, v katere je kot avtonomen del literarnega besedila vpeto razkrivanje literarnega postopka. S kolažiranim romanom Štefica Cvek v žrelu življenja (1981), najbrž njeno najbolj znano prozo, z medbesedilno zbirko kratkih zgodb Življenje je bajka (1983) in meddiskurzivnim romanom Forsiranje romana reke (1988) je Ugrešićeva spletla prozno mrežo, v kateri se na zelo berljiv način razgaljajo pripovedne strategije, po katerih na eni strani iz realnih, življenjskih dejstev nastane fikcija, po drugi strani pa, kako iz fikcije včasih nastane fakcija, uresničena metafora.

Značilnosti proze Dubravke Ugrešić (prepletanje zasebnega in javnega, Vzhoda in Zahoda, politike in umetnosti, visoke in nizke književnosti, žanrski sinkretizem, avtopoetičnost, avtoreferencialnost, medbesedilnost, meddiskurzivnost), kot smo jih poznali pred njeno ekskomunikacijo iz hrvaške družbe (v začetku devetdesetih let zaradi kritičnih odzivov na takratno hrvaško ultranacionalistično politiko), je najti tudi v njeni esejistični zbirki Kultura laži.

Zbirka antipolitičnih esejev, kot je bila podnaslovljena, je izšla leta 1995 v nizozemščini, dopolnjena pa leta 1996 v Zagrebu, in sicer pri založbi Arkzin, v zbirki Bastard. Le da so omenjene prepoznavnosti pisanja Ugrešićeve v Kulturi laži zabrisane, nekako sfumato. Drugače tudi ne more biti, saj so eseji polni vprašanj o lastni odgovornosti za vojno in vse, kar je vojna prinesla, o identiteti, ki smo jo nekoč imeli, zdaj pa se sprašujemo, ali je bila prava, in odgovarjamo, da najbrž ne, o strupenih posledicah nacionalistične propagande in zveličanja ubijanja, uničevanja in radiranja z obličja zemlje vsega, kar je Drugačno od nas, o "meji med before in after, med enim in drugim časom, eno in drugo resničnostjo, med eno in drugo utopijo, med preteklostjo in prihodnostjo".

Trpko in grenko sta okusa esejev v Kulturi laži. In vsakogar, "ki bo v teh strašnih vojnih časih pripovedoval neko svojo resnico. Strašni časi so običajno časi Kolektiva. Resnica je samo tisto, kar se skladno vpisuje v sliko, ki jo Kolektiv sprejema kot resnico." O tem, kako se zgodi, da laž postane vrhovna resnica, beremo tudi v esejistični zbirki Prepovedano brati (2001), ki je plod notranjega boja med dvojim: avtorji si ne bi smeli dovoliti ukvarjati se z "umazanim perilom" svoje obrti in avtorji si ne bi smeli zatiskati oči pred "umazanim perilom" svoje obrti. Avtorica Ugrešićeva si jih ne zatiska nikoli, pred ničimer.

+ + + +