Priznati ali ne

Vse je kazalo, da se bo Slovenija, kot je bilo že mesece pričakovati, 20. septembra v Generalni skupščini Združenih narodov pridružila večjemu delu mednarodne skupnosti pri priznanju palestinske države z mejami iz leta 1967. Na nedavnem zasedanju Gibanja neuvrščenih v Beogradu je denimo zunanji minister Samuel Žbogar po navedbah srbske tiskovne agencije Tanjug dejal, da so v svetu še vedno narodi, ki čakajo na svobodo in pravičnost. Res jih ni malo. Denimo Kurdi v Turčiji, Siriji in Iranu, Sahravijci v Zahodni Sahari, Ujguri na Kitajskem, Čečenci ...

Toda Žbogar je imel v mislih konkreten narod, in to Palestince. Njihovo trpljenje pod izraelsko zasedbo in blokado traja že res predolgo. Ko je bil leta 1948 ustanovljen Izrael, jih je bilo z domov pregnanih na sto tisoče in njihovi potomci zdaj že v milijonih životarijo v obupnih življenjskih razmerah, natlačeni v številnih begunskih taboriščih. Zaradi izraelske brezbrižnosti do njihovih pravic in nadaljnje kraje ozemlja s postavljanjem judovskih naselbin na Zahodnem bregu je mednarodna skupnost dokončno izgubila potrpljenje. Po navajanju svetovnih agencij bo Palestino priznalo več kot 130 držav, med njimi tudi Slovenija. Žbogar je bil v Beogradu jasen: »Palestinci so tisti, ki bodo kmalu dočakali dan, ko bodo doživeli svobodo.«

Pahorjeva izjava vnaša nov razdor v slovensko zunanjo politiko.

Iz te izjave je razvidno, kakšno je uradno mnenje Slovenije, ki pa ga je premier Borut Pahor na sredini tiskovni konferenci spet zatajil. Palestincem je, če karikiramo, žugal, naj ne prosijo za priznanje neodvisnosti v OZN, češ da bi bila to enostranska poteza, ki bi škodila nekemu mirovnemu procesu. To žuganje ni bilo primerno. Ko je Slovenija pred 20 leti svetovno organizacijo zaprosila za priznanje suverenosti, mar to ni bilo enostransko dejanje? Pahorjeva izjava vnaša ponoven razdor v slovensko zunanjo politiko.

Na ministrstvu za zunanje zadeve sicer pravijo, »da Slovenija v različnih forumih podpira trajno rešitev bližnjevzhodnega vprašanja z oblikovanjem dveh držav, ki bosta omogočili mirno sobivanje narodov in religij na tem zgodovinskem prostoru«. Dodali so še, da si Slovenija tudi dejavno prizadeva za oživitev mirovnega procesa.

Govoriti o palestinski svobodi in mirovnem procesu je nekoliko preoptimistično. Palestinci bodo po 20. septembru še naprej zatirani, Izrael pa bo še naprej blokiral mirovni proces. Zato bi bilo treba razmisliti o korenitejših ukrepih, to je sankcijah zoper Izrael. Te nekateri že izvajajo. Po krvavi invaziji na Gazo so norveški in švedski državni skladi odprodali svoje deleže v izraelski vojaški korporaciji Elbit System, podobnih primerov pa je še veliko. Velja omeniti tudi globalno aktivistično gibanje BDS (Bojkot, deinvestiranje in sankcije), ki deluje kot nekoč gibanje proti apartheidu v Južnoafriški republiki. Zaradi njegovega pritiska so številna trgovska podjetja iz EU nehala poslovati z izraelskim državnim izvoznikom hrane Agrexom, zaradi česar je to podjetje razglasilo likvidacijo.

Bojkot deluje, samo še države se mu morajo pridružiti.