Ogroženi privilegiji

Osmega septembra je parlamentarni odbor za notranjo politiko drugič obravnaval novo različico zakona o verski svobodi. Gre za zakon, ki naj bi v skladu z odločbo ustavnega sodišča prenovil sporne rešitve nekdanjega ministra za pravosodje Lovra Šturma, ki so jim kritiki očitali, da se preveč spogledujejo z največjo versko skupnostjo. Ustavni sodniki so kritikom pritrdili, saj se, če poenostavimo, zakon ni držal ustavnega načela ločitve cerkve od države.

Nov zakonski predlog je nastal pod patronatom Aleša Guliča, nekdanjega poslanca LDS, katerega imenovanje na ta položaj je sprožilo ogorčen odziv kardinala Franca Rodeta. Presvetli so takrat dejali, da si take provokacije ne bi dovolila niti Komunistična partija. Od takrat so odnosi med uradom in največjo versko skupnostjo - katoliško cerkvijo - vsaj z njene strani zelo hladni. RKC tako ni želela sodelovati pri končnem oblikovanju zakonskega predloga in hkrati državi, vladi, politiki očita, da ji omejujejo ustavno pravico do verske svobode.

Osmega septembra so se poslanci pričakovano razdelili na dva pola. Razširjena vladna stran predlagani novelirani zakon podpira, opozicija mu nasprotuje. Zakonski predlog naj bi namreč prevevalo ideološko sovraštvo, nadaljevala naj bi se nestrpnost kot tipična oblika stalinizma, rušili naj bi se civilizacijski standardi, šlo naj bi za ideološko ščuvanje, reinkarnacije totalitarizma, vračanje v čas represije, sovražnosti, kristjanofobičnosti ... Tako ne trdijo le opozicijski poslanci in predstavniki največje verske skupnosti, proti zakonu je v parlamentu nastopila tudi ministrica za obrambo. Ljubica Jelušič je prepričana, da naj bi Guličev predlog omejeval duhovno oskrbo v vojski in s tem zmanjševal raven spoštovanja človekovih pravic med vojaki. Podobno je ministrica trdila tudi na vladi in ravno njeno nasprotovanje je eden od razlogov, zakaj je Guličev urad zakon v parlamentarno proceduro vložil s pomočjo poslancev, ne pa s pomočjo vlade. Gulič v vladni ekipi pač ni dobil dovolj podpore, ne pri ministrih, še manj pri anemičnem Borutu Pahorju.

Polno nesmislov

Nič od zatrjevanja opozicije ne drži. Res je, da je predlog zakona nastal na ideoloških temeljih, politika brez ideologije je prazna in pusta, a ideološki temelji niso negativistično sovraštvo do cerkve, še manj sovraštvo do njenih vernikov, pač pa striktno, legalistično, razsvetljensko vztrajanje pri ustavnem načelu delitve cerkve od države, pri načelu nevtralnosti. Tako ne drži, da predlagani zakonski predlog zmanjšuje sredstva, namenjena verskim skupnostim. In prav tako ni res, da se ukinja vojaški vikariat. Oboje bo obstajalo še naprej, le način financiranja in zaposlovanja duhovnikov v javnih službah naj bi bil urejen na drugačen, z ustavno odločbo zapovedan način. Enako velja tudi za vikariat.

Po Guličevem predlogu naj bi se tako proračunska sredstva, namenjena financiranju dela socialnih prispevkov za duhovnike, delila glede na to, koliko ljudi bi pri dohodnini za prostovoljno donacijo izbralo neko versko skupnost. Tako naj bi se določilo relativno število pripadnikov te verske skupnosti in na podlagi teh namenitev dohodnin naj bi se vsako leto razdelil kolač, ki bi ga država dala vsem verskim skupnostim za pokritje prispevkov za socialno varnost. Gre za sredstva, ki so namenjena izključno za financiranje verske dejavnosti. Predlagani zakon predvideva tudi nadzor nad porabljenimi sredstvi, ki se doslej ni vršil. Andrej Saje, generalni tajnik slovenske škofovske konference, je v parlamentu dejal, da želi država »verske skupnosti podvreči izredno rigoroznemu finančnemu nadzoru, to je režim vodenja poslovnih knjig, poročanja. Torej, takega primera v Evropi ne poznamo«. Kaj je narobe s tem, če država zahteva nadzor nad porabo namenskih sredstev, Saje ni prepričljivo pojasnil. Za ostale dejavnosti, kulturne, izobraževalne, karitativne, bi lahko verske skupnosti, tako kot lahko tudi danes, od države še vedno dobile namenski denar. Na razpisih, pod določenimi pravili, na podlagi drugih proračunskih sredstev.

Kaj je narobe s takšnim predlogom? Doslej je veljalo, da se denar razdeli glede na rezultate popisa prebivalstva iz leta 2002. Na tistem popisu se je za katoličane izreklo 57,8 odstotka vprašanih, okoli 1,1 milijona ljudi. Ker je med verniki v Sloveniji daleč največ katoličanov, je zato največ denarja dobila RKC. V številkah to pomeni, da je leta 2010 urad za verske skupnosti različnim cerkvam izplačal 2,4 milijona evrov, od tega jih je katoliška cerkev dobila 2,3 milijona. Veliko večino torej.

Urad trdi, da so podatki iz popisa zavajajoči, stari, neažurni, način financiranja pa krivičen. Novi recept je preprost - število dohodninskih dotacij je ključ za razdelitev proračunskih sredstev. Zveni pravično, očitno ne za vse. Največja verska skupnost se namreč boji, da ji ne bo uspelo zbrati dovolj dohodninskih nakazil (s katerimi že v izhodišču prosto upravlja) in da se bo proračunska postavka, namenjena za sofinanciranje socialnih zavarovanj duhovnikom, vsako leto spreminjala. Oba strahova sta morda logična, a neutemeljena. Če katoliška cerkev zase res misli, da je največja, najvplivnejša civilna organizacija, potem ji ne bi smelo biti težko pri dobrem milijonu vernikov zbrati okoli 200.000 dohodninskih donacij - kar je številka, ki je po izračunih dovolj velika, da se sredstva za katoliško cerkev ne bi zmanjšala. Res je sicer, da je ljubljanski nadškofiji 2010 uspelo zbrati samo 2200 donacij, a z dobro reklamo in prepričevanjem v vsej Sloveniji številka 200.000 ni nedosegljiva. Kako uspešna je lahko cerkev pri aktivaciji svojih vernikov, kaže zbiranje podpisov o družinskem referendumu. Samo v dveh dneh so pobudniki na upravnih enotah zbrali skoraj 28.000 podpisov.

Pri vprašanju financiranja pa je pomembno še nekaj drugega. Ni pravično, da so proračunske postavke zakonsko zacementirane, kot je za financiranje veljalo doslej, če pa gospodarsko krizo občuti vsa Slovenija, tudi ves javni sektor. Ni pravih argumentov, zakaj bi bili duhovniki, ki jim država dodeluje namensko državno pomoč, privilegirani in nanje letna proračunska nihanja ne bi vplivala. Razen če se ne želijo odreči svojim privilegijem ...

Križ čez vojsko

Podobno nesmiselna razprava je bila pri vprašanju vikariata. Ustavno sodišče je odločilo, da duhovniki ne smejo biti zaposleni v državnih institucijah. Ni pa narobe, da jim za delo, ki ga opravljajo, država daje denar. Zato Guličev predlog predvideva bypass, duhovniki bodo zaposleni pri verskih skupnostih, denar za njihovo dejavnost pa bo nakazovala država istim verskim skupnostim. Nobenega ukinjanja in nobenega kršenja človekovih pravic torej ...

Predlagani zakon predvideva nadzor nad porabljenimi sredstvi. Andrej Saje, generalni tajnik slovenske škofovske konference, pa trdi, da želi država “verske skupnosti podvreči izredno rigoroznemu finančnemu nadzoru”.

Pravi problem vikariata je pravzaprav drugje. Ne rešuje ga niti Guličev zakon, o njem ne govorijo njegovi nasprotniki. Vojaški vikariat slovenske vojske je nastal leta 2000 s sporazumom med vlado in Slovensko škofovsko konferenco. Njegov namen je »čim bolj na trajen način urediti duhovno oskrbo vojaških oseb katoliške vere«. Soglasje za imenovanje vojaškega vikarja in njegove namestnike daje škofovska konferenca, ne pa kakšen ekumenski organ. Danes vikariat vodi katoliški duhovnik, ima pomočnika katoliške in evangeličanske vere. Ni logično, da v njem ni duhovnika pravoslavne cerkve, ni logično, da ni imama. Obe verski skupnosti imata več pripadnikov, kot pa jih imajo evangeličani. Ali v slovenski vojski ni pripadnikov muslimanske vere? Želi kdo v vojski poudarjati samo »avtohtone slovenske religije«, tistih ostalih pa ne? Še več, ni natančnih podatkov o tem, koliko je vernikov v Slovenski vojski in kakšna je njihova veroizpoved. Ministrstvo jih ne pozna, država pa je kljub temu katoliški cerkvi podelila koncesijo za izvajanje duhovne oskrbe v vojski. Avgusta 2011 so sicer bruto stroški dela vojaškega vikariata znašali malo več kot 28.000 evrov, v njem je zaposlenih 14 ljudi, vodja vikariata Jože Plut pa na mesec dobi malo več kot 2000 evrov neto plače.

“Ateistični otok”

Od predstavnikov katoliške cerkve je velikokrat slišati, da je Slovenija »ateistični otok« sredi katoliške Evrope. In da se to pozna tudi pri nepravičnem odnosu države do cerkve. To ni res. Država cerkvi pomaga. Pomaga ji izdatno in največji verski skupnosti pomaga najbolj.

V igri ni samo že omenjena pomoč pri plačevanju socialnih prispevkov. Ministrstvo za šolstvo je leta 2010 zasebnim vzgojno-izobraževalnim zavodom, katerih ustanovitelj je RKC, namenilo 8,2 milijona evrov. Leto poprej 8,8 milijona. Lani je ministrstvo za kulturo za (so)financiranje spomeniškovarstvenih posegov na sakralnih spomenikih v lasti RKC namenilo skoraj 680.000 evrov, leto poprej 2,1 milijona, še prej 1,3 milijona ... Kulturno ministrstvo prav tako sofinancira delovanje verskega muzeja v Stični in arhivsko dejavnost cerkvenih arhivov, prek medijskega sklada pomaga katoliškim medijem, leta 2009 so recimo za različne projekte katoliški mediji dobili 290.000 evrov. Podobnih nakazil je še več. Univerza v Ljubljani za delovanje Teološke fakultete nameni okoli dva milijona evrov na leto. V Sloveniji je po bolnišnicah zaposlenih nekaj duhovnikov, ki so plačani iz proračuna. Iz proračuna je plačan tudi duhovnik Robert Friškovec, ki skrbi za duhovno oskrbo zapornikov (mimogrede, duhovnika kakšne druge veroizpovedi za pomoč zapornikom ni). Posameznim župnijam pomagajo tudi občine, včasih pri obnovi stavb, drugič pri nakupu orgel. Cerkve in njene institucije lahko kandidirajo na različnih razpisih. Leta 2007, še v času desne vlade, so recimo na 360.000 tisoč evrov vrednem razpisu za promocijo znanosti zmagala s cerkvijo povezana katoliška društva. Podobnih odvodov, nakazil, naročil, pomoči, donacij je še ogromno, zato je skupna številka, koliko največja verska skupnost dobi na leto od države, visoka. Po nekaterih ocenah bistveno več kot deset milijonov evrov.

S tem načeloma ni nič narobe. Ločitev cerkve od države ni ločitev cerkve od družbe. Država lahko v skladu z zakonodajo financira katerekoli dejavnosti katerihkoli organizacij. Problem nastane, kadar država neposredno financira opravljanje verske, konfesionalne dejavnosti. Potem je prave, stroge ločitve cerkve od države konec. Zgornje številke pa so pomembne zaradi nečesa drugega. Dokazujejo, da ni res, da država cerkvi ne pomaga, nasprotno, pomaga ji pri njenih »dodatnih« in ponekod tudi osnovni dejavnosti. Guličev predlog bi rad neposredno pomoč pri konfesionalnih dejavnostih le spremenil.

Leni monopolisti

Lahko pa bi bilo tudi drugače. Tisti, ki pravijo, da največja verska skupnost dobi premalo denarja, pozabljajo, da današnja cerkev ni takšna, kot je bila pred desetletji. Takrat je bila cerkev brez pravega premoženja, država pa je socialne prispevke plačevala le tistim duhovnikom, ki so bili včlanjeni v nadzorovano Ciril-Metodovo društvo. Kar je bilo krivično. Danes je drugače. Ni jasno, zakaj bi morala država sploh karkoli plačevati duhovnikom RKC, če pa imajo ti sami svoje vire financiranja. Po zakonu o denacionalizaciji je RKC zahtevala vrnitev premoženja v skupni ocenjeni vrednosti 270 milijonov evrov. Država je veliko večino zahtevkov že rešila, večinoma ugodno, tako da so upravičenci (katoliška cerkev, druge njihove ustanove, posamezni redi) po konservativnih ocenah pridobili za več kot 220 milijonov evrov vredno premoženje. Del tega premoženja so uporabili za versko dejavnost, del za karitativne, kulturne, izobraževalne in druge namene, še večji pa za finančno poslovanje. Lahko bi ta denar namenili tudi za pomoč duhovnikom ali vernikom, pa so se raje šli kapitalizem. Račun se jim ni izšel. Mariborska nadškofija je finančno zlomljena, ljubljanska ji pomaga, a je tudi sama v težavah. Natančnejših podatkov o trenutnem finančnem stanju sicer ni. Škofije in nadškofiji so v zadnjih letih v skladu s sinodalnimi sklepi objavljale letna finančna poročila, a poročil za leto 2010 še ni. Po nekaterih informacijah jih tudi ne bo. Vzrok naj bi bile ravno finančne težave mariborske nadškofje in iskanje poti iz finančnega pekla.

Lakomnost

Popravljen Šturmov zakon pa nima nasprotnikov samo na strani največje verske skupnosti. Na nejasnosti opozarjajo tudi tisti, ki znanstveno preučujejo religiozne pojave. Sociolog religije dr. Aleš Črnič je v parlamentu dejal, da je popolnoma nelogično, zakaj so v vojski sploh zaposleni duhovniki. »Opis del in nalog državnih uradnikov je to, da opravljajo konfesionalno dejavnost. Če se to komu ne zdi sporno z vidika ločitve religije in države, potem ne razumem več veliko na tem področju in bom mogoče šel kaj drugega študirat kot pa religijo.« Če slovenska država zaposli državnega uradnika za to, da izvaja konfesionalno dejavnost, je zelo »težko govoriti o ločitvi, ločitev pa za zdaj še imamo zapisano v ustavi«. Še bolj kritičen je bil do odnosa države do cerkve dr. Marjan Smrke. Sam ne razume, zakaj bi država sploh financirala cerkev. »Novela zakona je po mojem mnenju pretirano velikodušna, zato ker iz formulacij obče koristnosti religije še vedno izpeljuje nekatere oblike financiranja, ki morajo biti sporne.« Kako je namreč lahko nevtralna država tista, ki cerkvi podeljuje status obče koristne organizacije in na podlagi tega lahko financira delovanje te institucije? »Če se država postavi v vlogo tistega, ki mora apriorno opredeliti religijo kot obče koristno, potem nekako bi lahko rekli uzurpira svobodo vesti dobršnemu delu državljanov. Zakaj to stori? Zato da bi potem lahko utemeljila tako ali drugačno obliko financiranja organizacij, ki so že tako ali tako privilegirane. Sam ne vidimo nobene osnove za kakšne dodatke.« Je lahko cerkev tudi nekaj slabega? Seveda je lahko. Recimo na Irskem, ko so v zadnjih 50 letnih sistematično spolno in fizično zlorabljali otroke, te zlorabe prikrivali, žrtve omadeževali, storilce pa ščitili. Tudi slovenska policija je nedavno ugotovila, da RKC ne obvešča pristojnih institucij, ko je v lastnih vrstah odkrila sume pedofilije. To pač niso dejanja obče koristnih organizacij.

Zakaj cerkev z vsemi topovi strelja na popravljeno različico Šturmovega zakona, ki ji ohranja monopolni položaj? Dr. Srečo Dragoš pozna odgovor na to vprašanje: “Hrbtna stran lakomnosti je bila pač vedno neumnost.”

Pri Guličevem predlogu gre vseeno za kompromis med tistimi, ki želijo spoštovati načelo ločitve cerkve od države, in onimi, ki se zavzemajo za ohranjanje privilegijev. Sociolog dr. Srečo Dragoš zakon razume na več načinov. Najprej gre za še en odmik od linije Janeza Evangelista Kreka, ki je že pred stotimi leti zahteval, da se cerkev na noben način ne sme financirati z državnim denarjem. Niti posredno. »Takega stališča ne posvoji noben politik v slovenskem parlamentu, kaj šele politična stranka, tako desna kot leva. Naredili smo pač tak premik v smeri desnega prostora, da vsaka zmerna trditev, kot npr. ravno navedena Krekova, ki je bila pred 100 leti vsebinsko desničarska, danes izpade ultralevičarska.« Za Dragoša je financiranje prav tako pomembno vprašanje enakopravnosti. In po njegovem mnenju Guličev predlog ne ruši Šturmove različice, samo očiščena je neustavnosti. Velja načelo, da se da največjim, ker imajo največje potrebe, največ, malo manj se da manjšim, najmanj ali nič pa se da najmanjšim. »To pa je pervertiranje načela enakopravnosti, saj gre za monopolizacijo že privilegiranih. Tisti, ki ima privilegij, da največ dobi, ker je največji in najmočnejši, bo oz. bi imel ta privilegij tudi po novelizaciji. RKC bo še vedno dobila največ državnih sredstev, vse druge verske skupnosti pa manj ali nič. To je monopolizacija privilegiranih. Če to prevedemo v gospodarski jezik: je smiselno največje in najbogatejše firme najbolj financirati?«

A RKC temu vseeno nasprotuje. Ni najbolj jasno, zakaj. Zakon ji privilegije ohranja, le razdeli jih malo drugače. Če RKC ne sprejme Guličevega predloga, ji ostaneta samo dve možnosti.

Prva je, da zakon zaradi njenih aktivnosti v parlamentu ne dobi podpore. Rezultat tega bo dolgotrajna neustavnost.

Druga možnost je, da je zakon potrjen, in cerkvi ostane pot na referendum. Pri njem pa je, kakor pravi Dragoš, rezultat že vnaprej znan vsaj 20 let - »cerkev si ne zasluži financiranja«. In zakaj pravzaprav cerkev z vsemi topovi strelja na popravljeno različico Šturmovega zakona, ki ji ohranja monopolni položaj? Dragoš pozna tudi odgovor na to vprašanje. »Hrbtna stran lakomnosti je bila pač vedno neumnost.«

Nadškof Anton Stres je imel pred tedni predavanje na študijskih dnevih v Dragi. Govoril je o novi evangelizaciji po slovensko, o tem, kako cerkev izgublja ugled, vernike in kako so ti brez prave vere. Rešitev naj bi bil prehod iz tradicionalne vernosti k osebni, ponotranjeni vernosti. »Poudarjam, da nova evangelizacija nima nič opraviti s kakšno katoliško restavracijo, kot da bi šlo za prizadevanje cerkve, da bi si pridobila mesto in vlogo oziroma moč v družbi, ki jo je imela pred zmago komunistične revolucije in komunistične sekularizacije,« opozarja nadškof. Morda je njihovo razmišljanje o notranjem spreobrnjenju pravilno, a nastop tajnika slovenske škofovske konference v parlamentu je bil nekaj popolnoma drugega. Zanj je predlagana zakonska novela »retrogradni proces v smeri totalitarnega delovanja države«. Kljub nadškofovemu iskanju boga se RKC očitno ni odpovedala želji, da bi, podobno kot pred drugo svetovno vojno, urejala svete in posvetne stvari. Ne samo cerkvene zadeve, pač pa tudi vso družbo in državo. Kam lahko pripelje lakomnost, pa lahko dobro vidimo v mariborski nadškofiji.