12. september

Deseta obletnica terorističnega napada na dvojčka WTC-ja in Pentagon je bila po vseh pričakovanjih spektakelska. Poleg objokovanja »Zakaj nas sovražijo?« je šlo predvsem za manifestacijo ameriške moči v svetu. Eden od vrhuncev obletnice oziroma ena od glavnih ceremonij je bila žalna seja, ki je potekala v Generalni skupščini Združenih narodov. Predsedujoči, Švicar Joseph Deiss, je med drugim dejal: »Tu smo zato, da izrazimo svoje ogorčenje nad strahopetnostjo terorizma, ga brez omahovanja in kategorično obsodimo, se borimo proti njemu in zagotovimo, da bodo krivci zanj odgovarjali.« Lepo.

Iz vljudnosti do Američanov seveda ni poudaril, da se pri preganjanju domnevnih teroristov ZDA ne menijo za mednarodno pravo, tudi več sto tisoč mrtvih Iračanov, Afganistancev, Pakistancev in drugih ni omenjal. Ameriška veleposlanica pri OZN Susan Rice, ki v Varnostnem svetu »brez omahovanja in kategorično« skrbi za neobsodbo izraelskih pokolov Palestincev, je prav tako govorila na tej žalni seji. Veleposlanica je februarja letos osamljena dvignila roko proti resoluciji, ki bi nezakonite judovske naselbine na Zahodnem bregu označila za »oviro na poti k miru na Bližnjem vzhodu« (preostalih 14 članic je resolucijo podprlo), tokrat pa je pozvala svet, naj podpre Ameriko pri zagotavljanju globalnega miru. Dejala je, da bodo ZDA glede tega še naprej vestno sodelovale s svojimi mednarodnimi partnerji, pri čemer si je bržkone marsikdo mislil svoje. Prav tako ob njenih besedah, da je »za tiste, ki izgubijo svoje bližnje, vsak dan dan žalovanja«.

12. septembra 1998 je pet agentov iz Havane FBI-ju izročilo dokaze o terorističnih dejavnostih kubanskih izseljencev, ki živijo v Miamiju. Namesto teroristov je FBI aretiral agente.

Pet minut pozornosti so bili spet deležni tudi tisti prebivalci New Yorka, ki ob obletnicah 11. septembra čutijo tesnobo, so potrti in depresivni, trpijo za posttravmatskim stresnim sindromom; nekateri mediji se trudijo, da se to ne pozabi. Kar je, oprostite, rahlo ironično. Po navajanju časopisa Wall Street Journal so Američani že tako ali tako najbolj depresiven narod na svetu; drži se jih sloves »naroda prozaca«. Dejansko pa je žalostno to, da v številnih državah po svetu odraščajo mlade generacije, ki ne razumejo niti pomena besede »mir«, v Afganistanu denimo že več kot 30 let. Tam lahko govorimo le o konstantnem travmatskem stresnem sindromu, ki se reproducira vsak dan, pa se res nihče ne zanima za to, ali so mogoče tisti ljudje kaj depresivni in potrti. Obletnice napada na ZDA imajo ceremonialne razsežnosti, ki so primerljive le z zaznamovanjem spomina na holokavst 27. januarja. Številne druge kolektivne človeške tragedije so bolj kot kaj drugega le mimogrede omenjene, mnoge med njimi pa niti to ne.

Terorizem proti Kubi

Že naslednji dan recimo, v ponedeljek, 12. septembra, je bila spregledana neka druga obletnica, simbolično zelo povezana s terorističnimi napadi, v katerih je bilo v več desetletjih ubitih več kakor 3000 civilistov, le da so bili ti kubanske narodnosti, pokrovitelji terorizma zoper njih pa različne ameriške administracije in obveščevalna agencija Cia. Ta je pogosto neposredno financirala dejavnosti različnih terorističnih skupin, ki so jih organizirali v Miamiju živeči Kubanci, nasprotniki Castra. Tudi v teh njihovih napadih so strmoglavljala potniška letala s civilisti na krovu. Denimo 6. oktobra 1976, ko je zaradi podtaknjene bombe strmoglavilo letalo podjetja Cubana, ki je bilo iz Barbadosa namenjeno v Havano. Umrlo je vseh 73 potnikov in članov posadke. Med potniki so bili tudi člani kubanskega državnega moštva športnih sabljačev, ki so se z ekipno zlato medaljo vračali s prvenstva Srednje Amerike in Karibov; številni so bili najstniki. Razkriti dokumenti Cie, ki jih je leta 2005 objavila televizijska hiša ABC, pričajo, da je obveščevalna agencija že štiri mesece prej vedela, da teroristična skupina pod vodstvom Kubanca Luisa Posade Carrilesa pripravlja napad. Carriles je bil v tem času plačanec Cie. Navsezadnje pa je dejanje priznal v intervjuju za New York Times leta 1988 in poleg tega prevzel odgovornost še za več drugih napadov na hotele v Havani itd. Leta 1985 so ga zaradi napada na letalo Cubane zaprli v Venezueli, a mu je uspelo kmalu pobegniti. Od takrat je po Latinski Ameriki opravljal še druga umazana dela za ameriško vlado, in kadar se ni ukvarjal s terorizmom, je prebival v ZDA, kjer še vedno živi. Januarja letos je sodišče v Teksasu sprožilo sodni postopek zoper njega, a ne zaradi terorizma, temveč zaradi kršenja migracijskega zakona; pred leti je vstopil v ZDA v sumljivih okoliščinah. Kljub temu torej, da je dejanje javno priznal, in navkljub objavi Cijinih dokumentov ga ne čaka sodni pregon zaradi terorizma. Direktor inštituta Cuba Documentation Project Peter Kornbluh je ob razkritju dokumentov dejal, da je z nepregonom Carrilesa močno ogrožena resničnost Busheve trditve, »da noben narod ne sme zagotavljati zatočišča teroristom«. Toda v Miamiju jih živi res veliko.

Seznam terorističnih napadov, ki so jih v ZDA živeči Kubanci s podporo Washingtona izvajali na svoj narod od leta 1960 pa globoko v devetdeseta leta, je prezajeten, da bi ga lahko v celoti navedli, zato omenimo le najbolj tipične primere: atentati, podtikanje bomb v turističnih kompleksih, napadi na električno in naftno infrastrukturo, pristanišča, tovarne in skladišča sladkorja, zastrupljanje polj, rušenje mostov, potapljanje ribiških in trgovskih ladij, napadi na kubanska predstavništva v tujini, kar pomeni, da tu govorimo tudi o mednarodnem terorizmu, itd. Kot rečeno, v teh terorističnih napadih - govorimo lahko o eni od najdaljših terorističnih kampanj na svetu - je bilo ubitih več kot 3000 ljudi, še nekaj tisoč pa jih je bilo ranjenih. Washingtonu sicer ne moremo očitati, da vseskozi ni upošteval civilnih žrtev. Ameriški analitik Noam Chomsky v knjigi Hegemonija ali preživetje navaja dokument, ki ga je za tedanjega predsednika Johna Kennedyja pripravil vladni svet za nacionalno varnost. V njem piše, da bi »ubijanje nedolžnih lahko spodbudilo slabo publiciteto v nekaterih prijateljskih državah«.

Kubanska peterica

Ker je bilo teh terorističnih napadov enostavno preveč in je tudi težko reči, kateri je bil zaradi svoje tragičnosti največji, se Kubanci krivic, ki so jim bile storjene, simbolno spominjajo predvsem 12. septembra. V ponedeljek je minilo 13 let, odkar je bila v Miamiju aretirana peterica kubanskih državljanov zaradi vohunstva in domnevnega naklepanja umora. Pojasnimo ozadje: sredi devetdesetih let je kubanska vlada na Florido poslala pet svojih agentov, katerih naloga je bila spremljanje dejavnosti terorističnih skupin, ki so takrat še vedno delovale. Agentom se je uspelo infiltrirati v te organizacije in zbrali so ogromno dokaznega gradiva o zločinih in zločinskih namenih skupin, kot sta Command 74 in Alpha 66. Gre za nekakšni kubansko-ameriški različici Al Kaide z ekstremističnimi vzgibi (in veliko daljšo tradicijo nasilja). Agenti so dokazno gradivo hoteli izročiti zveznemu uradu za preiskovanje FBI-ju in ga tudi obvestili o svojih identitetah in nalogah. Upali so, da se bodo ameriški organi odzvali v skladu s svojo protiteroristično držo. Niso se. Namesto teroristov je FBI 12. septembra 1998 aretiral agente.

Tipični primeri terorizma zoper Kubo so bili: atentati, podtikanje bomb v turističnih kompleksih, napadi na električno in naftno infrastrukturo, pristanišča, tovarne, zastrupljanje polj, napadi na ladje itd.

Navkljub protestom njihovih odvetnikov, da jim na Floridi ne bo mogoče zagotoviti pravičnega sojenja, je to potekalo prav v Miamiju. Obramba je na sodnem procesu, ki se je začel novembra 2000 in je trajal sedem mesecev, predstavila 20.000 strani dokumentov o delu agentov in dokazih, ki so jih ti zbrali, štirje upokojeni visoki predstavniki ameriške vojske pa so pričali, da tu ni mogoče govoriti o vohunstvu, saj peterica ni prišla do nobenega podatka, ki bi imel pomen nacionalne oziroma obrambne tajnosti. Pred koncem sojenja je tudi ameriška vlada pisno priznala, da ima »nepremostljive težave« pri dokazovanju naklepanja umora. Navkljub temu so bili obsojeni na skupno štiri dosmrtne ječe in 77 let zapora. Obsodbo je izrekla porota, za katero vlada splošno prepričanje, da je bila močno pod vplivom sovraštva do peterice, ki je tedaj vladalo v Miamiju. Poleg izseljenske kubanske skupnosti so ga podpihovali še tamkajšnji mediji; človekoljubne organizacije so pozneje odkrile, da je vsaj 14 floridskih novinarjev, ki so zahtevali obsodbo peterice, tedaj prejemalo denar neposredno od Busheve administracije. Amnesty International in Human Rights Watch sta sojenje označila za nepošteno. Do istega sklepa je prišla tudi Delovna skupina za samovoljna pridržanja pri OZN, ki je preučila stališča zagovornikov tako imenovane kubanske peterice in pa ameriške vlade. Tej je delovna skupina naložila, naj popravi storjene napake. Septembra 2008 je prizivno sodišče ugotovilo, da res ni šlo za vohunjenje, toda vseeno - in s pravnega vidika povsem nelogično - potrdilo izrečene kazni. Kasneje so bile te nekaterim vendarle nekoliko znižane. Junija 2009 pa je vrhovno sodišče brez razlage zavrnilo preučitev tega primera. Peterica tako ostaja zaprta v petih različnih, strogo varovanih zaporih brez možnosti medsebojne komunikacije, dva od zapornikov pa ne smeta videti niti svojih žena. Želeli so pomagati domovini in zato že 13 let plačujejo zelo visoko ceno.

Prejšnji četrtek je Ljubljano obiskala 27-letna Irma Gonzales, hčerka enega od obsojenih, Reneja Gonzalesa. Potuje ob pomoči kubanskih predstavništev po svetu, da bi pomagala širiti ozaveščenost o zadevi. »Oče se je takrat celo preselil na Florido in tam smo živele tudi mama, sestra in jaz,« je pripovedovala. »Ko so ga aretirali, so mu rekli, da bodo še mamo, če ne bo pričal proti svojim tovarišem, in nazadnje so tudi jo. Ko so jo izgnali iz države, smo se vse vrnile na Kubo. Mama ga od takrat ni videla, jaz pa ga lahko obiščem dvakrat na leto. Znižali so mu kazen in oktobra ga bodo izpustili na pogojno prostost, vendar bo moral še tri leta ostati v Miamiju in se redno javljati tamkajšnjim oblastem. Še tri leta bo živel brez družine skupaj s tistimi ljudmi, med katerimi je veliko njegovih sovražnikov. Za mnoge od njih se ve, da so teroristi, saj o tem javno govorijo, ker vejo, da jim ne grozi preganjanje. Skrbi nas zanj in boli nas, ker bo verjetno moral odslužiti celotno kazen, ne da bi dočakal pravico. Radi bi, da bi jim vsem čim prej dovolili vrnitev na Kubo, da pridejo domov.« To je pripovedovala s solzami v očeh. Najbrž ima prav tista ameriška veleposlanica pri OZN: »Za tiste, ki izgubijo svoje bližnje, je vsak dan dan žalovanja.« Za pravico za »kubansko peterico« se je med drugim zavzelo ogromno političnih osebnosti po vsem svetu, tudi bivši ameriški predsednik Jimmy Carter, številni Nobelovi nagrajenci, človekoljubne organizacije in znana imena iz sveta glasbe in filma. Več o samem primeru pa najdete na spletni strani »thecuban5.org«.

Nazaj k 11. septembru. Na ta dan leta 1973 je čilski general Augusto Pinochet ob podpori Washingtona izpeljal vojaški udar. Med njegovo vladavino je bilo nato ubitih 30 tisoč ljudi. Na desettisoče jih je bilo pomorjenih tudi v drugih latinskoameriških državah, ki so jih ZDA razglašale za zgledne kapitalistične demokracije (vladale pa so jim Cijine hunte). Kje so njihove žalne seje v OZN?