Klemen Klemen

Klemen Klemen ima že v imenu nekaj raperskega, repetitivno rimajočega se. Dodatno avro mu daje njegovo prebivališče na robu Trnovega, napol prenovljena hiša, ki s kameleonsko, razmetano fasado in kontrastno novimi okni štrli iz okolice sicer »luštkanih« hišic tega urejenega ljubljanskega predmestja. Pravijo mu tudi »trnovski ninja« in nedvomno je slovenski raper z največ zgodbicami, ki je do perfekcije izpilil stil pripovedovanja štorij skozi rap, pa naj gre za fikcijo ali resnične ulične dogodivščine, za pohanje, bejbe, splošno »barabiranje«, domišljijske motive ali socialni angažma.

Klemen v svojih podlagah uporablja semple od vsepovsod, od Boba Marleyja do Klezmaticsov, in verjame v paradigmo rapa kot ekološke muzike, ki reciklira in rekontekstualizira »sposojene« koščke. »Rap je taka ekstra varianta, da lahko v njem združiš vse zvrsti muske, ki obstajajo,« je prepričan. Na odru ga je bilo prvič mogoče opaziti v trenutku, ko se je premierno predstavilo kar nekaj slovenskih raperskih fac, ki jim lahko rečemo kar »prva prava lokalna generacija«. Šlo je za trenutek, ki je bil pred svojim časom in je obetal ulični glasbeni presežek, a tega potem, žal, nikoli ni zares bilo. Ta trenutek je bil seveda leta 1995, ko so na Drugi godbi v Križankah nastopili poznejši megazvezdniki hiphopa, takrat pa še skoraj popolne neznanke Roots, domači Heavy Les Wanted in kupček predvsem ljubljanskih gobezdačev, med katerimi je bil tudi Klemen. Že takrat je izstopal s svojo pojavnostjo, raskavim glasom in počasnim, artikuliranim stilom. Še prej si je zaslužil nagrado za najboljšo stransko vlogo na plošči Alija Ena Leva scena, ki velja za prelomno in danes že kar kultno ploščo slovenske rap scene. Klemen je že takrat pokazal neverjeten občutek za rapersko umetnost storytellinga, vživetega podajanja delno resničnih, delno izmišljenih zgodb. Danes ima za seboj dva albuma, sodelovanje s podzemnimi in tudi povsem sredinskimi domačimi izvajalci, nešteto trnovskih zgodbic, leta bluzenja, masiranja, vodovodarstva in dela v vrtcu.

A zdaj se vrača. Ta petek, na dan izi-da te številke Mladine, bo v ljubljanskem Centru urbane kulture Kino Šiška uprizoril pravi odrski spektakel, za katerega se že vnaprej zdi, da bo eden od vrhuncev njegove kariere.

Glasna manjšina

Klemen je začel rime premetavati že v osnovni šoli, na prehodu iz osemdesetih let v devetdeseta. Takrat sta s sestro začela prakso, kakršna je značilen začetek karier neštetih raperjev. »S sestro sva dobila en kasetofon, na katerega sva se snemala. Imel sem starinske Iskrine gramofone, z enega sem spuščal podlage, na drugega sem pa kao skrečal in tako sva posnela prvi komad,« se spomni. Takrat je rapal v angleščini, ker se mu je edino tako zdelo logično.

Prevrtimo zgodbo nekaj let naprej. Začetek srednje šole je pomenil Klemnovo rapersko indoktrinacijo. Prve informacije in znanje je nabiral iz dveh ključnih, v devetdesetih letih tako rekoč edinih žanrskih kanalov, oddaje Rhyme Kickerz na Radiu Študent in pa že dolgo pozabljene televizijske serialke Yo MTV Raps!. Fragmente je pridno snemal, in kadarkoli je šel v tujino, si je priskrbel novosti: »V tujini sem vedno gledal za plate, in karkoli sem videl od rapa, sem si brez pomisleka kar ubodel.« Glasba je seveda vezivo mladostniških subkultur in Klemen ni nobena izjema. Počasi je spoznaval druge, ki so se takrat ukvarjali z rapom ali pa ga vsaj poslušali. Ko se spomni tistih časov, se nostalgično nasmehne: »V bistvu nas je spoznal rap.« Rime je snemal doma na kasete, malo resnejše posnetke pa mu je omogočil takratni sobni studio danes najbolj popularnega slovenskega didžeja Uroša Umeka, ki je deloval na Rimski ulici. Tako so nastali prvi mikstejpi, kasete s Klemnovimi komadi, ki so krožile med peščico takratnih ljubljanskih raperjev. Šlo je za čisti primer organizacije »grass roots« - ker je bila dostopnost specializiranih muzik ameriške črne ulice izjemno omejena, je med ljubljanskimi porabniki veljala posebna solidarnost, plošče so si vestno izmenjevali, jih skupinsko preposlušavali, komentirali. Priti do svežega materiala je bila naloga in odgovornost vsakega posameznika.

Klemna sta takrat zaznamovali dve poznanstvi, ki ju je sklenil skoraj hkrati. Alija Ena je spoznal, ko je ta že pripravljal prvenec Leva scena. Izmenjevala sta si rime, kazala material in tako se je rodila pobuda za resnejše sodelovanje, ki pa bi lahko zavilo v povsem drugačno smer. Klemen brska po spominu: »Mislim, da je bil najprej v igri en drug komad. Če mi ni hotel dati celo Plestenjaka za repat. Ampak meni je bilo malo bedno repati besedilo od nekoga drugega. Res mi je bolje, če jih sam napišem.« In tako je napisal svoj košček besedila za komad V mestu nekaj dogaja. V Dekanih na Primorskem so nato posneli do danes eno najmočnejših raperskih gostovanj in nepogrešljivih storytellingov, torej natančnega podajanja duhovitih, doživetih uličnih štorij, pripetljajev.

V tistem času se je Klemen dolgočasil v klopeh vzgojiteljske gimnazije za Bežigradom in gledal skozi okno, kako na igrišču pili trike na kolesu BMX večkratni svetovni prvak Simon Stojko Falk. Po imidžu in govoricah je zavohal, da bi utegnile kolesarja zanimati iste glasbene prakse kot njega. Imel je prav. Stojko je bil že takrat velik hiphoperski zanesenjak, in ker je ves čas potoval po tekmovanjih po Evropi, si je predvsem pri verigi Wom zagotovil zajeten kupček raperskih CD-jev. S Klemnom sta hitro sklenila dogovor. »Takrat sva imela en tak pakt, da dam jaz njemu vse vinilne plošče, ki jih imam doma, on pa meni svoje CD-je, in tako sva zamenjala. Takrat sem dobil od njega prvo plato od skupine Cypress Hill in sploh nisem vedel, da tak rap obstaja. Bilo mi je noro.« Ob tej misli se Klemen še danes kar naježi. Da je Stojko potem postal njegov didžej (z imenom SSF), ki ga spremlja na tako rekoč vseh koncertih, je bilo skoraj samoumevno.

Naj prjatu je pes

Kmalu po tem, ko je izšel prvenec Alija Ena, ki je bil nepričakovano, a dobesedno takoj razprodan, je začel prve angažmaje dobivati tudi Klemen. Povabili so ga denimo, da bi odrapal komad za špico filma s povsem »klemnovskim« naslovom Rabljeva freska v režiji Romana Končarja. S Klemnovim delom so bili sicer zadovoljni, a Končar je vseeno vztrajal, da zadevo zaradi neprimerljivo večje prepoznavnosti in trenutne slave odrepa takrat prvo ime slovenskega smučanja in veliki raperski zanesenjak Jure Košir. Ta je v studiu slišal Klemnove posnetke in takoj ga je hotel spoznati ter slišati njegovo delo, kar se je po kratkem telefonskem pogovoru tudi zgodilo. »Dobila sva se na Poljanah v njegovem avtu, prinesel sem kasetke, kar sem imel pač posneto. Sem imel kar malo rezerve, ker sem Koširja poznal prek televizije in se mi je zdel avtomatično tak frajer. V glavi sem imel predstavo, da je tak bolj frajerček. V tistem avtu pa sem ugotovil, da je normalen človek in celo jack. Ko je poslušal moje komade, mi je rekel, jo man, ti si črnc. Ful sva se ploskala tam v avtu,« se spomni Klemen.

»Z rapom se da mal frajerja delat. Ni mi bilo težko sestavljati zgodbic, ker smo te stvari res počeli, seveda vseh ne dobesedno, so bile pa vmes tudi resnične dogodivščine, ki sem jih doživljal s svojimi kolegi. «

Nastala je nova naveza in začeli so se dogovarjati, da bi Klemen sodeloval pri skupini Pasji kartel, katere gonilna sila je bil smučarski tandem Košir in Matej Jovan. Pasji kartel je bila hecna druščina, ki so jo slovenski raperji takrat gledali postrani, a fantje so precej vestno prevzemali ameriško estetiko - predvsem pri glasbenih podlagah, nekoliko bolj nerodno pa tudi pri imidžu. Na ploščku Kartelova teorija, ki je izšel leta 1998, je s slogom rapanja močno izstopal prav Klemen. Prav tako pomembno je, da je takrat dobil priložnost, da naredi svojo prvo glasbeno podlago. Pri posnetku Naj prjatu 2 smo prvič v zgodovini slišali zametke Klemnove značilne produkcije, ki je potem dobila vzdevek »casio music«, po cenenem Casievem sintetizatorju, ki ga uporablja za melodije. Tako se je kamen začel valiti. Klemen je prek Koširja in Jovana spoznal kar nekaj ljudi v glasbenem biznisu, med drugimi tudi Jurija Schollmayerja, ki je takrat deloval pri založbi Nika. Klemen še vedno vse zasluge za to, da je sploh dobil priložnost za izdajo samostojne plošče in da se je sploh pojavilo zanimanje za njegovo delo, odkrito pripisuje smučarjema. »Košir in Jovan sta mi predstavila ljudi, da sem lahko sploh prišel do svoje plate,« pravi.

Trnovske zgodbe

Leta 2000 je slovenska hiphoperska in raperska scena precej zaostajala za podobnimi scenami v okolici. Pravzaprav se je plazila za njimi. V času, ko je bil rap v sosednji Hrvaški še mišičasta institucija in je plezal po vrhovih pop lestvic, se je v Sloveniji pojavljal le občasno. Posnetki, kaj šele videospoti, so bili redki kot planike. Z dolgometražci so do tedaj po zvočnikih udarili le redki, poleg fenomena Alija Ena in smučarjev iz Pasjega kartela, pri katerih je imel več kot opazno vlogo tudi Klemen, je bil to le še dvojec Mariborčanov Dandrough.

Potem je tisto leto izšla Klemnova plošča. S preprostim in učinkovitim naslovom Trnow stajl, ki se ga je spomnil producent ploščka Iztok Turk, je odjeknila kot bomba. Album je ždel na vrhu lestvic tedne in mesece, polletje, z nekaj manj kot deset tisoč prodanimi izvodi je potem pozlatel in do danes velja za najbolje prodajani slovenski rap album. In nič kaj ne kaže, da bi se to kaj kmalu spremenilo. Klemen svoj nepričakovani uspeh vseeno mirno relativizira in umesti v zgodovinski kontekst: »To je bil čas, ko so ljudje plošče res še kupovali. Ujeli smo še tisti čas, da se je prodalo toliko, da je plošča dosegla zlato naklado. Če bi bila izdana pozneje, je vprašanje, ali bi bilo to to.«

Neverjetna prodaja albuma z lucidnimi in konsistentnimi zgodbami trnovskega mladeniča ter enostavno produkcijo, ki je bila predvsem v službi besedil, kljub vsemu ni bila zgolj naključje. Trnow stajl je nastajal med enoletnim intenzivnim procesom rezanja in lepljenja semplov, nametavanja »casio musica«, piljenja rim in podlag. Raperske štorije trnovske barabe so bile unikatno dovršene, duhovite, predvsem pa so delovale iskreno, s čimer se strinja tudi Klemen: »Z rapom se da mal frajerja delat. Ni mi bilo težko sestavljati zgodbic, ker smo te stvari res počeli, seveda vseh ne dobesedno, so bile pa vmes tudi resnične dogodivščine, ki sem jih doživljal s svojimi kolegi.«

Med nastajanjem prvenca, pa tudi takoj po izdaji Klemen ni prav veliko razmišljal o komercialnem potencialu in pozneje o rekordni prodaji plošče. Ko je uspeh le postal očiten, je sledil kup koncertov, s tem pa tudi nova pričakovanja. Klemen priznava, da takrat ni bil ravno sproščen in da ga je vse skupaj zmedlo. To se je pozneje pokazalo tudi na njegovem drugem, bolj introvertiranem albumu Hipnoza, ki ga je izdal leta 2003. V nasprotju s ploščo Trnow stajl, kjer je imel komade narejene predvsem v glavi, je na drugem albumu veliko produkcije pripravil že doma na računalniku. Turk mu je predstavil novejše programe, ki računalnik priredijo v preprost sobni studio.

Hipnozi je sledilo dolgo obdobje vakuuma oziroma bolj priložnostnega pisanja komadov. »Industrijsko« ustvarjanje plošč mu pač nikoli ni šlo od rok. Spil je kakšen šnopc preveč, v tem času se je resneje lotil tudi profesionalnega masiranja. Tako na njegovo tretjo ploščo še vedno čakamo, čeprav je glavnina materiala, ki sta ga snovala v navezi s še enim trnovskim raperskim veteranom Breskvarjem aka BMD-jem, že narejena. Plošča torej ta hip še visi v zraku, Klemen pa se zdaj po dolgotrajnem premoru vrača na oder. In to v velikem slogu. Odločil se je, da pripravi svoj največji koncert doslej, na katerem bo prvič nastopil z bendom, z izkušenimi fanti, ki so si za to priložnost nadeli ime Playbackers. »Trnovski pes« je skupaj s kolegom Dondijem sicer že pred leti razmišljal o scensko in dramaturško izdelani seriji koncertov po slovenskih gradovih, a tega, žal, ni nikoli izpeljal. Zdaj, ob deseti obletnici izdaje prvenca, mu bo, kot kaže, končno uspelo uresničiti vsaj del takratnih načrtov. Koncert, ki »je hkrati ene vrste predstava«, je namesto v gradove umestil v Kino Šiška, in kot napoveduje, bo skušal z najrazličnejšimi posegi, rekviziti in kostumografijo zgodbe svojih komadov in predvsem »trnow stajl« še bolj približati občinstvu. Džia.