23. 9. 2011 | Mladina 38 | Svet
Sprašuj in govori!
Konec neke res neumne politike
Politika je pogosto poligon za sprejemanje gnilih kompromisov. Vzorčni primer tega je bil denimo zakon oziroma uredba, ki jo je 21. decembra 1993 sprejel tedanji ameriški predsednik Bill Clinton, nanašala pa se je na služenje homoseksualcev v ameriški vojski. Ker so jih konservativci hoteli brez izjeme pometati ven iz vojske (in potem po možnosti še naložiti na grmade), liberalnejši demokrati pa so se zavzemali za njihovo odprto služenje domovini oziroma interesom naftne industrije, je Clinton tuhtal ter tuhtal in na koncu serviral kompromis: okej, geji in lezbijke lahko služijo v vojski, ampak naj ne razglašajo svoje spolne usmerjenosti, njihovi nadrejeni in soborci ter soborke pa naj jih o tem nikar ne sprašujejo. Ime uredbe se je glasilo »Ne sprašuj, ne govori« (Don't ask, don't tell - DADT). O njej lahko rečemo predvsem to, da so kozo snedli, volk pa je bil še vedno lačen. V resnici ni politika DADT nikogar zadovoljila, liberalci so bili razočarani, fanatiki pa so še naprej grozili s peklom. Kot tudi sedaj, ko je Obamova administracija odpravila to uredbo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
23. 9. 2011 | Mladina 38 | Svet
Politika je pogosto poligon za sprejemanje gnilih kompromisov. Vzorčni primer tega je bil denimo zakon oziroma uredba, ki jo je 21. decembra 1993 sprejel tedanji ameriški predsednik Bill Clinton, nanašala pa se je na služenje homoseksualcev v ameriški vojski. Ker so jih konservativci hoteli brez izjeme pometati ven iz vojske (in potem po možnosti še naložiti na grmade), liberalnejši demokrati pa so se zavzemali za njihovo odprto služenje domovini oziroma interesom naftne industrije, je Clinton tuhtal ter tuhtal in na koncu serviral kompromis: okej, geji in lezbijke lahko služijo v vojski, ampak naj ne razglašajo svoje spolne usmerjenosti, njihovi nadrejeni in soborci ter soborke pa naj jih o tem nikar ne sprašujejo. Ime uredbe se je glasilo »Ne sprašuj, ne govori« (Don't ask, don't tell - DADT). O njej lahko rečemo predvsem to, da so kozo snedli, volk pa je bil še vedno lačen. V resnici ni politika DADT nikogar zadovoljila, liberalci so bili razočarani, fanatiki pa so še naprej grozili s peklom. Kot tudi sedaj, ko je Obamova administracija odpravila to uredbo.
Na prvi pogled se zdi, da pri DADT ne gre za nobeno posebno stvar. Če si je skupina ameriških vojakov v bojnem jarku nekje Alahu za hrbtom izmenjevala spolne anekdote, je bil gej pač tiho, in to je to. Vendar ni res. DADT je zaznamovala istospolno usmerjene vojake ter vojakinje in tu ni šlo samo za osebne frustracije. Britanski The Independent, ki je med vrsticami Ameriki izrekel dobrodošlico v klubu naprednih držav, je v članku opisal primer pomorskega častnika Garyja Rossa. Slednji se je pred nekaj dnevi v zvezni državi Vermont poročil s svojim življenjskim partnerjem Danom Swezyjem, potem ko je moral kar 11 let skrivati njuno zvezo. Če bi v vojski izvedeli zanjo, bi se Ross pridružil okrog 14.000 drugim vojakom, ki so bili v zadnjih 18 letih brez časti odpuščeni iz njenih vrst. Pa ne gre samo za to. Če bi bil Ross ranjen ali celo ubit, Swezyja nihče iz vojske ne bi obvestil o tem, niti ne bi bil deležen odškodnine, ki je sicer predvidena za žalujoče partnerje oziroma partnerke. Preklic DADT bo sedaj omogočil začetek procesa, da se te in druge krivice ter neenakosti odpravijo.
Še nekaj o argumentih konservativcev proti služenju homoseksualcev v vojaških vrstah: osrednji med njimi je ta, da naj bi zaradi odkritih gejev ter lezbijk padla morala v vojski. Prvič, to izpodbijajo že sami vojaki; po opravljenih raziskavah jih večina meni, da to ne bo spodkopalo ne morale, ne discipline in ne učinkovitosti v vojski oziroma na bojnih poljih. Kot drugo pa je treba opozoriti še na zahrbtno dvoličnost republikancev. Morala bo padla? Po navajanju vojaškega časopisa Army Times vsak dan 18 veteranov stori samomor. Vojaki se iz iraške in afganistanske vojne vračajo zlomljeni, tako fizično kot psihično. Busheva administracija, ki jih je vpletla v ti dve vojni, ni zanje doma storila skorajda nič in številni problemi še vedno niso rešeni. Vojaki ne dobijo ustrezne oskrbe niti zaposlitev in mnogi so odrinjeni na rob družbe, kjer se njihovo življenje tudi konča. Naj ti konservativci odložijo svoje biblije in nehajo težiti s peklom. Vojaki še predobro vedo, kaj pekel je.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.