Zelena alternativa

V torek, šest minut do šestih zvečer, je parlament glasoval o zaupnici Borutu Pahorju. Zaupnica ni bila izglasovana. Pahor je dobil 36 glasov, 51 poslancev ga ni podprlo. Vlada je padla in politika se je začela pripravljati na predčasne volitve. A ne vsa, poslanska večina v parlamentu lahko v mesecu dni izvoli novega predsednika vlade. Pahor je napovedal, da se v drugo ne bo potegoval za premiera.

Izbira nov mandatar ali predčasne volitve je navidezna. Ne gre za pravo izbiro. Ne ena in ne druga možnost vsaj za zdaj ne odgovarjata na bistveni vprašanji slovenskega političnega prostora. Kaj se je zgodilo s slovensko družbo, da zapira že pridobljene prostore svobode, in kaj se je zgodilo s slovensko politiko, da takšno zapiranje spodbuja, izkorišča, ustvarja, zlorablja, hkrati pa ne zna ponuditi pravih odgovorov na preprosto vprašanje, v katero smer naj se razvija Slovenija. Pahorjev poraz in sovražna opozicija sta samo simptoma tega stanja.

Simptom tega stanja je tudi odnos javnosti do politike. Različne raziskave javnega mnenja že nekaj časa kažejo, da imajo ljudje do političnih strank odklonilen odnos. Tak odnos imajo tudi do institucij demokratične države (parlament, vlada), prav tako ne marajo politikov in politike. Zadnja raziskava volilnega telesa, ki jo je naredila agencija Ninamedia, je pokazala, da na volitvah skoraj tretjina volivcev ne bi volila, slaba četrtina pa ne ve, koga bi volila. Skupno skoraj 45 % vprašanih nima svojega političnega favorita, a hkrati 70 % ljudi misli, da bi bilo za Slovenijo najbolje, če bi po padcu Pahorjeve vlade prišlo do predčasnih volitev. Kar je paradoks. Večina bi imela predčasne volitve, četudi velik del te ne ve, koga bi volil. Očitno je, da si volilno telo želi spremembe, a na strankarskem trgu ni pravega produkta, ki bi ga na volitvah izbralo.

Stephane Hessel, Francoz, ki je pred letom dni napisal knjižico Dvignite se!, je pred kratkim v Sloveniji govoril o tem, da so najslabša izbira brezbrižnost, apatičnost, neustvarjalnost, odpor do političnega. Najslabše je življenjsko načelo, da se nič ne da spremeniti, da so v politiki vsi enaki, da se na svet in družbo okoli nas ne da vplivati. Kar je nesmiselno. Velja nasprotno. Ko je bil Hessel mlad, se je uprl nacizmu. Hessel danes nagovarja mlade, naj storijo enako. Naj se uprejo političnim in ekonomskim elitam, ki so svet zapeljale stran od egalitarizma in spoštovanja človekovih pravic. »Sartre nas je učil, da smo rekli: odgovorni ste kot posamezniki,« je zapisal v svoji knjigi. »To je bila močna svobodomiselna trditev. Svoboda človeka, ki se ne more zateči niti pod okrilje oblasti niti pod plašč boga. Ravno nasprotno: ukrepati mora v imenu odgovornosti do svojega človeškega obstoja.« Najlažje se je torej zateči v brezup, v svet brez upanja in alternativ, edina prava pot je aktivno državljanstvo. Demokracija pomeni odgovornost, demokracija ni večna, brez aktivnega upora, kakor pravi Hessel, lahko hitro zdrsne na temačno stran.

Brez alternativ?

Slovenija še ni na poti na temno stran meseca. Kljub občasnim zdrsom imajo strukture demokratične države še vedno dovolj sistemskih moči. Ima jo parlament, ki se lahko razpusti ali ne, ima jo vlada, ki gre lahko po zaupnico ali ne, imajo jo sodišča, ki lahko pritrdijo tožilcem ali odvetnikom. Moč vseh treh vej oblasti je porazdeljena in v ravnotežju. A nekaj je moč sistema, nekaj drugega pa vsebina, ki jo ta sistem zagovarja. Bodimo konkretni: slovenska vlada je v zadnjem mandatu sprejela množico strateških dokumentov. Sprejet je bil Nacionalni reformni program, pa Pakt za evro, pa Program konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, pa Izhodna strategija, Strategije razvoja Slovenije itd. - veliko je napisanih strani in zavez, manj otipljivih rezultatov. Tudi opozicijska stran ima svoje strategije. SDS je pripravila nov program protikriznih ukrepov, volivcem pa ponuja »skoraj celotno vladno ekipo, ki je v letih 2004-2008 uspešno vodila ne samo Slovenijo«. Ponuja velik del ministrske ekipe, ki so ji volivci leta 2008 dejali dovolj je. Nič novega torej.

Vse omenjene vizije imajo eno skupno točko, temeljijo na ekonomskih premisah o neskončnem gospodarskem razvoju, o samoodrešujočem se trgu, temeljijo na veri, da se lahko iz gospodarske krize spleza z orodji, ki so to krizo povzročile. Ta pot ni prava. Kakor bi zapisal Hessel: »Odgovorni v politiki, gospodarstvu, intelektualci in celotna družba se ne smejo predati, niti se pustiti prepričati mednarodni diktaturi finančnih trgov, ki ogroža mir in demokracijo.« Temelj sodobne demokracije je trikotnik moči med kapitalom, politiko in javnostjo. V trenutku, ko eden od treh stebrov ne opravlja več svoje naloge, sta druga dva premočna. In ker je civilna družba vključno z mediji v zahodnem svetu (pa tudi v Sloveniji) zastala, sta kapital in politika dobila preveč moči, v boju med njima pa je zmagal kapital. Ta danes določa politiko. Ta danes vodi države. Ta danes ureja svet. Zato je, kot pravi Hessel, čas za spremembe. Dvignite se, torej.

Bodi sprememba

Hesslova knjiga je namenjena mladim, a njegove ideje so podobne idejam Matjaža Hanžka, Dušana Pluta, Mance Košir, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Erika Breclja in drugih, ki so ustanovili iniciativo Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije (TRS). Na Hanžka je imel Hessel gotovo nekaj vpliva, saj je sam priznal, da se z veliko večino njegovih idej strinja. »Še preden je Hessel prišel v Slovenijo, smo začeli z našim gibanjem,« pravi Hanžek. »Ne kopiramo od Hessla, le različni ljudje na različnih koncih sveta ujamemo tisto, kar visi v zraku. V zraku pa ni samo 'dovolj je' - tega 'dovolj je' je v Sloveniji včasih preveč -, reči je treba: dovolj je in nekaj bomo tudi naredili, aktivirali se bomo. To smo tudi naredili. Zadnje leto so me ljudje vseskozi spodbujali, naj naredimo stranko z idejami, ki jih zagovarjam v medijih. Sam organizacijskih stvari ne obvladam dovolj dobro, a prišla je Manca Košir, nas zbrala skupaj in prepričala, da je prav, da gremo naprej. Kaže, da smo se odločili pravilno, veliko ljudi se ponuja, da nam bo pomagalo, še posebej mladih.«

Večina bi imela predčasne volitve, četudi velik del te ne ve, koga bi volil. Volilno telo si želi spremembe, a na strankarskem trgu ni pravega produkta, ki bi ga na volitvah izbralo.

Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije, ki se zavzema za okoljsko vzdržnost, socialno pravičnost, solidarnost, za zeleno ekonomijo, naj bi se 1. oktobra na ustanovnem kongresu odločilo, ali se bo preoblikovalo v stranko. Političnih ambicij ne skrivajo, želijo vplivati na slovensko politiko, a pri oblikovanju politike v mislih nimajo osebnih karier. Dušan Plut je recimo dejal, da so mu doslej že dvakrat ponudili, da bi bil minister za okolje, enkrat Janez Drnovšek, drugič Borut Pahor - ponudbe ni sprejel. Tudi v prihodnosti se ne vidi na tem mestu. »Ne delamo si iluzij, da bomo spremembe udejanjili samo z delom na civilnem področju. Naša organiziranost bo dvoplastna - široka civilna platforma, kamor se bodo vključevali posamezniki, društva, gibanja, na drugi strani pa se bomo morali odločiti, da se organiziramo tudi v takšni obliki, da bomo lahko prišli na volitve in kandidirali v slovenski parlament,« pravi Plut.

Izmed ustanoviteljev gibanja TRS ima Plut največ strankarskih izkušenj. Leta 1989 je ustanovil stranko Zelenih, bil je član Demosa in član kolektivnega predsedstva Slovenije. »Že takrat sem se težko odločil za delo na političnem polju. Pa vendar sem kot intelektualec čutil željo in dolžnost, da pomagam pri osamosvojitvi. Mogoče je danes še bolj kot takrat pomemben preboj na različnih področjih. Nimam političnih ambicij, želim pa biti podpornik ideje, ki bo morala postati na planetu in v Sloveniji alternativa neoliberalnemu gospodarskemu razvoju in egoistično zasnovanemu vrednostnemu sistemu.« Predstavniki nastajajoče stranke imajo tudi konkretne ideje. Plut je na tiskovni konferenci govoril o trajnostnem gradbeništvu, o tem, kako bi morala država spodbujati nizkoenergetsko in pasivno gradnjo in jo zakonsko predpisati, Hanžek pa je omenil socialno podjetništvo ...

Nekatere civilne skupine, ki tako ali drugače podpirajo zelene politike, imajo s strankarskim predznakom nastajajočega gibanja težave. Njihovi predstavniki so bili na predstavitvi gibanja, z ustanovitelji so se pogovarjali, a jih strankarska politika (še) ne zanima. Ekologi brez meja, ki so pred letom dni skupaj z več kot 250.000 ljudmi »očistili Slovenijo«, pravijo, da so bili povabljeni k nastanku TRS, a ostajajo raje v civilni sferi in podpirajo vsa politična gibanja, ki se zavzemajo za trajnostni razvoj. Seveda kot gibanje, morda se bo TRS pridružil kakšen njihov posameznik. Podobno je stališče Greenpeacea. »V Sloveniji je zelene politike premalo in veseli bi bili, če bi bila pri nas katerakoli zelena stranka tako močna, kot je v Nemčiji. Naš odnos do strank nima političnega predznaka, podpiramo tiste njihove projekte, ki so zavezani varovanju okolja, ne glede na to, katerakoli stranka ali gibanje ga vodi. Do strank ne gojimo trajnega zavezništva«, pravi Dejan Savić. Obe okoljski organizaciji formalno pri oblikovanju politične stranke TRS ne bosta sodelovali, bosta pa podpirali njihove in tudi kakšne druge zelene politične projekte.

Četudi je težko verjeti, da bo civilno gibanje, ki mora še prerasti v stranko, na prihodnjih volitvah res preseglo parlamentarni prag, to ne pomeni, da so brez možnosti. Če bodo k sebi pritegnili artikulirane, prepričljive posameznike, če bodo znali razvejati lokalno mrežo in poiskati 88 verodostojnih kandidatov, imajo nekaj možnosti. Pa čeprav bodo lahko predčasne volitve že čez tri mesece. Zelena politika in zelene stranke imajo na svetu veliko podpornikov. Na nedavnih berlinskih volitvah so nemški Zeleni dobili 17,6 odstotka glasov. Tudi v Sloveniji je imelo nekoč zeleno politično gibanje velik ugled. Zeleni Slovenije so leta 1990 dobili 8,8 odstotka glasov. Zaradi notranjih in zunanjih sovražnikov so v naslednjih letih razpadli na več frakcij, izpadli iz parlamenta, njihove teme pa so (ne)uspešno prevzele druge stranke. Različne zelene stranke in frakcije v Sloveniji še vedno obstajajo, a nobena izmed njih nima večje politične moči, so razdrobljene, neprepričljive, neuspešne. Lahko pa jih bo nastanek gibanja TRS spodbudil, da se med seboj združijo, če se bo to zgodilo, je uspeh zelene politike verjetnejši. Hanžek, Plut, Koširjeva in njuni sopotniki imajo pred seboj težko nalogo, čas v slovenski politiki pa je naklonjen alternativam.

Prebujanje

Gibanje TRS pa ni edino, ki te dni politiko opominja, da je zašla. Lojze Peterle je ustanovil društvo Fokus 2031, na Otočcu je bil zbor kristjanov za prebujanje volivcev, oblikovala se je pobuda Za enake pravice ... Vsa ta gibanja med seboj niso enaka. Peterle pravi, da se ne bodo preoblikovali v stranko, bodo pa podpirali »demokrščanske opcije«. Na zboru kristjanov je Justin Stanovnik govoril o lažeh, zločinu, izvornih demokratičnih silah ter o državljanski vojni, kot vedno je zvenel arhaično, zagrenjeno, revanšistično, nedemokratično. Poleg njega je na katoliškem zboru nastopil tudi član izvršilnega odbora SDS Žiga Turk. Jasno je, kje svojo volilno bazo vidijo predstavniki SDS in zakaj niso najbolj zadovoljni s Peterletovimi pobudami.

“V zraku ni samo ‘dovolj je’ - tega ‘dovolj je’ je v Sloveniji včasih preveč -, reči je treba: dovolj je in nekaj bomo tudi naredili, aktivirali se bomo!” - Matjaž Hanžek

Ustavimo se pri pobudi Za enake pravice. Ta ima svoj izvor v etabliranih političnih strukturah. Na tiskovni konferenci pobude Za enake pravice je sodeloval nekdanji poslanec Zaresa Vito Rožej, konferenco pa je posnel tiskovni predstavnik stranke SD. Ideja za sicer hvalevredno zahtevo o spoštovanju človekovih pravic vseh ljudi je torej prišla tudi iz političnih strank. Ta pobuda vseeno zahteva nekaj pozornosti. Sociologinja Spomenka Hribar, varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik, sindikalni vodja Branimir Štrukelj, filozofinja Renata Salecl in drugi so po mesecih demagogije Aleša Primca in njegove iniciative, ki oporeka pravice gejem, poskušali slovensko javnost opozoriti, da obstaja še ena Slovenija, tista, ki se zavzema za enake pravice. »Pred časom sem srečala dva gospoda, homoseksualni par,« je na predstavitvi pobude dejala Spomenka Hribar. »Ni odveč, da poudarim, da nista slovenska državljana. Omenjena sta šla sredi vojne v Bosni v Sarajevo, kjer sta posvojila punčko, novorojenko, spočeto s posilstvom, jo vzgojila, danes je to dekle že na univerzi. So srečna družina. Sprašujem se, s kakšno pravico bi jaz smela zahtevati zakonsko, institucionalno prepoved, ki bi onemogočala drugim ljudem, drugačnih spolnih nagnjenj, da so srečni, da imajo družine? S kakšno pravico?« Ob sprejemu družinskega zakonika je vladna stran vseskozi govorila podobne stvari kot civilna pobuda Za enake pravice, a javnost je ni dovolj slišala. Tudi zato, ker v zadnjih mesecih ni želela slišati ničesar, kar je govorila vlada.

Ugrabili so nam državo

Kdaj je torej čas za civilno družbo? Kdaj naj civilna družba pomaga ali pa nasprotuje tistim, ki vodijo državo in njeno politiko? Spomenka Hribar pravi, da takrat, ko gredo stvari čez rob, v trenutku, ko je v družbi zaradi napačne politike prizadeta posamezna, manjšinska skupina ljudi. »Leva vlada je že dolgo talec desnice, ta je od nje močnejša in ni samo tradicionalna in konservativna, pač pa fundamentalistična. Če druga stran ni dovolj močna, če v družbi ni pravega ravnotežja in če se demokracija razume samo kot oblast, ne pa tudi odgovornost večine, potem se civilna družba mora oglasiti.« Vsa ta gibanja, porajanja demokratičnega in civilnega, ki se pojavljajo v Sloveniji, so posledica neuspešne politike. Mimogrede, Zbor za republiko in njegovi derivati so nekaj drugega, v njih nastopajo politiki, bivši in bodoči ministri. Zbor za republiko je stranka SDS, preoblečena v civilna oblačila.

Vlada je torej padla in tako ali drugače se v naslednjih mesecih obeta zmagoslavje SDS. Menjava oblasti v demokracijah je popolnoma legitimna, skrb zbuja tisto, kar lahko pride z njo. Janez Janša je te dni objavil dolgo zarotniško pismo, svojstveno analizo slovenske družbe. Po njegovem mnenju naj bi bil na nekaterih področjih »prehod iz afriškega kolonializma v demokracijo preprostejši kot prehod iz jugoslovanskega komunizma v demokracijo«. Med drugimi vratolomnimi sklepi je zapisano, da naj bi bilo slovensko sodstvo še vedno pod vplivom starih komunističnih struktur, enako naj bi bilo z mediji in velikim delom leve politike, ki ji še vedno poveljujejo partijski samodržci. Vse skupaj naj bi izviralo iz daljnega leta 1988, ko so ti samodržci skovali zloben načrt, kako kljub demokraciji ohraniti oblast. Če je takšno zarotniško razmišljanje programski načrt prihajajoče vlade, potem se Sloveniji znova obeta pot na temno stran meseca.

Nekateri so sicer prepričani, da so bili prvi koraki v napačno smer že storjeni. Tako se v Ljubljani zbirajo podpisi za novo državljansko tribuno. Pobudniki bi radi družbo opozorili na vrednote, na katerih se je oblikovala Slovenija. Ne gre le za vrednoti samoodločbe in suverenosti, ki si ju na svoje prsi radi pripenjajo veliki osamosvojitelji, pač pa za vrednote, povezane s človekovimi pravicami, možnostjo sobivanja z drugimi, drugačnimi, vrednote pluralne, solidarne družbe, vrednote svobodnega življenja. Gre za spoštovanje človekovih svoboščin, za varstvo človekovih pravic vsakega posameznika. Morda je razprava o istospolni manjšini za marsikoga nepomembna in pretirana, a tudi na boju za pravice manjšin se je udejanjila slovenska državnost. Kakšen je odnos SDS in Janeza Janše do manjšin, ni težko ugibati. Svojo prvo pravo volilno zmago je Janša zgradil na sovraštvu do izbrisanih, med svojim mandatom je preganjal Rome, njegova stranka danes nasprotuje družinskemu zakoniku.

Verjetno bo prišlo do volitev, morda bo na njih uspešno sodelovala tudi kakšna alternativa, lahko tudi zelena. Desna politika vrednote monopolizira, leva se jim je v času vladanja odrekla. Tudi zato je Pahorjev odhod lahko nekaj dobrega. Iluzije in politična blokada so odpravljene. Odpira se prostor za nova vprašanja in nove rešitve. Slovenija ne potrebuje arabske pomladi, dovolj bo, če se bo v času po Pahorju prebudil tisti del javnosti, ki je mislil, da se za demokracijo in človekove pravice ni več treba boriti.