Na tujem so bogataši za, pri nas se še niso oglasili

Kriza je opustošila državne proračune. Prilivov ni toliko, da bi lahko države še naprej zapravljale »po starem«. Zato se odločajo, ob ostrih varčevalnih ukrepih, za nove proračunske vire iz davkov. Španci so prejšnji teden sprejeli novo davčno zakonodajo, ki jemlje pač tam, kjer je še: pri bogatih. Barack Obama poskuša zakon o večji obdavčitvi premožnejšega sloja pripeljati skozi ameriški kongres in tudi drugod po Evropi razmišljajo o tem. Dosedanja Pahorjeva vlada se je doslej izogibala spremembam davčne zakonodaje, predvsem pa večji obdavčitvi bogatih, pa čeprav so poslanci SD in LDS, ob zadnji veliki davčni reformi, ki jo je uveljavil pokojni finančni minister v Janševi vladi dr. Andrej Bajuk, ostro kritizirali davčno razbremenitev najbogatejših Slovenk in Slovencev. Tudi Bajukova teza, da bodo bogati, če jim bo več ostalo, denar investirali, se je pokazala za zmotno.

Sicer pa posamezne države, če se lotevajo obdavčitve najbogatejših, to počnejo na različne načine. Pri tem pa ne gre le za zamašitev proračunske luknje, ampak ima obdavčitev bogatih tudi simbolni pomen, kajti politiki hočejo dokazati, da »davka na krizo« ne prelagajo le na ramena revnih in kopnečega srednjega sloja, ampak tudi na bogataše.

Španska vlada je minuli petek uvedla t. i. davek na premoženje oz. davek na bogastvo (wealth tax), ki ga je sicer poskušala uvesti že pred tremi leti, da bi zajezila proračunski primanjkljaj. Zdaj ko je Španija postala po vseh merilih »ogrožena« država in naj bi ji grozil grški scenarij, je tudi ta ukrep zagledal luč sveta. Po ocenah španske finančne ministrice Elene Salgado bodo s tem davkom na leto dodatno pridobili v proračun 1,08 milijarde evrov. To vsoto bo plačalo okrog 160.000 najpremožnejših Špancev, tistih, ki imajo za več kot 700.000 evrov prijavljenega premoženja. Vanj pa so vključene vse nepremičnine, vključno s hišo, kjer stanujejo, delnice in bančni depoziti. Finančno ministrstvo je v svoji izjavi pojasnilo, da »gospodarska kriza zahteva uvedbo tega davka, hkrati pa se z njim uveljavlja načelo pravičnosti, da tisti z več premoženja prispevajo več za odpravo finančne krize«. Španija je že imela zakon o večji obdavčitvi bogatejših, ki pa je hkrati udaril tudi po srednjem sloju. Zdaj pa so davek na premoženje socialisti ponovno uvedli, vendar ne bo prizadel srednjega sloja, kajti po mnenju vlade so bili pripadniki tega sloja s prejšnjim zakonom najbolj prizadeti.

In kakšni so bili učinki tega davka v državni blagajni? Leta 2007, ko so zadnjič pobirali davek na premoženje, se je iz tega naslova nateklo vanj 2,12 milijarde evrov. Obdavčenih pa je bilo okrog 900.000 ljudi, ki so morali plačevati od 0,2 do 2,5 odstotka davka na premoženje. Španska vlada je davek ukinila aprila 2008, kmalu po nastopu drugega mandata premiera Joséja Luisa Rodrigueza Zapatera. Zdaj mu analitiki, predvsem pa opozicija, očitajo, da se je z ukinitvijo davka na premoženje prenaglil, kar je eden izmed kamenčkov v mozaiku napadov nanj in njegovo vlado pred novembrskimi parlamentarnimi volitvami. Raziskave javnega mnenja kažejo, da bo socialističnega kandidata Alfreda Pereza Rubalcaba - Zapatero namreč ne kandidira več - porazil Mariano Raroy, vodja desnosredinske Ljudske stranke. Sicer pa se španska vlada zaradi novega davka na premoženje srečuje z odporom zlasti regionalnih vlad. Še posebej tistih, ki so v rokah opozicijske Ljudske stranke, pa čeprav opozicijski prvak Raroy ne nasprotuje zakonu, pa tudi v predvolilni kampanji ne obljublja, da bo davek na premoženje, če pride na oblast, odpravil.

Da bi ZDA v prihodnjih desetih letih zmanjšale državni dolg za 3,3 bilijona dolarjev, je predsednik Barack Obama ameriškim kongresnikom predlagal tudi višje davke za najbogatejše. S povišanjem davkov za najpremožnejše bi država namenila za zmanjšanje državnega dolga več kot 1,5 bilijona dolarjev, drugo polovico predvidenega zmanjšanja pa bi pridobila z zategovanjem državnega pasu za socialo in vojsko. Med drugim bi privarčevali tudi 1,1 bilijona dolarjev z umikom iz Afganistana in iz Iraka. Davčne olajšave za najbogatejše je uvedel bivši predsednik George Bush, Obama pa predlaga uveljavitev Buffetovega pravila, da bi bili tisti, ki zaslužijo več kot milijon dolarjev, obdavčeni po isti stopnji kot Američani srednjega sloja. Kakšna je zdajšnja obdavčitev, je že pred časom najbolj nazorno povedal v New York Timesu sam Warren Buffet, ki je razkril, da kot bogataš plačuje nižje davke od svoje tajnice. Sicer pa predlog ameriškega predsednika predvideva uveljavitev novega davčnega razreda, v njem pa naj bi se znašli posamezniki, ki zaslužijo več kot 200.000 dolarjev na leto, oziroma družine, ki imajo več kot 250.000 dolarjev prejemkov na leto.

Obdavčitev bogatih ima tudi simbolni pomen, kajti politiki hočejo dokazati, da »davka na krizo« ne prelagajo le na ramena revnih in kopnečega srednjega sloja, ampak tudi na bogataše.

Republikanci so v predsednikovem predlogu takoj videli zametke »razrednega boja« in del politične strategije, katere namen je prikazati nasprotnike kot brezbrižne do zagat, s katerimi se soočajo Američani srednjega razreda. Zavladalo je razburjenje. Paul D. Ryan, vodja odbora za proračun v Beli hiši, je za Fox News dejal, da bi s tem zakonom še »povečali nestabilnost sistema, prinesli še več negotovosti in ovirali ustvarjanje novih delovnih mest«. In še dodal, da je Obamova »razredna vojna morda dobra za snovanje politike, vendar gnila za oblikovanje ekonomskih strategij«. Bitka za novo davčno reformo v ZDA seveda za predsednika še zdaleč ni dobljena, kajti republikanci so nabrusili nože za spopad z demokrati, večina dobrih zamisli predsednika Obame pa bo v kongresu, na pogajanjih s konservativci, verjetno izgubila prvotno vsebino.

Zanimivo je, da se tudi po Evropi, tako kot Warren Buffet v ZDA, javljajo premožni ljudje, ki so pripravljeni več prispevati v državno blagajno v času krize. Ko je Buffet prišel na dan s svojimi idejami, so ga podprli tudi mnogi evropski milijonarji in milijarderji. Med petnajstimi podpisniki posebne peticije za »poseben prispevek bogatašev« je Liliane Bettencourt, dedinja trgovske verige kozmetičnih izdelkov L'Oreal, direktorica Air France in šefinja naftnega giganta Total. »Medtem ko javnofinančni primanjkljaj in tudi napovedi o poslabševanju javnega dolga ogrožajo prihodnost Francije in Evrope in medtem ko vlade pozivajo vse k solidarnosti, se zdi nujno, da prispevamo tudi sami,« je dejala. Nekateri nemški bogataši, združeni v skupini Vermögende für Vermögensabgabe (Bogati za davek na kapital), so se zavzeli za uvedbo posebnega davka na bogastvo v višini petih odstotkov od njihovega premoženja, kar bi državni proračun v prihodnjih dveh letih obogatilo za 100 milijard evrov. »Vedno poslušamo o varčevalnih ukrepih, nikoli pa o povišanju davkov. Toda slednje je edini način, da se izkopljemo iz te zmešnjave. Denar je pri bogatih,« je dejal ustanovitelj skupine Dieter Lehmkuhl, upokojeni zdravnik, ki »tehta« sicer le 1,5 milijona evrov. Predlaga dveletni sporazum, na podlagi katerega bi v prvem letu bogati plačevali poseben davek v višini petih odstotkov, v drugem pa v višini enega odstotka. Tudi v Italiji je Luca di Montezemolo, milijarder in vodja Ferrarija, ki ima menda tudi politične ambicije, v levosredinskem časniku La Repubblica ponudil večji davčni prispevek. Toda postavil je pogoje: vlada naj najprej proda svoje nepremičnine in zmanjša plače politikom. »Šele takrat, in samo takrat, lahko ponudimo svoj prispevek tudi državljani. Jasno pa je, da morajo najprej plačati višje davke najbolj premožni, kajti škandalozno bi bilo zahtevati nove prispevke za državno blagajno od pripadnikov srednjega sloja,« pravi Luca di Montezemolo. Silvio Berlusconi, italijanski predsednik vlade in najbogatejši Italijan, je za to seveda gluh.

Davek za bogataše so v glavnem povsod ukinile konservativne vlade, ker naj bi se zaradi njega iz države umikal produktivni kapital. Na Danskem, v Nemčiji in v Avstriji leta 1997, leta 2007 na Švedskem, leta 2006 tudi na Finskem, v Islandiji in v Luksemburgu. Tokrat, v času krize, se tudi povsod razvnemajo razprave o (ne)smotrnosti takšnega davka. Ne smemo pa spregledati argumentov za uvedbo davka za bogataše, kajti z njim se povečuje pravičnost davčnega sistema, prek sekundarnih učinkov pa se z njimi zmanjšuje ekonomska in družbena neenakost.

Navkljub dilemam o naravi tega davka tako marsikje po Evropi znova razmišljajo o njegovi uvedbi. Vodilna italijanska gospodarska zveza je že ublažila svoje nasprotovanje davku na premoženje. Emma Marcegaglia, predsednica Confindustrie, je na konferenci v Rimu dejala, da je pripravljena na pogovore o »povišanju davkov za bogastvo in druge stvari«, vendar le v okviru »širših fiskalnih reform«, ki bodo znižale davke za delavce in podjetja. Italijanski premier Silvio Berlusconi ostaja odločen nasprotnik davka na bogastvo, k njegovi uvedbi pa se počasi nagibajo v Ljudski stranki. Predlog pa so podprli eminentni bankirji, kot so Corrado Passera, vodja Intese Sanpaola, in Alessando Profumo, vodja Unicredita. Toda nič se ni zgodilo. Konec avgusta so dodatno obdavčitev bogatih na predlog Berlusconijeve vlade izločili iz svežnja varčevalnih ukrepov.

Finančno ministrstvo: »V Sloveniji je v letu 2009 24.090 zavezancev (nekaj več kot dva odstotka vseh) prejelo obdavčljive dohodke (aktivni in pasivni viri) v znesku nad 50.000 evrov, zavezancev, ki so imeli dohodke višje od 100.000 evrov, pa je bilo 4155 (kar pomeni manj kot 0,4 odstotka vseh zavezancev).«

V Franciji je za zdaj tudi vse tiho. Davka na premoženje se je leta 1986 znebil tedanji ministrski predsednik Jacques Chirac. Nato so ga leta 1989 ponovno uvedli. Uradno se imenuje »solidarnostni davek na bogastvo« in ima predvsem visoko simbolno vrednost. Plačujejo pa ga v razmerju od 0,6 do 1,8 odstotka na premoženje vsi tisti, ki imajo več kot 790.000 evrov, kar vključuje premoženje, nakit, dirkalne konje, vino, ladje in zasebna letala (ne pa tudi umetniška dela). Lani so iz tega naslova francoski dacarji pobrali 3,3 milijarde evrov od zavezancev. Lani je v Franciji 560.000 ljudi plačalo »solidarnostni davek na bogastvo«, kar je za 42 odstotkov več kot pred petimi leti. Precejšnje število francoskih bogatašev pa je našlo zavetje pred tem davkom na tujem. Francozi sicer, tako kažejo javnomnenjske raziskave, nimajo dobrega mnenja o svojih bogataših. Zato ni čudno, da je 64 odstotkov Francozov proti ukinitvi »solidarnostnega davka na bogastvo«.

Toda Nicolas Sarkozy vidi v odpravi tega davka pot, po kateri bi pripeljal nazaj bogataše, ki so v zadnjih dveh desetletjih zaradi tega davka zapustili državo. Sklicuje se na Nemčijo, ki je leta 1997 ukinila davek na bogastvo in postala najbolj konkurenčna evropska država. In Sarkozy hoče zdaj skozi evropsko »davčno harmonizacijo« ukiniti davek. Resnici na ljubo je treba omeniti tudi argumente nasprotnikov tega davka. Eric Pichet, avtor vodnika po francoski davčni zakonodaji, je v nedavnem pogovoru za Washington Post ocenil, da »dobi francoski proračun vsako leto iz tega davka 2,6 milijarde dolarjev, vendar pa naj bi država od leta 1998 izgubila zaradi odliva kapitala 125 milijard dolarjev«. Izida spopada za ukinitev tega davka še ni mogoče napovedati. Se je pa Sarkozy, glede na peticijo milijonarjev, ki hočejo v krizi dati več v državno blagajno, zavzel za poseben začasni davek, ki bi ga dve leti plačevali bogati v višini treh odstotkov obdavčljivih dobičkov. Plačevali bi ga tisti, ki zaslužijo več kot 500.000 evrov na leto. Njegov predlog so napadli tudi v njegovi stranki.

In v Sloveniji? Bi morali tudi v Sloveniji »ožeti« bogataše? Za zdaj se še nihče izmed njih ni oglasil, da bi prispeval več davka v državno blagajno. Ekonomist Marjan Senjur je na primer leta 2009 v pogovoru za Mladino predlagal nekaj podobnega kot zdaj Sarkozy: da bi oblikovali poseben davčni razred za tiste, ki imajo več kot 70.000 evrov letnih bruto dohodkov. Ti bi lahko po njegovem v času, dokler bi trajala recesija, plačevali 50-odstotni davek, ta sredstva pa bi namenili za financiranje socialnih izdatkov. Pahorjeva vlada na tem področju ni naredila niti simbolnih gest. Razen ukrepov, kot so prepolovitev sejnin državnih nadzornikov in znižanje plač predsednikom uprav družb, se dosedanja vladna koalicija, čeprav bojda levosredinska, za večjo davčno obremenitev bogatejših ni odločila. Vlada je, kot je opozoril Dušan Mramor, v preteklih štirih letih s spremembami dohodninske lestvice le še obremenila srednji sloj. Vlada Janeza Janše je na začetku mandata celo znižala davke najbogatejšim. Znižala je namreč davke na kapitalske dobičke in v prid bogatejšim spremenila dohodninsko lestvico. Menda zaradi nestimulativnega davčnega sistema. Tako je takrat govoril tedanji finančni minister Andrej Bajuk. Dozdajšnji minister France Križanič je ostal pri tem.