Zdaj bi se seveda pogovarjali

Izraelski premier Benjamin Netanjahu je v torek prek medijev predsedniku palestinske oblasti Mahmudu Abasu ponudil neposredne pogovore, ki bi se, kot je dejal, »začeli v New Yorku ter nadaljevali v Jeruzalemu in Ramali«. Abas je ponudbo vljudno sprejel, a takoj dodal, da ga to ne bo odvrnilo od prizadevanj za priznanje Palestine v Združenih narodih. Po nagovoru pred Generalno skupščino v petek naj bi, tako je predvideno, generalnemu sekretarju OZN Ban Ki Munu predal uradno prošnjo za priznanje suverenosti palestinske države z mejami iz leta 1967 (Gaza in Zahodni breg z Vzhodnim Jeruzalemom kot prestolnico).

Ta teden so zahodni voditelji začeli mrzlično iskati rešitev bližnjevzhodne krize; spet malce pozno.

Netanjahujeva ponudba je poleg tega, da je prišla občutno prepozno, še omadeževana s hipokrizijo. Abasu je namreč še zažugal s prstom, naj nikar »ne trati časa z enostranskimi potezami« in se torej vrne k nekakšnim abstraktnim mirovnim pogovorom. Toda golih dejstev ni mogoče zanikati. Kot prvo Izrael že od leta 1967, ko je okupiral Zahodni breg in Gazo - slednja je zdaj v obroču njegove vojske -, na vse možne načine blokira rešitev palestinskega vprašanja, od vrnitve beguncev do ustanovitve palestinske države. Tako imenovani mirovni pogovori so vsakič vodili v slepo ulico in tja jih je vedno usmerjal Izrael. Nazadnje so propadli zato, ker je Netanjahujeva vlada septembra lani prekinila desetmesečni moratorij na nadaljnje gradnje z vidika mednarodnega prava nezakonitih judovskih naselbin na Zahodnem bregu. Ta moratorij je tako ali tako obstajal bolj na papirju kot na terenu. Ko je 9. marca 2010 ameriški podpredsednik Joe Biden odpotoval na Bližnji vzhod, da bi mirovnim pogajanjem dal nov zagon, je Netanjahu, tik preden je Bidnovo letalo pristalo v Tel Avivu, javno napovedal gradnjo 1600 novih stanovanjskih enot vzhodno od Jeruzalema. Širša mednarodna skupnost je to napoved obsodila kot korak, ki spodkopava zaupanje med Palestinci in Izraelci, Biden pa je izraelsko potezo kritiziral kot »enostransko«. Predsednik Barack Obama je v naslednjih mesecih snubil Izrael, naj ustavi nove gradnje, z obljubami o še večji vojaški pomoči; Netanjahuju je ponujal dodatnih 20 lovcev tipa F-35, a se slednji ni vdal in mirovna pogajanja so propadla. Treba je še opozoriti na - milo rečeno - nedoslednost Washingtona. Navkljub vsemu omenjenemu je ameriška administracija v Varnostnem svetu februarja letos vložila veto na resolucijo, ki bi nezakonite judovske naselbine na Zahodnem bregu označila za »oviro miru«. Preostalih 14 članic je resolucijo podprlo.

Seveda da so Palestinci odkorakali od pogajalske mize, zakaj naj bi sploh vztrajali pri tej kvartopirski igri, v kateri ena stran nenehno goljufa? Tudi širši mednarodni skupnosti je že dlje časa jasno, kaj poskuša Izrael doseči z omenjenimi naselbinami. Takoj po vojni leta 1967 je tedanji obrambni minister Moše Dajan svoje kolege poučil, kaj morajo dopovedati Palestincem: »Nimamo rešitve, živeli boste kot psi, kdor želi, naj odide, in videli bomo, kam bo pripeljal ta proces.« To je de facto postala uradna izraelska politika do palestinskega vprašanja. In kam je pripeljal proces? Več kot 40 odstotkov Zahodnega brega zasedajo judovske naselbine, oporišča izraelske vojske in prometna infrastruktura samo za Jude. Nobeno naključje tudi ni, da Izrael gradi naselja in pa tisti apartheidski zid ravno vzhodno od Jeruzalema. Z zadnjim napovedanim projektom razširitve judovske naselbine Har Homa nameravajo, kot opozarjajo številni analitiki ter humanitarne organizacije, izolirati Vzhodni Jeruzalem od preostanka Zahodnega brega. Skladno s tem že dalj časa poteka tudi tako imenovana »dearabizacija« Jeruzalema. Celoten namen vsega skupaj je preprečiti kakršnokoli palestinsko državo, Palestince pa izriniti z njihovega ozemlja in jih naseliti v nekakšne bantustane (to je bila v resnici ideja bivšega premiera Ariela Šarona), kjer bi bili zunaj vidnega območja judovskih naseljencev, a še vedno na voljo kot poceni delovna sila.

Vse to so stvari, o katerih se te dni ne govori, čeprav so zelo pomembne. Mednarodna skupnost (beri: Zahod) opozarja Palestince, ki iz leta v leto izgubljajo več ozemlja, da še ni prišel čas za njihovo neodvisnost. Češ da niso poenoteni. Kakšen slab izgovor! In pa laž. Ta teden je bila v vsem svojem sijaju razkrita nesposobnost mednarodne skupnosti. Zahodni voditelji so začeli mrzlično iskati rešitev bližnjevzhodne krize; spet malce pozno. Palestince, ki so prišli v OZN s povsem legitimno prošnjo, opozarjajo pred »posledicami tega enostranskega dejanja« in jih zdaj kot malega otroka vlečejo za lase nazaj k nekim mirovnim pogajanjem. Festival sprenevedanja. Vsem je namreč jasno, da pod Netanjahujevo vlado tovrstna pogajanja niso možna. Netanjahu je že tako ali tako znan po svojem hvalisanju, da je osebno pokopal mirovni proces iz Osla leta 1993 in podobno. V zakulisju so še grožnje. Washington je Abasu neposredno zagrozil z zamrznitvijo pomoči, Izraelci pa ga svarijo pred »grobimi posledicami«. Te niso bile pojasnjene, toda treba je upoštevati dejstvo, da izraelska vojska zadnja dva meseca intenzivno oborožuje in uri judovske naseljence na Zahodnem bregu. In potem je tu še Evropska unija, ki poskuša najti takšno rešitev, da bi v Generalni skupščini dvignili status Palestine, ki je za zdaj zgolj opazovalka, po novem pa naj bi imela v svetovni organizaciji več pravic. Kakšnih, do zaključka redakcije še ni bilo jasno nikomur. Palestinci tako zagotovo vedo samo eno stvar: v OZN so prišli po svojo državo in ne bodo je dobili.