Infuzija znanja

Ko je Marija Novak leta 1959 prišla na ljubljansko ortopedsko kliniko, si niti približno ni predstavljala, da bo, ko bo postala bolnišnična učiteljica, poučevala hčer iraškega visokega uradnika, sina strogega in samovšečnega srbskega generala in otroke Titovih prijateljev, za katere so starši želeli najboljšo oskrbo. Predvsem pa je bilo hospitaliziranih veliko drugih, »navadnih« otrok, večinoma zaradi zloma kolkov ali otroške paralize. Ker je zdravljenje trajalo več mesecev, dr. Bogdan Brecelj (tudi Titov zdravnik) ni želel, da bi otroci izgubili stik s šolo. »V Slovenskega poročevalca je dal objaviti oglas, da iščejo pedagoga, zdravstvenega sodelavca. Neko nedeljo me je obiskala kolegica z učiteljišča in rekla: 'Veš kaj, vse smo mislile nate, ko smo videle razpis! To bi bilo pa zate! Daj, javi se! To bi bilo zate!' Malo sem razmišljala, nato pa sem se prijavila. V Ljubljani sta me sprejela profesor doktor Bogdan Brecelj in profesorica doktorica Zvezda Zadnik, šefica otroškega oddelka. Zame so se odločili, ker sem poznala učne načrte od prvega do osmega razreda in ker jih je navdušila moja pisava,« je pripovedovala Novakova.

Septembra je bilo v njenem varstvu 43 otrok različne starosti. Danes je v bolnišnično šolo na pediatrični kliniki vsako leto vključenih okoli 3000 učencev, le da tam niso več zaradi otroške paralize, temveč zaradi kroničnih bolezni, rakavih obolenj, težav z ledvicami ali duševnih težav, zaradi katerih so dolgotrajno bolni. Čeprav so nekateri na kliniki po več mesecev, to ni nujno ovira za njihovo izobraževanje. Letos mineva že 60. leto bolnišnične šole.

Pouk med zdravljenjem

Na dializnem oddelku nove pediatrične klinike so se v petek ponovno srečali osmošolca Aleks in Tamara ter sedmošolka Adelina. Medtem ko se je Aleks z učiteljico Mojco ukvarjal z matematiko, je Tamara pisala osnutek spisa, Adelina pa je načrtovala urnik in izbirala, katero knjigo bo brala kasneje čez dan. Vsi trije so bili, že tretjič ta teden in enako kot že toliko tednov pred tem, priklopljeni na dializne aparate. »Ker otroci prihajajo sem trikrat na teden, zamudijo nekatere zadnje ure pouka v šoli. Zato jim tu zagotavljamo bodisi individualno učno pomoč, nekatere predmete prevzamemo v celoti, nekatere pa delno in program izvajamo v sodelovanju z otrokovo matično šolo,« je razlagala učiteljica Mojca Topić. Nenadoma so zaradi krajšega izpada elektrike aparati začeli glasno piskati. »O, kakšna dobra muzika!« je dejal Aleks, medtem pa sta k aparatom že prihiteli medicinski sestri, ki skrbita, da dializa poteka brez zapletov. »Brez panike, brez panike,« sta v brezskrbnem tonu dejali med popravljanjem nastavitev na aparatih. In čeprav otroci niso pokazali niti kančka vznemirjenosti, Topićeva ni bila tako brezskrbna: »Dva- do trikrat na mesec se zgodi kaj takšnega in to je za otroke in za nas zelo stresno.« Ko so se razmere umirile, se je učenje nadaljevalo. V drugem delu so vsi trije učenci vsak zase rešili naloge za odpravljanje najpogostejših slovničnih napak in skupaj s prisotnima učiteljicama preverili pravilnost rešitev. Dve uri pouka sta minili hitro in po kratkem klepetu, kaj bo kdo počel za konec tedna, sta učiteljici odšli, otrokom pa sta do konca dialize ostali še dve uri prostega časa.

Na stari pediatrični kliniki je imela bolnišnična šola svoje prostore, dve učilnici. Po urniku je bil pouk razdeljen po razredih in tako so, če so le lahko, k uram prihajali učenci iste starosti z različnih oddelkov. Pogosto pa otroci bodisi zaradi narave bolezni ali zdravljenja v šolo niso mogli. Takrat je pouk potekal individualno na oddelku ali v bolnišnični sobi. Devetnajstletna Jerca letos začenja študij grafične in medijske tehnike na naravoslovno-tehnični fakulteti. Tudi ona je zaradi težav s črevesjem v osnovni šoli pogosto obiskovala bolnišnično šolo, sedmi in osmi razred je zaradi hudega poslabšanja bolezni v celoti obiskovala na pediatrični kliniki: »Če k pouku nisi prišel, je pote prišel učitelj, tako da nanj nisi mogel 'pozabiti'. Sicer pa so bile skupinske učne ure pestre, saj si imel nenehno nove sošolce. Dobil si tudi vpogled v zdravstvene težave drugih, ker prej ali slej vprašaš, zakaj je kdo tam.« Danes otroci nimajo več možnosti tako širokega spoznavanja drugih učencev bolnišnične šole, saj ta na novi pediatrični kliniki nima skupnih prostorov in imajo otroci večinoma individualni pouk. Zaradi zapletenosti bolezni in načinov zdravljenja je tako delež individualnega pouka v lanskem šolskem letu znašal že 75 do 80 odstotkov, kot je povedala vodja bolnišnične šole pri OŠ Ledina Tanja Bečan, ki je na kliniki že 30 let. Že več kot deset let pri nekaterih izobraževanje poteka na daljavo. Prek računalnikov in ob pomoči sodobnih tehnologij jih učitelji poučujejo na domu, ker morajo biti po odpustu iz bolnišnice nekaj časa doma. Ta oblika pouka se uporablja, kadar matična šola v tem času za otroka ne more zagotoviti individualnega pouka doma, če pa se pouk v vsaj minimalnem obsegu izvaja na daljavo, se tako ohranja kontinuiteta izobraževanja, je zadovoljno razlagala Bečanova.

Neobvezna šola

Ko otrok pride v bolnišnico, ni prisiljen obiskovati bolnišnične šole, je pa ta odlična priložnost, da zamudi čim manj snovi, ki jo sošolci obravnavajo v matični šoli. Po podatkih ravnateljice bolnišnične šole se je to, da starši enega izmed otrok temu niso dovolili obiskovati bolnišnične šole, nazadnje zgodilo predlani. Zakonodaja s področja vzgoje in izobraževanja ne ureja posebej statusa in izobraževanja učencev v bolnišničnih oddelkih, zato se ti v času izobraževanja v bolnišnici formalno ne prešolajo. Bolnišnične šole (v Sloveniji jih je enajst) ne delujejo kot samostojne šole, ampak spadajo k nekaterim najbližjim osnovnim šolam. Tudi pred 60 leti šola sprva ni bila vezana na nikogar. »Prva učiteljica Breda Juvančič je v pediatrično bolnišnico prišla na povabilo doktorja Marija Avčina. Ker je bila po poroki doma, jo je prosil, naj pride na kliniko, da otrokom ne bi bilo dolgčas. Šola ni imela formalnega statusa in tudi, ko sem leta 1959 prišla na ortopedsko kliniko, prvo polletje nismo imeli posebnega statusa, zato tudi nismo mogli izdajati nobenih spričeval. Nato pa sem doktorju Breclju rekla, da moramo biti na nekoga vezani, in po prepričevanju sta se z doktorico Zvezdo na ministrstvu za prosveto (danes ministrstvo za kulturo, op. p.) domenila, da so nas in pediatrični oddelek priključili k osnovni šoli Ledina. To je bil potem začetek bolnišnične šole. Nakar se je priključil še oddelek kirurgije pod vodstvom doktorja Pavla Kornhauserja,« se je širjenja šole spominjala Novakova.

Več kot učitelji

Kljub nekaterim lepim trenutkom je v bolnišnici veliko tudi manj prijetnih. Otroci so navsezadnje bolni, pogosto utrujeni ali brezvoljni, zato se je treba dela z njimi lotiti drugače kot sicer. Posebne izobrazbe učiteljem za zdaj ni treba imeti, saj tudi posebnega programa za bolnišnične učitelje na pedagoški fakulteti ni, pravi Bečanova. Metode in oblike dela so povsem individualizirane glede na posebne potrebe, ki jih ima posameznik zaradi bolezni, težav in poškodb ter poteka zdravljenja. Treba je obvladati področja motivacije, različne metode in oblike dela, učitelj mora biti prilagodljiv, saj niti dva dneva nista enaka. »Vsak trenutek se lahko vse spremeni, rutine ni. Vedeti moraš, kam greš in da si to želiš,« je še dodala Bečanova. Pri učiteljih pa ni pomemben le stik z otroki, pripravljeni morajo biti na številna pričakovanja njihovih staršev. Novakova ima glede tega na zalogi ogromno neverjetnih zgodb: »Fantek nekega zdravnika iz Makedonije je želel obiskovati pouk, ampak v makedonščini. Oče nam je poslal knjige in pričakoval, da se bom naučila makedonsko. Potem smo imeli sina srbskega generala, ki je k nam prišel prek Titovih zvez. Ob prihodu je oče prinesel veeelik kovček. Pa je prišla doktorica Zvezda in vprašala, kaj je v tem kovčku. Oče je odgovoril: 'Ja, to je pa perilo, to so pižame. Jaz sem vendar general!' Potem mu je doktorica Zvezda vpričo mene odvrnila: Vi ste general v vojski, jaz pa general na tem otroškem oddelku! Vsi imajo enake pižame in tudi on jo bo imel!«

Jerca je bila konec osnovne šole na zahtevni operaciji, po kateri so se njene težave s črevesjem umirile, njen status »stalnega gosta na oddelku B« pa se je končal. Na sedmi in osmi razred osnovne šole, ki ju je v celoti opravljala na pediatrični kliniki, jo prav zaradi bolnišničnih učiteljev vežejo lepi spomini: »Z učitelji si imel pri pouku vedno zelo oseben stik. Spomnim se, da sva se z učiteljico angleščine včasih samo pogovarjali. Ker je imela sama raka na črevesju, je imela podobne težave kot jaz in je vedno vedela, kaj reči, kako pomagati. Pogosto se je zgodilo, da si dobil izvide preiskav, ki niso bili takšni, kot si pričakoval. Seveda so ti vzeli vso voljo do česarkoli. Učitelji so bili tisti, ki so te potem znali motivirati. Niso bili samo učitelji. Znali so poslušati.« 5

Zaradi zapletenosti bolezni in načinov zdravljenja je vse več individualnega pouka, delež tega je lansko šolsko leto znašal že 75 do 80 odstotkov vsega pouka.