Odpišimo dolgove Grčiji

Bolj ko se Grčiji pomaga, da bi se izvila iz primeža dolgov, bolj globoko tone. Spreminja se v živega mrtveca. Celo za finančne trge ni več zanimiva. Trupla ni užitek brcati. Vse glasnejši so pozivi, naj Grčija izstopi iz območja evra in se vrne k drahmi, ki jo bo lahko občutno devalvirala in tako svojemu gospodarstvu omogočila vnovično konkurenčnost in hitrejšo rast. Grški predsednik vlade George Papandreu sicer zagotavlja, da bo Grčija sposojeno vrnila. A mu to le malokdo verjame. Krizo dolgov je nemogoče premagati brez gospodarske rasti.

V resnici nikoli ni bilo realno pričakovati, da bi Grčija svoje dolgove lahko odplačala. Ko sta pred približno desetletjem bankrotirali Argentina in Rusija, so njuni dolgi znašali okoli 80 milijard dolarjev, grški dolg, preračunan v dolarje, pa znaša več kot 500 milijard ali šestkrat več. Če so se dolgovi odpisali Argentini in z nafto bogati Rusiji, ni razloga, da se to ne bi naredilo tudi v primeru majhne Grčije. Dejstvo je, da je Grčija večino svoje novejše zgodovine preživela na robu bankrota, o čemer v knjigi o finančnih krizah pišeta ameriška ekonomista Kenneth Rogoff in Carmen Reinhart. Grki so resda vrsto let živeli pretirano hedonistično s trinajsto in celo štirinajsto plačo, vendar bi jim bilo danes krivično očitati, da si niso pripravljeni zategniti pasu. V resnici so si ga zategnili tako močno, da komaj še dihajo.

V avstrijskem Die Presse so grško varčevalno mrzlico opisali kot »finančni genocid«. Plače in pokojnine so se Grkom v povprečju znižale za tretjino, pri čemer vlada napoveduje nove drastične reze, minimalna plača je padla na 600 evrov, poleg tega pa so v zadnjih petnajstih mesecih dramatično poskočile cene - za sto odstotkov sta se podražila kurilno olje in bencin, za petdeset odstotkov pa elektrika, plin, ogrevanje in javni transport. Propadla je tretjina od 165 tisoč podjetij v državi, tretjina pa jih ni več sposobna izplačevati plač. Državni uradniki in zaposleni v paradržavnih ustanovah že več mesecev niso dobili plač, z obljubo, da jih bodo dobili oktobra ali pa šele v naslednjem letu. Rekorder je ministrstvo za kulturo, kjer mnogi uslužbenci plač niso dobili že 22 mesecev. Ker bolnišnicam primanjkuje denarja, jim je ena od večjih farmacevtskih družb prenehala dobavljati zdravila. Povrh tega se Grkom obeta davek na nepremičnine, ki se bo zaračunaval prek računa za elektriko. Tistemu, ki novega davka ne bo zmogel plačevati, bodo odklopili elektriko. Družine, ki so pred krizo zaslužile 4000 evrov na mesec, so danes prisiljene živeti s 400 evri socialne pomoči, pa še ta jim je izplačana z večmesečno zamudo. Zaradi neznosnih razmer Grčiji grozi množični eksodus. Mladi v lastni domovini ne vidijo prihodnosti: brezposelnost med mladimi diplomanti je 40-odstotna, med adolescenti pa 30-odstotna. Večina služb, ki so jim še na voljo, je začasnih in jim ne zagotavljajo socialne varnosti, plačilo pa je porazno: 35 evrov za deseturno izmeno v restavraciji, brez plačila nadur, ki so v restavracijah nujno zlo. Ni čudno, da Grki protestirajo na ulicah. Težko jim je gledati evropske politike, kako že mesece sestankujejo v restavracijah, kjer večerja stane tristo evrov po glavi - odrešitve pa od nikoder.

Puščanje krvi

Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman je takšno zdravljenje Grčije primerjal s srednjeveško medicino. Takrat so bolezni zdravili tako, da so iz bolnega telesa puščali kri. Danes pa v premožnih državah prevladuje miselnost, da je rešitev za prezadolžene državne blagajne v krčenju vseh mogočih izdatkov. Paradoksalno je, da bolj ko se rešuje grška država, bolj tone njeno gospodarstvo. Ni se mogoče znebiti občutka, da evropski politiki z Grčijo eksperimentirajo na podoben način, kot so ameriški politiki pred tremi leti eksperimentirali z veliko investicijsko banko Lehman Brothers. Septembra 2008 so se odločili, da banko pustijo propasti, da vidijo, kaj se bo zgodilo. In zgodilo se ni nič dobrega. Danes večina ekonomistov soglaša, da je bila dopustitev spontanega bankrota te banke usodna napaka. Po enaki logiki se za usodno napako lahko izkaže tudi morebitna dopustitev spontanega bankrota Grčije.

»Grčija je pred ekonomskim, socialnim in političnim kolapsom. V letu in pol reševanja so se gospodarske razmere v tej državi samo še poslabševale. To pa zato, ker je pomoč Grčiji v sedanji obliki zgrešena,« meni ekonomist dr. Bogomir Kovač. »Danes lahko zelo od blizu, na primeru Grčije, opazujemo to, kar je Mednarodni denarni sklad nekoč počel v perifernih državah Latinske Amerike, Azije in drugod. Od blizu si lahko ogledamo, kako je videti ekonomski kolonializem. Mednarodni denarni sklad je bil v teh zgodbah uspešen samo takrat, ko je šlo za nadzorovani stečaj, se pravi za restrukturiranje dolga.« Kovač opozarja, da metanje denarja v odpravo problema ni rešitev. »Zavedati se moramo, da vsa sedanja pomoč najbolj problematičnim članicam evroobmočja temelji na jamstvih, in če ta zapadejo, bo šele res hudo.« Zamisel o dodatni krepitvi začasnega mehanizma za stabilnost evra se mu zato ne zdi pametna. EFSF naj bi imel po novem za 440 milijard efektivne zmožnosti posojil, vse glasnejše pa so govorice, da naj bi ga še dodatno okrepili na več kot 2000 milijard evrov. Pri čemer niti tako ogromno jamstvo ne bi zadoščalo za morebitno reševanje večjih držav članic evroobmočja, na primer Italije in Španije, če bi se ti dve državi zaradi viharja borznih špekulacij znašli v tako resnih težavah, kot je Grčija.

Najboljša rešitev za evro in Evropsko unijo bi bil nadzorovan bankrot Grčije z vsaj delnim odpisom njenih dolgov.

»V finančno krizo smo prišli, ker smo si izmišljevali nekonvencionalne finančne produkte, zdaj pa si pri reševanju iz te krize izmišljujemo nekonvencionalne finančne institucije,« je kritičen do EFSF.

Grčija ima po letu in pol reševanja negativno gospodarsko rast in vse višjo stopnjo zadolženosti, vsako dodatno zadolževanje pa njen dolg še povečuje. »Edina rešitev je programiranem restrukturiranju grških dolgov, ob predpostavki, da Grčija ostane v evroobmočju. Ali pa, da se predvidi njen izstop iz evroobmočja, kar nujno ne bi pomenilo nekaj tragičnega. Najslabše bi bilo nadaljevanje sedanjega načina reševanja. Še slabši od tega pa bi bil scenarij popolnega loma, ko bi od Grčije dvignili roke in bi prišlo do spontanega bankrota z zelo nepredvidljivimi posledicami.« Ne gre pozabiti, da gre pri EFSF za pomoč v obliki jamstev za kredite. Če se ti krediti ne bodo odplačali, bo to pomenilo ogromno finančno breme. »Če bi Grčijo pustili, da gre v nadzorovan bankrot, bi to za nemške in francoske banke, ki so poleg grških bank največje upnice grškega dolga, pomenilo drobiž,« pravi Kovač.

Da bi bil odpis dolgov prava pot, je prepričan tudi ameriški ekonomist Nouriel Roubini: »Breme dolgov, ki se ne da omiliti z gospodarsko rastjo, varčevanjem ali inflacijo, je treba narediti znosno z restrukturiranjem, odpisom dolgov ali spremembo dolga v lastniški delež. To velja tako za insolventne vlade oziroma države kot tudi za insolventna gospodinjstva in finančne institucije.« Nemška kanclerka Angela Merkel odločno nasprotuje odpisu grških dolgov, češ da bi to imelo domino učinek. Kovač pa pravi, da se z domino učinkov pretirano straši. Kar nemško kanclerko, pa tudi francoskega predsednika Nicholasa Sarkozyja v resnici skrbi, je, da bi v primeru odpisa grških dolgov breme tega padlo na banke upnice, torej predvsem na nemške in francoske banke, ki bi se jim zaradi tega poslabšal kreditni porfelj, kar bi lahko vodilo v znižanje njihove bonitetne ocene. Ker bi bile banke zaradi kapitalske podhranjenosti manj sposobne kreditirati nemško in francosko gospodarstvo, bi to sprožilo kreditni krč, ki bi destabiliziral nemški in francoski trg. Da bi rešili zagato, bi bili državi bankam prisiljeni priskočiti na pomoč z izdatno kapitalsko injekcijo, s čimer bi si državi povečali svoj javni dolg, to pa bi lahko vodilo v znižanje njune za zdaj visoke bonitete.

Ko Merklova nasprotuje restrukturiranju grških dolgov, ji torej ne gre za usodo izčrpanega grškega prebivalstva, pa tudi ne za usodo Irske, Portugalske, Italije, Španije in preostalih članic evroobmočja, temveč izključno za usodo nemških bank in nemške države. Ali povedano drugače: z jamstvi iz reševalnega mehanizma se v prvi vrsti rešuje bonitetna ocena nemških in francoskih bank, posledično pa tudi boniteta Nemčije in Francije. Gre za dejanje egoizma in ne altruizma. »Danes so nemške banke v primerjavi z drugimi razvitimi gospodarstvi daleč najbolj obremenjene, na začetku krize pa so odobrile kar tretjino vseh posojil javnemu in zasebnemu sektorju v Grčiji, na Portugalskem, Irskem, v Španiji in Italiji,« pravi bivši grški gospodarski in finančni minister Janos Papantoniu. Pri čemer je treba vedeti, da breme delnega odpisa dolgov za banke (govori se o odpisu v višini od 20 do 50 odstotkov dolga) sploh ne bi bilo tako tragično, kot se morda zdi. Nemška ekonomista Harald Hau in Bernd Lucke sta izračunala, da bi nemške banke za vzpostavitev odpornosti potrebovale 20 milijard evrov dodatnega kapitala. Še dodatnih 12 milijard evrov pa bi potrebovale za prispevek nemških bank Grčiji, Portugalski, Italiji in Španiji. To skupaj pomeni 32 milijard evrov ali zgolj 15 odstotkov od absurdnih 211 milijard, kolikor mora Nemčija v prihodnosti jamčiti v okviru EFSF. Poleg tega, opozarjajo v nemškem Spieglu, denar, ki bi bil zagotovljen bankam, ne bi bil izgubljen, česar ni mogoče reči za velik del državnih jamstev. To zadolženih članic seveda ne bi odvezalo naloge čiščenja javnih financ in krepitve konkurenčnosti njihovih gospodarstev. Toda brez težkega bremena neplačanih dolgov bi te države veliko lažje uravnotežile svoje proračune in poživile zasebni sektor, kot so to sposobne storiti zdaj. Poleg tega bi bilo tudi upnikom ljubše, da bi dobili vrnjenega vsaj polovico dolga, kot pa da bi ostali povsem praznih rok. »Grški dolg presega 150 odstotkov BDP-ja in država je ekonomsko paralizirana, zato je potrebno hitro in odločno ukrepanje, ne pa še dodatno kupovanje časa, ki spreminja Grčijo v zombi državo, zahodne banke pa v zombi banke. Pretvarjati se in držati v bilancah bank grški dolg po nominalnih cenah, ne koristi nikomur. Niti Grkom niti njihovim upnikom,« je že pred časom dejal ekonomist dr. Peter Groznik. »Politiki se zavedajo, da volivci ne bodo prenesli rednih dodatnih transferjev Grčiji in ne bodo dobro prenesli niti znatnega odpisa, ki bi poleg davkoplačevalcev prizadel tudi poslovne banke v območju evra. Tako je za politike še najlažja taktika, da se še naprej delajo, da je vse OK. Vendar rešitev ne bo prišla z neba. Potrebni so odločni ukrepi, ne pa ukrepi, ki zvenijo dobro volivcem v močnejših evropskih državah.«

Vsi mi smo Grčija

Seveda se ne smemo slepiti, opozarja Kovač, da bi z delnim odpisom dolgov Grčije rešili tudi vse ostale težave, ki jih je prinesla ta kriza. To pač ni čarobna palica za vsa bremena, ki v končni fazi načenjajo evro in vso Evropsko unijo.

»Zavedati se moramo, da smo vsi mi Grki. Vsi smo v dolgovih. Opravka imamo s sistemsko napako, Grčija je samo izpostavljena kot primer te napake, ker so jo nekateri pač želeli žrtvovati. Vprašanje je samo, kako globoka mora biti kriza, da bo prišlo do sprememb. Tudi velika kriza leta 1933 je bila polna ekonomskih napak in političnih sprenevedanj. Ta zgodba se je dramatično razpletla v okviru druge svetovne vojne. Upam, da si ne želimo ponovitve te zgodbe, zato da bo prišlo do nujnih sprememb.« Nekaj upanja je vendarle na vidiku. »Zdaj celo mednarodne institucije, kot je Mednarodni denarni sklad, ki so bile še nedavno povsem na drugem bregu, postopoma dojemajo, da so spremembe nujne. Ko poslušam njihove predstavnike, je skoraj tako, kot da bi poslušal levičarje iz Latinske Amerike.« S čim bi torej lahko pomirili famozne finančne trge, za katerimi se skriva kakšnih tri tisoč ljudi, ki upravljajo celoten svet? Primarnega pomena je regulacija finančnih trgov. »Finančnih trgov ni mogoče pomiriti tako, da se jim dajejo bonboni, pač pa tako, da se jim bonboni prepovejo. Od leta 2008, ko se je začelo govoriti o regulaciji, pa do danes, nismo prišli zelo daleč. Treba je uvesti pravila za skupno regulacijo, hkrati pa nekatere finančne instrumente prepovedati. Treba je uvesti davek na finančne transakcije in ukiniti davčne oaze ter tako doseči, da začne finančni sektor delovati po novih pravilih.«

Drug pomembni korak je vzpostavitev uravnoteženih javnih financ, s čimer pa se po mnenju Kovača čisto preveč hiti. »V ospredje se ne bi smela postaviti finančna konsolidacija za vsako ceno, temveč bi morala biti glavna cilja gospodarska rast in zaposlenost. Če bomo pospešili gospodarsko rast, se bo zgodba prek samodejnih stabilizatorjev začela odvijati v pravo smer. Do tega seveda ne bo prišlo čez noč, ampak bo potrebnih morda deset ali celo dvajset let, sploh še, ker vse več znakov kaže, da ta kriza nima oblike črke dvojnega V, pač pa obliko črke L, kar se je zgodilo Japonski, ki se iz krize rešuje že zadnji dve desetletji.«

Danes večina ekonomistov soglaša, da je bila dopustitev spontanega bankrota investicijske banke Lehman Brothers usodna napaka. Po enaki logiki se za usodno napako lahko izkaže tudi morebitna dopustitev spontanega bankrota Grčije.

Kovač opozarja na absurd, da se v tej hudi krizi kot pijanec plota držimo maastrichtskih pravil o največ šestdesetodstotnem javnem dolgu in največ triodstotnem proračunskem primanjkljaju. Treba je vedeti, da maastrichtska pravila niso bila določena z nekimi natančnimi preračunavanji, pač pa je šlo zgolj za posnetek stanja oziroma tedanjega povprečja dolgov in proračunskih deficitov članic. »Mi to danes jemljemo kot modelske cilje, kar je glede na to, v kakšni krizi smo, norost. Realno povprečje je danes bistveno višje, mogoče pri osemdesetih in pri šestih odstotkih bruto domačega proizvoda. Ali je preveč 80 ali 100 odstotkov dolga, je stvar percepcije. Za nekoga je debel že tisti, ki ima sedemdeset kilogramov, za drugega pa oni, ki jih ima vsaj sto.«

Še en nujen korak je reforma bančnega sistema. »Jasno je, da je banke treba dokapitalizirati, vendar mora biti to izvedeno postopoma, kajti če se bo preveč hitelo, bo to še dodatno spodbudilo negotovost in strah, kar najbolj ogroža bančni sistem, saj se s tem spodkoplje zaupanje, na katerem bančništvo temelji. Bančna industrija je eden glavnih krivcev za nastanek sedanje krize, zato se mora prestrukturirati, kar med drugim pomeni, da se mora bančništvo na drobno ločiti od investicijskega bančništva, slednjega pa je treba zamejiti.« Ni dvoma, da se morajo banke kapitalsko okrepiti, kar bi bilo pametno storiti, še preden bi Grčiji dopustili, da gre v reguliran bankrot. »Banke v Evropi naenkrat čutijo zapiranje škarij, ko gospodarstvo ne zaupa v okrevanje in se zadolžujejo manj, finančni trgi čakajo na omejitve transakcij, baselska pravila pa zahtevajo ostrejšo kapitalsko ustreznost. V teh razmerah je normalno, da banke dokapitalizirajo lastniki - ti so v preteklih letih sodelovali pri delitvi lepih dobičkov, ali pa da najdejo potreben kapital na trgu,« meni ekonomist dr. Rasto Ovin, sicer tudi nadzornik največje slovenske banke NLB.

Vendar pa bi bila pretirana naglica s kapitalsko krepitvijo za banke lahko samomorilska. Po mnenju predsednika uprave NLB Boža Jašoviča je višja kapitalska zahteva, ki jo določa Basel III in ki bi jo bilo treba izpolniti do leta 2019, na neki način kontroverzna. »Ta pravila so zdaj vsi prehiteli. Trgi so zahtevali, da se banke prilagodijo hitreje zato, da bodo kapitalsko močne. Bistvo bančništva je, da dela z visokim finančnim vzvodom, se pravi, da ima sredstva sposojena in da jih posoja naprej. Če pride do težav pri velikem vzvodu, je zelo veliko tveganje, da mimogrede požreš obstoječi kapital. Iz tega razloga je prišla zahteva po višjem kapitalu, da bi bil ta vzvod manjši, banke pa stabilnejše, da bi krizno obdobje lahko preživele brez večjih težav. V principu je torej zahteva po višji kapitalski ustreznosti upravičena. Seveda pa bankirjem ni najbolj všeč. Kot rečeno, trgi so jih prehiteli in zahtevajo, da se banke takoj kapitalsko okrepijo, kar je praktično nemogoče. Če bi se vse banke na svetu zagnale v iskanje kapitala, je jasno, da ga toliko preprosto ni na voljo. Preskok v to je v tej politiki težko implementirati, ker s tem lahko povzročiš pretrese na trgih.« Kako bi bilo to možno preprečiti? »Nekateri pravijo, da bi morali Basel III opustiti, češ da zaradi krize ni časa vzpostavljati večje stabilnosti bank in da se je treba posvetiti reševanju ekonomij, kajti če imamo zanič ekonomije, bodo tudi banke slabe. Ta skrajni pogled do neke mere drži. Obstaja pa tudi drug pogled: če bomo imeli kapitalsko močne banke, bodo te sposobne financirati projekte in bomo s tem zagotovili zagon gospodarstva. Težko je reči, kateri od teh dveh skrajnih pogledov je pravilnejši. Odvisno je od okolja. Če so možnosti, je prav, da se banke okrepijo in opravljajo svojo funkcijo. Seveda pa je to za bankirje in za tiste, ki v banke vlagajo, precej negotovo. Kajti s tem, ko se kapital v bankah povečuje, se pričakovani donosi zmanjšujejo.« Zaradi slabih izkušenj iz bližnje preteklosti so banke izpostavljene regulativnim spremembam, zaradi česar je negotovost v njih velika. Posledica je večja previdnost tistih, ki bi v banke vlagali, kar je razlog, da banke vse težje pridejo do svežega kapitala. Pobuda za strožjo regulacijo je šla celo tako daleč, da v Angliji razmišljajo o ograditvi oziroma ločitvi osnovnega bančništva ali bančništva na drobno od bolj tveganega investicijskega bančništva. Pri bančništvu na drobno gre za tisti del posla, ki ga banke zagotavljajo prebivalstvu, od tega, da imamo račune, plačilni promet, depozite, bančne kartice, bankomate in vse ostalo, kar nam življenje olajšuje. »Za ta del bančništva pravijo, da ga mora država ščititi in vzdrževati skoraj za vsako ceno. Pri bolj tveganem delu posla pa bi morali del bremena nositi tudi kreditorji. Poleg tega pravijo, da je treba paziti na to, kako se sredstva iz bančništva na drobno prelivajo v investicijsko, kajti danes banke denar za vlaganje v bolj tvegane projekte dobijo pretežno prav od malih komitentov. Skratka, na storitve bančništva na drobno naj bi se gledalo kot na javno dobro in zato tudi maksimalno zaščitilo, preostali del bančništva pa je bolj tvegan, zato pa tudi manj zaščiten,« pojasnjuje Jašovič.

Zgolj z odpisom grških dolgov ni mogoče odpravili sistemskih napak. Kar ne pomeni, da odpis dolgov ni potreben. Nasprotno. Treba ga je izvesti brez odlašanja.