Na pragu pomembne najdbe

Koruzno polje v bližini vasi Čentiba, nekaj kilometrov vzhodno od Lendave, se je v teh dneh spremenilo v eno pomembnejših delovišč v Sloveniji. V sredini je 3500 metrov globoka vrtina. V bližini so v vrsti parkirane ogromne cisterne z vodo. Spremljajo jih štiri velikanske dizelske črpalke, vsaka na svojem tovornjaku. Vse je v rdečem. To je barva ameriške korporacije Halliburton, znane predvsem po vojnem dobičkarstvu v Iraku in pa dejstvu, da je nekdaj položaj predsednika uprave zasedal tudi nekdanji ameriški podpredsednik Dick Cheney. Tokrat so Halliburton najeli za nalogo, ki jo zelo dobro obvlada - hidravlično frakturiranje ciljnih slojev v vrtini. To bo pokazalo, ali bo Slovenija vsaj za nekaj let spet postala manj kot 100-odstotno odvisna od uvoza zemeljskega plina.

Iskanje nafte in plina na območju Lendave ima že dolgo tradicijo, a slovenski 'peak oil' (vrhunec količine načrpane nafte) se je zgodil že davnega leta 1951. Vse od takrat je količinska proizvodnja nafte in plina, z občasnimi skoki, počasi upadala. Nove vrtine so z nekaj prekinitvami nastajale vse do konca prejšnjega tisočletja. Nova zgodba se je začela s prihodom dubajske družbe Nemocco. Ta je leta 2004 zvrtala dve vrtini, a ker lastniki z uspešnostjo očitno niso bili zadovoljni, so svojo slovensko podružnico za 150 tisoč evrov prodali družbi Ascent Resources z britanskih Deviških otokov. Ta se je lotila izdelovanja natančne geološke slike območja, letos pa so na podlagi izsledkov poskusno zvrtali dve vrtini. Šli so tako globoko, da sta to eni od najglobljih vrtin v Sloveniji. Sporočila za javnost so bila vse bolj optimistična. Zdaj je na vrsti odločilni preizkus. »Ko bo ta faza končana, bomo vedeli, ali gremo naprej s proizvodnjo ali pa se začnemo pogovarjati o zapiranju vrtine,« nam je ob ogledu delovišča povedal direktor slovenske podružnice Ascent Resources Jože Hozjan.

Hidravlično frakturiranje je ustaljen postopek pri iskanju nahajališč ogljikovodikov. Vodo, ki ji dodajajo pesek, načrpajo v vrtino, kjer se zaradi visokega pritiska kamnina razpoči, s čimer se odprejo poti za dotok plina, ki je bil prej ujet, v vrtino. Pesek je vodi primešan zato, da se zagozdi v razpoke, s čimer te ostanejo odprte. »Naša ležišča plina imajo pomanjkljivost, da so slabo prepustna. Ni kanalov, po kateri bi plin prišel v vrtino in na površje, vsaj ne v takih količinah, kot bi si želeli. S frakturiranjem pa se napravijo umetne razpoke,« pojasnjuje Marijan Kraljič, tehnični vodja v družbi Nafta Geoterm. Ob tem navaja, da lahko izvedba frakturiranja močno poveča proizvodnjo vrtine, tudi do 50-krat. Kot rečeno, gre pri tem za ustaljen postopek, ki so ga v Sloveniji na različnih vrtinah bolj ali manj uspešno izvedli že večkrat, prvič že leta 1973, nazadnje pa leta 1997. Po svetu so na ta način 'obdelali' že na milijone vrtin. A šele v zadnjih letih se je metoda znašla na očeh javnosti.

Zasluga za to gre začetku izkoriščanja nahajališč zemeljskega plina v plasteh skrilavcev v ZDA, za kar je zaslužna nova tehnologija, ki omogoča, da se vrtanje nadaljuje horizontalno oziroma v vodoravni smeri tudi več kilometrov, ko vrtina enkrat doseže želeno globino. Ob rasti cen fosilnih goriv je izkoriščanje teh nahajališč s pomočjo hidravličnega frakturiranja (v ZDA znanega pod okrajšavo 'fracking') naenkrat postalo ekonomsko sprejemljivo. Zaloge pa so ogromne. V ZDA računajo, da jim bo s pomočjo plina, ujetega v skrilavcih, uspelo močno zmanjšati odvisnost od venezuelskih in bližnjevzhodnih energentov. Bolj težko boste našli politika, ki bi prizadevanjem za izkoriščanje nahajališč nasprotoval. Zato pa glas povzdiguje vse več okoljevarstvenikov.

Voda, pomešana s peskom, ki jo vtisnejo v vrtino, vsebuje tudi kar lep kupček kemikalij, npr. takih, ki zmanjšujejo trenje ali pa plin združujejo v večje mehurčke, s čimer se hitreje dviga na površje. A to samo po sebi ni problem. Večino teh kemikalij vsebujejo tudi različna čistilna sredstva za domačo uporabo. Prav tako je vrtina vse do ciljnih plasti obdana z zaščitno cevjo in betonom, ki preprečuje uhajanje v okoliške zemeljske plasti. Še največjo nevarnost za okolje pomenijo rezervoarji, v katerih se ta 'obogatena' voda shranjuje, ko priteče nazaj iz vrtine. Če ti rezervoarji niso ustrezno zaščiteni, lahko namreč pronica v tla in onesnaži zajetja pitne vode.

Drug problem, na katerega opozarjajo v ZDA, je možnost onesnaženja zajetij pitne vode z metanom, ki se sprosti ob frakturiranju. Na to je najbolj nazorno opozoril za oskarja nominirani dokumentarec Gasland, ki pa mu zagovorniki industrije očitajo nestrokovnost in zavajanje. Od takrat je bilo sicer objavljenih tudi nekaj znanstvenih raziskav, ki potrjujejo možnost onesnaženja, a trdnih dokazov za zdaj ni. Uživanje v vodi raztopljenega metana za človeški organizem sicer ni nevarno, vendar pa povišane koncentracije v vodi povečajo možnost eksplozije. Ponekod v ZDA lahko zaradi povišanih koncentracij metana vodo dobesedno zažgejo. Razprava o sprejemljivosti tehnologije frakturiranja v plasteh skrilavcev v ZDA še poteka, v Franciji so ta postopek medtem že prepovedali.

V slovenskem primeru, kjer plin ni v plasteh skrilavcev, temveč peščenjakov, po zagotovilih strokovnjakov in odgovornih bojazni za naštete nevarnosti ni. Kot prvo gre za nekajkrat manjše količine vode in dodatkov. Pri nas dizelske črpalke v dveh do treh urah 3500 metrov globoko načrpajo tisoč kubičnih metrov vode z dodatki. Pri kontroverzni 'ameriški' metodi so količine približno 20-krat večje. Hozjan zagotavlja, da vodi ne dodajajo nobenih nevarnih kemikalij. »Imamo varnostne liste in nobena od teh kemikalij ni nevarna.« Rezervoar, v katerega se bo iz vrtine pri Čentibi stekala odpadna voda, je zaščiten s plastično prevleko, ki preprečuje iztekanje. Prav tako je zaradi globine vrtine možnost onesnaženja zajetij pitne vode tako rekoč nična. »Pitno vodo lahko ta metoda onesnaži v primeru bližine podtalnice. V Prekmurju, kjer je vrtina globoka več kot 3000 metrov, je to nemogoče,« zatrjuje Marijan Kraljič. Podobno meni tudi Andrej Lapajne z Geološkega zavoda Slovenije. »Globina, na kateri se ta poseg dogaja, je prevelika, da bi lahko ogrožala vire pitne vode za Lendavo. Nevarnosti ni.« Edina nevarnost za okolje je, kot pravi Kraljič, kakšna nesreča, ki pa je zelo malo verjetna.

Ocene neodvisnih družb navajajo možnost, da je na območju še za več kot 10 milijard kubičnih metrov plina, kar bi celotni Sloveniji zadostovalo za 10 let.

Projekt na območju Lendave je za družbo Ascent Resources v tem trenutku eden najpomembnejših in najobetavnejših. V poročilih o raziskovalnih aktivnostih družbe se redno znajde na prvem mestu. Izvršni direktor družbe Jeremy Eng pričakuje, da bo prav slovenski projekt pomenil prelomnico za podjetje. Ocene neodvisnih družb navajajo možnost, da je na območju še za več kot 10 milijard kubičnih metrov plina, kar bi celotni Sloveniji zadostovalo za 10 let.

Kljub temu so vsi še zelo previdni in nikakor nočejo napovedovati niti uspešnosti, kaj šele številk. A kot pravi Hozjan, »če ne bi bilo obetavno, ne bi trošili silnega denarja«. Doslej so v projekt vložili že več milijonov evrov, samo frakturiranje jih stane več kot milijon evrov. »Z gotovostjo pa, dokler plin ne pride na površje, ne moremo trditi,« ostaja previden Hozjan. Velika pričakovanja ima tudi upokojeni naftni inženir, sicer nekdanji predsednik nadzornega sveta Petrola, Miran Mejak. »Če so šli v tako drago operacijo, so gotovo zelo optimistični. Pričakovati je pomembne količine plina.« Več bo znano v prihodnjih tednih.

Od morebitne najdbe bodo imela koristi tudi slovenska podjetja, natančneje lendavska Nafta in Petrol. Družbi sta namreč skupaj lastnici družbe Geoenergo, ki je lastnica koncesije za iskanje ogljikovodikov na območju Lendave. Ascent Resources, ki so mu slovenska podjetja prepustila vse težaško delo, bo dobil 75 odstotkov izplena, preostanek si bodo razdelili v Lendavi in Ljubljani.