Nenavadna dežela

Ko Grk zapusti sončno deželo, polno oljk, čudovitih plaž in toplih valov, ko se iz podnebja s sedem mesecev dolgim poletjem preseli v državo, v kateri je ujet v skoraj neskončno zimo, se postavlja nekaj vprašanj. Nekaj jih je povezanih z državo, ki jo je zapustil, še več pa z novo domovino. Eno od vprašanj pa velja za obe državi. Zakaj prva deluje tako, da podi proč svoje podanike, druga pa tako, da tujce vabi v svoje okrilje? Če vprašate Lukasa Nakosmatisa, prijaznega Grka z okroglim trebuhom in tridnevno brado, šefa in lastnika restavracije Artemis, dobite v odgovor celo zgodbo. Nakosmatis pripoveduje o lastni vojni vrtnic.

Pred štirimi leti, začne 46-letnik, je odprl podjetje. Takrat je živel v Atenah. Začel je prodajati cvetje iz Nizozemske, ki so ga ponoči s tovornim letalom pripeljali v Atene, predvsem vrtnice, tulipane in nekaj eksotičnih vrst. Prodajati jih je nameraval v Atenah, saj so prebivalci tega zaprašenega kamnitega mesta nori na zelenje in sveže cvetje. Nakosmatis je imel pogodbe in dogovore s tremi, štirimi ducati cvetličarn, da bodo nabavljale pri njem. Marža pri cvetju, pravi Nakosmatis, je visoka in zaslužili bi vsi, tako trgovci kot sam kot uvoznik. Vse se je zdelo odlično.

Vendar se je ujel v past.

Po letu dni je imel Nakosmatis za 30.000 evrov terjatev, po letu dni in pol pa že 45.000. Skoraj vsi odjemalci so mu dolgovali denar, ker so našli njegovo šibko točko: sveže robe se je seveda moral takoj znebiti. Če ne prodaš vrtnice, ona proda tebe, ker ovene, tako pravi grški pregovor.

Njegovi poslovni partnerji se niso obotavljali uporabiti nobene zvijače in prevare. Naročili so poln dostavnik rož, pa jih ravno takrat ni bilo v lokalu ali pa slučajno niso imeli gotovine pri sebi, vendar so obljubili, da bodo plačali kasneje, naslednji dan ali naslednji ponedeljek, dajali so častne besede - vendar so le zavlačevali, pravi Nakosmatis.

Rože na kredo so jim tako prešle v navado. Na koncu mu je denar dolgovalo kar 43 od 46 cvetličarjev. Nakosmatis je počasi izgubil upanje in se po ovinkih preselil v Estonijo. Poslovni partnerji mu še vedno dolgujejo 45.000 evrov, enako vsoto sam dolguje banki, ta pa zelo verjetno drugim bankam.

Verižna reakcija po Evropi, pravi.

Bi lahko šel na sodišče, izterjal dolg, jih tožil?

Zagrenjen smeh. Ha! Le pojdi na sodišče, če si to lahko privoščiš, tudi to je grški pregovor, pravi.

Med pripovedovanjem Lukas Kanosmatis sedi zunaj, pod modrim večernim nebom, s svojimi prijatelji v izgnanstvu Eliasom, Kostasom in Krikorjem, pred svojim malim uličnim lokalom z imenom Artemis, ki ga je odprl v območju za pešce v Talinu. Posel cveti. Nakosmatis je začel odplačevati svoje dolgove. Za sosednjo mizo postrežejo s suflakijem, mešanim mesom na žaru, uzom in grško solato.

Kako deluje Estonija, kaj je tukaj drugače? Če vprašate Juhana Partsa, gospodarskega ministra, dobite zelo kratek odgovor: Nič.

Takšni poletni večeri, ko je mogoče jesti na prostem, so v Talinu redki. V Artemisu je dvanajst majhnih miz, polovica je zasedena z Japonci, Finci, Danci, Nizozemci, le z Estonci ne, saj je takšen obed zanje predrag, pravi Nakosmatis. Nato začne pripovedovati o Estonkah, ki ju je zaposlil kot natakarici.

»Sta pridni, točni do minute in pošteni,« pravi.

Za hip vsi obmolknejo. Elias, Kostas in Lukas.

»Nenavadna dežela,« pripomni Elias.

Kako ta država sploh deluje? Kaj je tako veličastnega v Estoniji?

Če bi to vprašali Španca Naphtalija Perala, bi rekel: muchas cosas pequenas, veliko drobnih stvari. Pove, da je tukaj v pol dneva odprl podjetje, večinoma je vse uredil po spletu. Rekord za odprtje podjetja je sicer 18 minut. Država torej ne reče, hej, Peral, kdo pa misliš, da si, da boš kar tako odprl podjetje? Ne, država ga spodbuja: Imaš zamisel, Peral? Ne obiraj se! Razloži tudi, da ima polletno davčno napoved sestavljeno v 20 minutah in da so estonski ministri, ko je bilo treba skrčiti proračun, začeli pri sebi.

»Pa sploh niso imeli zelo visokih plač. Mislim, da ti ljudje ne polnijo svojih žepov. Med njimi so res pametni, sposobni ljudje, ki bi na drugem delovnem mestu lahko bajno služili.«

Peral ima majhno podjetje za jezikovno usposabljanje, organizira tečaje, poučuje vodilne delavce, svetuje filmskim producentom, ki želijo delati v baltskih državah. Peral izvira iz Almerie v Andaluziji, kjer je maturiral in študiral. Na univerzi je bilo nekaj fantov, ki so bili res počasne pameti - ti so šli v politiko.

»In kaj so storili naši politiki, takoj ko so dobili takšen ali drugačen položaj? Naročili so si službeno vozilo. Beemveja, nekaj z i-jem na koncu, zraven pa po možnosti še voznika. Vtirali so si gel v lase, si kupovali temne obleke in bili so nenehno nekje na poti, da bi nekaj odprli, obiskali, imeli pomemben govor, ki ga je napisal nekdo drug - a v tem času bi bili lahko delali za državo, za ljudi, ki so jim na volitvah zaupali svoj glas.«

Kaj pa v Estoniji, gospod Peral, je tu vse boljše?

»No ja, za Špance so tukajšnji prebivalci precej hladni. V Španiji sem v enem dnevu dobil več objemov in poljubov kot jih tukaj v vsem letu. Po drugi strani pa je vzdušje v družbi pošteno, odprto, lahko zaupaš policiji, politikom in birokratom.«

Kako deluje Estonija, kaj je tukaj drugače? Če vprašate Juhana Partsa, gospodarskega ministra, dobite zelo kratek odgovor: Nič.

So majhna, vendar normalna država, nič posebnega in vse bi bilo mogoče povedati ob eni kavi.

Estonija je preteklo leto z lahkoto dosegla maastrichtska merila, državne finance pa so tako zdrave kot nikjer drugje v Evropski uniji.

Sredi letošnjega leta sta agenciji za ocenjevanje kreditne sposobnosti Standard & Poor in Fitch Estland zvišali svojo oceno za Estonijo, namesto da bi jo znižali. Proračunski saldo je bil v prvi polovici leta za 115 milijonov evrov v plusu, za celo leto pa načrtujejo uravnotežen proračun. Zadolženost države znaša približno 6,6 odstotka bruto domačega proizvoda, v Italiji pa recimo 120 odstotkov, v Grčiji 160, v Nemčiji 80 odstotkov. Estonsko gospodarstvo se je v prvih letošnjih četrtletjih okrepilo za osem odstotkov, preračunano na letno raven.

Kaj se lahko Grki, Nemci in Italijani naučijo od 1,4 milijona Estoncev, gospod minister?

»Naučijo? Zabavna misel. He, kaj če bi sedla za mizo tam zadaj, med drevesi? Vi kar sedite. Prinesel bom kavo. Bi radi kaj čokoladnega?«

Juhan Parts, star 45 let, pravnik, rojen v Talinu, ustanovitelj stranke, nekdanji premier, zdaj minister za gospodarstvo - nenavaden minister.

Ker je kavarna na vrtu samopostrežna, se postavi v vrsto in počaka. Naroči dve kavi in čokoladni tortici ter prinese pladenj k mizi. Prišel je sam, brez varnostnika, brez štaba, tiskovnega predstavnika, s svojim družinskim avtom, »saj hočemo imeti varčen državni aparat«.

Ko je bil Parts premier, je naročil, da se morajo vsa gradiva za ministre, obvestila in dokumenti posredovati le elektronsko. To je bil prvi povsem brezpapirni kabinet v Evropi.

Parts je močan, svetlolas, športen, utrujen in skrivaj zeha. Z ženo sta ravno dobila četrtega otroka, pove, in noči so kratke. »Primerjave so vedno zahtevne. A ko smo se končno znebili sovjetskega socializma, nam je bilo dovolj državnega centralizma. Hoteli smo ravno nasprotno - pregledno državo, ki se ne bi nenehno vmešavala, podržavljala, zbirokratizirala vsega in predpisovala vsake najmanjše podrobnosti.«

Gospod minister, kaj pa socialna plat? Ni država tu tudi zato, da pomaga?

Parts zavzdihne, vzame škatlo s cigaretami Kent, in ko vidi, da je fotograf izvlekel fotoaparat, spet pospravi škatlico in se zareži fotografu, češ, smola.

Seveda, odgovori, pomembno je pomagati tistim, ki se ne znajdejo in ki zaostajajo. Čudovito bi bilo, če bi imeli brezhiben zdravstveni sistem pa socialna jamstva za vse nujne primere. »Vendar je za to treba imeti denar, tega pa nimamo. Povprečna plača pri nas je 800 evrov. Torej moramo razmisliti, kaj je pomembno za razvoj družbe. To so tisti, ki so sposobni in uspešni. Zamisli! Podjetja! Izdelki! Če bi vsi samo ukazovali, ne bi bilo nič iz tega. Država mora tistim, ki hočejo nekaj postaviti na noge, dati prosto pot. To je naloga države.«

Vidi, da je fotograf odšel, in si pri-žge cigareto, vdihne ter pripre oči.

»Nimam pravice soditi o Nemčiji ali Grčiji. Rečem le, da bo Estonija prispevala svoj delež k reševalnemu mehanizmu. Tudi če je naš povprečni dohodek nižji kot v Grčiji. Mimogrede, mnogi Estonci bodo to težko prebavili.«

Ugasne cigareto in pogleda na uro. »Poznate Skype?«

Ko se je pred skoraj natančno 20 leti zlomil sovjetski sistem, so se Estonci splazili izpod ruševin, razglasili neodvisnost in se definirali na novo: pravosodje, uprava, zakonodaja, gospodarski predpisi, vse je moralo čim manj spominjati na socializem. V pomoč je bilo, da je bila Estonija leta 1991 gospodarsko na psu, z malo prebivalcev in ne-

pomembna. Estonci niso mogli ničesar izgubiti.

Najprej so sprivatizirali vse državne obrate, ki so poslovali z dobičkom, ter zaprli vse tovarne, ki so delale z izgubo. Nato so privabili vlagatelje in turiste, in sicer tako, da so središče Talina spremenili v srednjeveški Disneyland s tlakovanimi ulicami, zvoniki in pisano pobarvanimi meščanskimi hišami in obrtnimi delavnicami. Danes se obiskovalci sprehajajo med restavracijami, prodajalnami s spominki, kupujejo lično oblikovano čokolado, pletene kape, salamo in jantar, čeprav ga v Estoniji tako rekoč ni najti. Japonci fotografirajo peroksidno svetlolase natakarice v njihovih srednjeveških kostumih, Rusi kupujejo nakit, Finci pa kopičijo vodko.

Januarja letos se je Estonija pridružila evrskemu območju - končno. Evro je bil že od začetka uradni cilj. V letih pred prevzemom valute, po 2008, so se Estonci pregrizli skozi doslej najhujšo gospodarsko krizo, ki jo je sprožila svetovna finančna kriza, nato pa še pok domačega nepremičninskega balona. Leta 2009 se je gospodarstvo skrčilo za 14 odstotkov.

Zgodilo se je troje: najprej je vlada objavila strog varčevalni program. Državni aparat so oklestili, skrčili so zdravstvene in socialne pravice, v Talinu so celo ob pol štirih zjutraj izklopili nočno razsvetljavo. Podjetja so znižala plače zaposlenim do 40 odstotkov - vendar z obljubo, da jih bodo spet zvišala, ko se bo začela konjunktura. Država v gospodarske tokove ni dovajala sposojenega denarja, temveč se je odločila za notranje razvrednotenje, kot to imenujejo ekonomisti.

Po Estoniji je mogoče povsod najti napise Pozor, območje WLAN. Pravica dostopa do interneta je zapisana v ustavi.

Druga nenavadna stvar: Estonci so te ukrepe sprejeli mirno, ni bilo upiranja in demonstracij.

Rezultat, to je tretja točka, te strategije, polne krvi, potu in solza: Estonija je preteklo leto z lahkoto dosegla maastrichtska merila, državne finance pa so tako zdrave kot nikjer drugje v Evropski uniji.

In medtem ko so se ostale države na evrskem območju nagibale k temu, da so v skupni valuti videle več gorja kot radosti, se Estonci niso pustili motiti in so proslavili uvedbo evra. Pri Eleni v studiu za tetoviranje si je odtlej mogoče dati na kožo narisati evrski kovanec po posebni ceni 45 evrov. Postopek traja 20 minut.

»Skype si morate ogledati,« reče minister, »ni daleč od tu. To je nekaj zelo značilno estonskega.«

Skype je petnadstropna zgradba v tehnološkem parku in industrijskem delu Talina, blizu univerze na robu mesta. Zgradba je umazano siva in ne bi mogla biti bolj pusta, vendar je v njej možganski trust, ki se ukvarja z najbolj noro zamislijo preteklih desetih let.

Zakaj ne telefoniramo po internetu? To bi vendar bilo veliko ceneje! In zakaj ni mogoče telefonirati tako kot na vesoljski ladji Enterprise: na zaslonu je kamera in tako se sogovornika lahko nasmehneta drug drugemu, medtem ko se pogovarjata. To je bila zamisel. Nato so morali štirje programerji iz Estonije samo še tri leta pripravljati skrajno zahteven program.

Microsoft je to zamisel in podjetje Skype kupil za 8,5 milijarde dolarjev. Danes se je mogoče zelo preprosto vključiti na Skype in brezplačno telefonirati v Avstralijo. Marca letos se je prvič hkrati priklopilo okoli 30 milijonov ljudi. Osem let po ustanovitvi podjetja ima storitev 170 milijonov uporabnikov, kar je zelo klepetav klub. Direktor Skypa Sten Tamkivi je pri podjetju kot uporabnik že od vsega začetka in njegova klubska številka je 59.

Star je 33 let, bled, zgaran, a vesel. Kar Sten mi recite, tu se vsi tikamo, pravi.

In nato nas popelje po nadstropjih, skozi velike pisarne, v katerih mladeniči s spetimi lasmi v rep in ženske z nenavadnimi očali zatopljeno sedijo za prenosniki. Pokaže mizo za biljard, ob kateri igrata moška s kozjo brado v črnih majicah z napisom Black Sabbath, pokaže kotiček za računalniške igre, stopi čez skupino otrok - zaposleni smejo namreč svoje otroke preprosto pripeljati v službo in zato povsod ležijo igrače - in končno prispemo do savne. Med ogledom nam drdra številke.

Skype je z nekaj izjemami brezplačen, in prav te izjeme pripomorejo k letnemu prometu 800 milijonov dolarjev.

Mreža je zamisel vseh, pravi Sten. Kdor sodeluje, kdor se prijavi, naredi vozel. Kdor uporablja mrežo, lahko izkoristi njene prednosti in izrabi njene zmogljivosti. Hkrati k njej prispeva tako, da ji prepusti zmogljivosti svojega računalnika. To alkimistično zvijačo omogoča zelo zapletena programska oprema, ki dela v ozadju, se priklopi na prijavljeni računalnik, ga poveže v mrežo in izrabi za operacije, povezane s prenosom.

Naša naloga je stisniti, prečistiti, izboljšati, pravi Sten. Tehnična zamisel, ki je temelj skypa, je kot evropsko geslo: Pomagaj drugim, pa boš tudi ti dobil pomoč.

Je Skype nekakšna metafora za Estonijo?

»Ker nimamo denarja, smo se pač morali nečesa domisliti. Gradili smo na treh stebrih: komunikaciji v omrežjih, predstavi o neomejenosti in prihodnosti. Začeli smo z malim in se širili. Čim več ljudi sodeluje, tem zmogljivejše je omrežje.«

Kaj se lahko Evropska unija nauči od Skypa?

Nasmehne se. »Evropa? Nisem dovolj pameten za takšno vprašanje. Kot direktor Skypa ne morem odgovoriti nanj, lahko pa kot državljan EU. V številnih evropskih državah imajo preveč omejitev, prepovedi, lobistov, varovalk lastnine. Države bi morale ravnati tako preprosto, kot ljudje razmišljajo, po istih načelih. Moj praded na primer je bil kmet. Ko je delal gospodarski načrt za tekoče leto, je pregledal, kaj ima, koliko lahko porabi za seme, orodje, konja. Zelo preprosta računica - toliko zaslužim, toliko bom porabil. Realistična. Kdor odraste v takšnem ozračju, postane takšen. Zima bo prišla, tudi če demonstrirate proti temu. Kljub temu potrebujemo tudi svoje nedolžne želje in sanje.«

O čem sanjajo v Estoniji?

»Rekel bi, da o Evropi. Vedno smo si želeli soditi vanjo. V Estoniji smo vedno sanjali o Evropi in verjeli vanjo. Mislili smo si, naš svet sta Skandinavija in severna Evropa, sem sodimo.«

Estonija kljub vsemu ni gospodarski čudež: izvoz je majhen, večinoma gre za polizdelke, katerih vrednost je nizka. Produktivnost ni nič posebnega, bruto domači proizvod na prebivalca dosega kakih 40 odstotkov nemškega. Država želi privabiti pridne Evropejce, zagnane ljudi, kot sta Grk Lukas Nakosmatis in Španec Naphtali Peral. V Evropi naj se začne govoriti, da je na severu majhna, zanimiva država, kjer se lepo živi, čeprav plače ne dosegajo astronomskih višin.

Moški, ki je Estonijo prepričal, naj verjame v boljšo prihodnost, je visok, plešast in v dobri telesni pripravljenost. Študiral je matematiko, odpiral podjetja, jih prodal in zaslužil veliko denarja. Ime mu je Linnar Viik in je snovalec javne podobe Estonije. Že na njenem začetku leta 1991 je sodeloval kot diskreten svetovalec iz ozadja.

Zgodaj popoldne Viik spravi otroka v svoj črni landrover in se odpelje na polotok Viimsi, kjer stanuje njegov oče.

Viik se je po ločitvi pred nekaj leti odločil, da ne bo delal več kot sto dni na leto. Želel si je preprosto življenje in čim več časa prebiti z otrokoma. Doslej mu je to lepo uspevalo. Odkar je prodal svoja podjetja za programsko opremo, ki jih je ustanovil v 90. letih, poučuje na univerzi, je član nadzornega odbora v več skandinavskih bankah, ki so se odločile za naložbe v Estoniji, poleg tega pa zbira rokovske kitare Stratocaster in umetniška dela.

Prav Viik je odločilno vplival na javno podobo e-Estonije, podobo digitalne, omrežene, ultramoderne države.

Viik je študiral matematiko. Vedel je, da imajo na inštitutu še stare računalnike iz sovjetskega obdobja, ki so bili veliki kot omare, poleg tega so imeli v kleti tri računalnike bolgarskega izvora. Viik je naročil, naj jih znosijo skupaj, se naročil za obisk pri premieru in mu predstavil ponudbo, ki je ni mogel zavrniti. Prosil ga je za denar iz proračuna, ki je bil namenjen fotokopiranju in papirju. S tem denarjem je kupil goro osebnih računalnikov, nato pa je politike prepričal, naj odslej naprej delo vlade poteka brez papirja, in sicer iz dveh razlogov. Po eni strani je Viik preračunal, da bodo tako veliko prihranili, po drugi strani pa mu je šlo predvsem za simboliko. Povsod po državi so poskrbeli za točke z brezžično internetno povezavo. Naročil je velike oznake z napisom Pozor, območje WLAN. Pravica dostopa do interneta je zapisana v ustavi.

Če bi za stare industrijske države v Evropi lahko rekli, da so velike, okorne in udobne kot limuzina, bi Estonijo lahko primerjali s smartom, ki ga poganja elektrika, ima preprosto opremo in nima elektri-čnega odpiranja šip.

Viik in otroka se zvečer s štirimi posodami sliv odpeljejo nazaj domov. Deset posod je ostalo pri očetu, ki iz sliv skuha džem in vino. Viik da otroka spat in še nekaj ur sedi za računalnikom. Naslednje jutro gre v stari del mesta, na znanstveno akademijo vrh hriba Toompea, na sprejem za dalajlamo. Nato se s trajektom odpelje v Helsinke, na sejo nadzornega odbora banke NIB. Dan in pol kasneje se vrne domov, ravno ko se otroka vrneta iz šole, in jima pripravi kosilo iz krompirja, zelenjave in malo ribe v slanici. Svetovalec za javno podobo, ki ve, kako je treba živeti, če si svetovalec za javno podobo. Za sladico so slive, ki so jih nabrali sami, tiste svetlo zelene, ki jih ima njegova hči tako rada.

© 2011 Der Spiegel