Islandci korakajo iz krize ...

Pred tremi leti je bila Islandija skorajda na dnu brezna. Danes, po treh letih ostrih varčevalnih ukrepov, dvigu davkov, zavarovanju javnega sektorja in ob pomoči Mednarodnega denarnega sklada (MDS) z dvema milijardama evrov, kar sicer za državo s 300.000 prebivalci ni malo, solidno okreva. Tudi zato, ker so lahko sami izbirali pot reševanja iz krize. Glavni vzrok za islandski gospodarski kolaps je v njihovih bankah, ki so nesmotrno širile svoje poslovanje po Evropi in s finančnimi špekulacijami povzročile svoj propad in ogrozile državo. Propadle so, kar pa je ostalo od njih, je država nacionalizirala. Koncept svobodnega, neoliberalnega trga se je zrušil prav na Islandiji. Uvedli so intervencionizem, ekonomski socializem in uspeli zlasti v ribištvu in proizvodnji aluminija tako okrepiti svoj izvoz, da država zdaj lahko skorajda normalno diha. Država se je izkazala za boljšega gospodarja, kot je zasebni kapital.

Nihče izmed krivcev za gospodarski polom pa ni ostal nekaznovan. Prejšnji mesec je moral na zatožno klop bivši premier Geir Haarde zaradi »neodgovornega ravnanja« pri iskanju izhoda iz finančne krize. Pred krizo so bile banke »težke« desetkrat več kot celoten bruto domači produkt Islandije. In jasno je bilo, da jih po polomu ne bo mogoče ozdraviti. Tedanji islandski finančni minister Steingrímur Sigfússon je v časniku The Ireland Times opozarjal, da »bodo vse države, ki bodo dajale poroštva za banke, morale za to plačati velikansko ceno«. Za zdaj kaže, da je Islandcem uspelo, in to s politiko naslonitve predvsem na lastne sile. Rešili so se sami.

Islandija ni nasedla nasvetom, da jo lahko pozdravi še več odpovedovanja in trpljenja.

Zakaj je Islandiji uspelo to, kar mnogim drugim evropskim državam ne more, če pa se je v tej državi vse odvijalo po podobnem scenariju kot drugod? Leta 2003 so tudi tu privatizirali vse državne banke, da bi pritegnili čim več tujih vlagateljev. Investicije so rasle, a z njimi tudi zunanji dolg bank. Leta 2007 je znašal 900 odstotkov državnega BDP-ja. Ko so jih na začetku krize začeli privijati jezni Britanci in Nizozemci, ki so varčevali v njihovih bankah, jim niso hoteli izplačati 3,8 milijarde evrov, kolikor so jih imeli naloženih v islandskih bankah. Ljudje so se na referendumu odločili, da za krivdo bankirjev ne bodo odgovarjali. Zamenjali so vlado, ki je delala finančne akrobacije, guvernerja centralne banke in svet, ki upravlja banke. Ob devalvaciji valute so se usmerili predvsem v krepitev realnega sektorja gospodarstva. Začeli so praktično na novo.

Zasluge za ta koncept ima zlasti islandski predsednik Olafur Ragnar Grimsson, profesor političnih ved, levičar, ki je bil leta 1984 med prvimi intelektualci, ki so javno obračunali z ekonomskim demonom Miltonom Friedmanom, ki jim je na Islandijo prišel solit pamet. Tudi takrat ni dovolil, da bi velike države terorizirale majhne. Rekel je »ne« Britancem in Nizozemcem, ko so začeli izsiljevati otočane, naj jim iz svojih žepov plačajo za finančni hazard svojih bank.

Sredi lanskega leta je Nobelov nagrajenec Paul Krugman dejal, da je bila kriza na Islandiji tako huda, da ortodoksne rešitve niso prišle v poštev. Islandci so se je lotili po svoje in Krugman je zapisal: »Morala te zgodbe je jasna. Če že imaš krizo, je dobro imeti prekleto hudo krizo. Sicer se lahko znajdeš v položaju, ko boš moral sprejemati nasvete od ljudi, ki te bodo prepričevali, da te lahko pozdravi le še več trpljenja.«