Spolni bojkot

Na filipinskem otoku Mindanao se je v dveh odročnih vaseh pred časom vnela vojna. Kdo bi vedel, zakaj, a poganjal jo je - kot pogosto - moški napuh. Stalni spopadi niso terjali samo smrtnih žrtev in povzročali gmotne škode, temveč so tudi dodobra ohromili in izčrpali skupnosti obeh vasi. Cesta, po kateri so pred sporom prebivalci vozili kmetijske pridelke in drugo blago na bližnji trg, je bila zaprta in ljudje so celo postali odvisni od vladne pomoči v hrani.

Potem pa so v eni izmed omenjenih vasi z imenom Maguindanao stvari vzele v roke ženske. Razglasile so »tigil pagtatalik« oziroma po naše spolno stavko. Žene so bojevitim možem kolektivno razložile, da z njimi ne bodo več seksale, dokler ne odložijo orožja in začnejo obnavljati domov, poškodovanih v spopadih. Čeprav Koran ženskam nalaga spolne odnose z možem kot versko dolžnost, je tudi tamkajšnji imam Alim Bašer hočeš nočeš podprl njihovo stavko. Ta je uspela. In to razmeroma hitro - že po enem tednu. UNHCR, Agencija Združenih narodov za begunce, je pred dnevi sporočil, da je med vasema zavladal mir. Tudi tista cesta je spet odprta ...

Spolne stavke so svetovni pojav. In zgodovinski. Prvič je bila spolna stavka omenjena v grški komediji Lizistrata komediografa Aristofana. V njej so ženske odrekle spolnost možem kot del strategije za končanje peloponeške vojne. Danes se spolne stavke vrstijo po vsem svetu. V odročnem kolumbijskem mestu Barbacoas so januarja ženske uprizorile javni shod pred mestno hišo; posedle so na stole in zgovorno prekrižale noge, ki naj bi, tako so napovedale, ostale v tem položaju, dokler njihovi lenobni možje ne popravijo ceste, edine povezave s preostalo državo. Cesta namreč ni bila vzdrževana in so jo redno uničevali zdrsi zemlje ob vsakem večjem deževju. Najbrž ni treba poudarjati, da je prometnica zdaj urejena. Spolne stavke so v tej državi sicer že skoraj tradicija in pobude zanje so prihajale od zanimivih ljudi. Leta 1997 je kolumbijski vojaški poveljnik Manuel Bonnet pozval k splošni spolni stavki med ženami paravojakov, gverilcev in tihotapcev mamil z namenom promocije miru. Leta 2006 je bilo sklenjeno premirje med tolpami v Pereiri, potem ko so se »zafrustrirani« gangsterji končno le vdali svojim dekletom in ženam. Spolne stavke poznajo tudi v Afriki, tako so denimo pred leti ženske v Keniji protestirale zoper notranje, medplemenske spopade.

In navsezadnje, poznamo jih tudi v tako imenovanem razvitem svetu, konkretno v Belgiji. Februarja letos je tamkajšnja senatorka iz vrst socialistov Marleen Temmerman pozvala ženske k spolni stavki, da bi tako pripomogle h končanju politične krize, potem ko že 250 dni stranke (v katerih so moški večinsko zastopani) niso zmogle sestaviti vlade. Bi tak pritisk lahko izvajali tudi na politike v Sloveniji?