Vaški gabariti

Konoba Malo selo
Fratrija 1, Buje, Hrvaška
Tel.: +385 52 777 332
www.malo-selo.com
Obkaminski postanek v Malem selu je mogoč vsak dan, razen srede, od poldneva do desetih zvečer.

Fino:
mesovje vobče, še posebej tisto z gradele: bifteki, ombolo, klobasice
bobiči

Ne tako fino:
pretiravanje s količino omak

Obširno raziskovanje menija Male vasi bo stalo približno 30 evrov, če se boste vzdržali tartufov, pa boste prišli skozi za precej manj.

Glavni tok v lepo njihovo namenjenih turistov po naših avtocestnih križih in težavah je - kljub podaljšanemu obsevalnemu času z neba - v glavnem usahnil in tako si je, računajoč na lagoden protimorski cruise, Konzumova ekipa ponovno upala busolo nastaviti na smer jugozahod. In je tja grede res bilo tako. Tudi pod istrskimi borovci ni bilo gneče. Nasprotno, od povsod je zijala taka praznina, da so celo v umaškem petzvezdičastem hotelu Melia Coral prostodušno priznali, da v celotnem hotelskem kompleksu ne zmorejo vkup napraskati niti kepice sladoleda. Smo pa potem dobili odgovor na vprašanje, kam so šli vsi: posedat na terase istrskih konob, eto kam. Še dobro, da smo iz paketa lokacij za prvo prehransko pomoč potegnili koordinate fletne, na eno tako vaško pijaco postavljene konobe Malo selo.

Obrat je opremljen z vsemi obveznimi elementi, ki jih tovrstni establišment potrebuje, da privabi konzumiste: govorim seveda o odprtem, z drvmi zakurjenem kaminu, na katerega je položena konkretno dimenzionirana gradela. A do tja je še dolga pot, ki se začne z mehkim, sočnim, ne preveč suhim, globoko rdečim in z roko na konkretne kajlice narezanim pršutom ter s sirom, ki je ravno toliko odišavljen s tartufi, da ti ne prekrijejo njegove lastne arome. Aromatična igra se nadaljuje v belih, torej brez paradajza in paprike pripravljenih sladkastih bobičih, kjer je ona koruzno-fižolska sladkost lepo zašpičena s krepkim in všečnim vonjem dimljene mesnine, ki pa jo mali vaščani očitno porabijo drugače, saj je v mineštri ni bilo videti. In v resnici je tudi nismo pogrešali, ne v mineštri ne na testeninskem oddelku, kjer je tako od cortkanih okroglih, s skuto polnjenih raviolov kot od obviously ročno nasvaljkanih pljukancev obilno dišalo po tartufih, obe pašti pa sta se, tako kot biftek v nadaljevanju, kopali v res pretiranih količinah omake. Te je bilo ravno prav na fletnih njokčih, ki pa so bili bolj čvrste sorte, pa tudi ono sicer okusno in kreftno kokoš v golažu bi lahko z dodatno kuho še malo omehčali. A te male zamerice seveda utonejo v pozabo, ko se na mizi pojavijo težkokategorniški headlinerji.

Pričnimo z ombolom. Za ta pust kos od kosti odluščenega svinjskega hrbta vobče velja, da svojo sočnost ob ne dovolj izurjenem in/ali pozornem gradeljašu hitro pretvori v žagovinasto suhobno zagatnost. No, nikakor ne v Malem selu, kjer je centimetrska šnita sicer prepečena, a vseeno mehka in sočna, za kar se je treba, kot smo izvedeli po firbcanju, zahvaliti tastaremu fotru in njegovi obešenjaški metodi predpriprave celotnega kosa mesa. Če taisti foter cimpra tudi filo za ravno prav mastne, očigledno z rdečim vinom plemenitene domače klobase, ki jih peka na gradeli odene v hrustljav ovoj, bi se mu že spodobilo iskreno stisniti roko, če ima pa kaj zraven pri »na žlico« uležavanju pljučnega fileja, radodarnem porcijskem odmerjanju in termičnem tretmaju tega na rešetki, pa pred njim na tem mestu dajemo kapo dol in mu namenjamo iskren in globok poklon. Res, z mesom pri tej bajti ni heca in mogoče bi bilo še najbolje, ako bi se ga bili lotili puristično, brez omak. Je pa hkrati res, da takšne količine jurčkov in štorovk v gobovi omaki človek tudi ne najde vsak dan, tako kot ne fletno pečene zelenjave z žara in lepo zaroštanega krompirja.

K sprostitvi kapacitet za sladice smo si pomagali s sprehodom do otroških gugalnic in se po vrnitvi za mizo na pot domov pripravili z umetelnim, dvoslojnim črnim sladolednim tartufom in z gibanico, bogato s filo iz maka, skute in jabolk. Še dobro, kajti jajcanje do metropole je trajalo cele tri ure. Očitno nas je veliko prišlo na ist(rsk)o idejo.