Kdo naj plača zapitek

Evropske banke so v zadnjih treh letih dobile z državnimi pomočmi in tržnimi investicijami kar 420 milijard evrov svežega kapitala. Očitno pa je to še vedno premalo, saj so vse glasnejši pozivi k njihovi dodatni kapitalski krepitvi, da bi bile tako manj občutljive na morebitne nove pretrese, med drugim na odpis pretežnega dela grškega dolga, ki postaja iz dneva v dan bolj verjeten. Ko namreč država nima več možnosti zadolževanja na trgih pod vzdržnimi pogoji, temu nujno sledi restrukturiranje dolga, kar vključuje tudi odpis. »Grčija je to točko že prešla in samo zaradi izjemnega interesa drugih članic evroobmočja je deležna finančne pomoči, ki preprečuje efektivni bankrot. Dejansko pa nihče več ne verjame v poplačilo celotnega grškega dolga in bodo prej ali slej nujni tudi odpisi,« pravi ekonomist Marko Košak.

Večji odpisi bi prizadeli zlasti nemške in francoske banke, ki so v primeru Grčije močno izpostavljene. Prva, ki je glasno spregovorila o nujnosti hitre izdatne dokapitalizacije evropskih bank, je bila direktorica Mednarodnega denarnega sklada in bivša francoska ministrica za finance Christine Lagarde. Evropski politiki so njen poziv sprva kritizirali, kmalu pa so se mu pridružili. Tako je evropski komisar za konkurenco Joaquin Almunia sredi septembra dejal: »Ob zaostrovanju krize v območju evra bo morda več evropskih bank potrebovalo dokapitalizacijo.« Dodal pa: »Brez hitrih rešitev bo končni račun vse višji in banke ne bodo sposobne igrati ključne vloge financiranja gospodarske rasti.« Po oceni Mednarodnega denarnega sklada so evropske banke v dolžniški krizi že izgubile dvesto milijard evrov, potencialno pa lahko izgubijo še dodatnih tristo milijard. »Ta kriza je resna kombinacija dolžniške krize držav in šibkosti bančnega sektorja. Enega ne moremo rešiti brez drugega,« opozarja evropski komisar za monetarne zadeve Olli Rehn.

»Evropa doživlja japonski sindrom. Ob dolgoročni stagnaciji gospodarstva postaja naložbeni portfelj bank vse bolj tvegan. Banke so v vse težjem položaju. Regulator je zato začel zaostrovati pogoje glede kapitalske ustreznosti, kar položaj bank še poslabšuje. Pri čemer se je treba zavedati, da je pretirano hitenje v zaostritev pogojev nevarno,« opozarja ekonomist Bogomir Kovač. Ekonomist Ivan Ribnikar celo svari, da lahko želja po zavarovanju bank pred bankrotom s povečanjem kapitala vodi celo v njihov bankrot. Z Ribnikarjevo tezo se strinja tudi ekonomist Jože Mencinger: »Preveliko zavarovanje vodi k zmanjšanju aktivnosti banke in s tem k zmanjšanju njenih zaslužkov. Predvsem pa mislim, da se zahteve regulatorjev preveč prilagajajo vsakokratnim 'ekonomskim zakonitostim' oz. vsakokratni veljavni demagogiji. Dokler je šlo dobro, so tudi regulatorji nasedali veri v neskončno rast finančnega sektorja in v finančne produkte, ki so bili v bistvu goljufije ali vsaj igre na srečo. Bankirji, ki niso povsem izkoristili takratnih zahtev po 'kapitalski ustreznosti', so veljali za slabe. Ko so se časi spremenili, so regulatorji čez noč vse zaostrili in s tem ustvarili še večji kreditni krč, povsem pa so pozabili, da so kreditni zasvojenosti botrovali tudi sami.«

V trenutku, ko je vprašljiva prihodnost največje slovenske banke, se AUKN ukvarja z menjavo njenih nadzornikov. To je tako, kot če bi gorela hiša, pa bi se namesto z gašenjem ukvarjali z menjavo oken.

Pri vse glasnejših zahtevah po hitrem dvigu kapitalske ustreznosti evropskih bank gre v prvi vrsti za željo po povrnitvi zaupanja v bančni sistem. Faktor kapitalske ustreznosti je pravzaprav arbitrarno določena številka, ki naj bi varčevalce pomirila, da je njihov denar v bankah varen. »A dejstvo je, da če varčevalci izgubijo zaupanje v banko in se množično postavijo v vrste pred bančna okenca, bo banka propadla, ne glede na to, ali ima šest odstotkov temeljnega kapitala ali pa 22 odstotkov. Banke enostavno stojijo in padejo na zaupanju, ne pa na kapitalski ustreznosti. Seveda regulatorji in politiki to vedo, zato z zahtevami po zviševanju kapitala in različnimi stresnimi testi želijo povečati splošno zaupanje v bančni sistem,« pravi ekonomist Peter Groznik.

Kdo naj plača?

Osem evropskih bank, ki so padle na zadnjem vseevropskem stresnem testu, se mora kapitalsko okrepiti do konca tega leta, šestnajst bank, ki so test prestale le za las, med njimi tudi NLB, pa morajo to storiti do 15. aprila prihodnje leto. Pri čemer je slovenski regulator, torej Banka Slovenije, celo zahtevnejši od evropskih regulatorjev, saj od NLB zahteva, da se kapitalsko okrepi že do konca tega leta. Banke se kapitalsko lahko okrepijo na dva načina: da po čim višji ceni odprodajo vse tiste naložbe, ki jih ne štejejo za strateške, in izvedejo drastično racionalizacijo stroškov, kar med drugim pomeni znižanje plač zaposlenim in odpuščanje, pri čemer je bolj malo verjetno, da bi jim samo s tem uspelo zbrati dovolj kapitala. Druga možnost pa je, da jih ustrezno dokapitalizirajo njihovi lastniki in morda tudi zunanji investitorji.

Toda kaj v primeru, če zasebnega kapitala naložba ne zanima ali pa se mu cena dokapitalizacije zdi previsoka? Kako naj tedaj ravna država? Naj dopusti, da banka životari, se vse bolj krči in tako vse manj kreditira gospodarstvo, pa čeprav to še dodatno upočasnjuje gospodarsko rast in izhod iz krize? Ali pa naj banko kapitalsko okrepi sama, z davkoplačevalskim denarjem? Na prvi pogled se zdi odgovor enostaven: banke so med glavnimi povzročitelji sedanje krize in skrajni čas je, da njihove napake prenehamo socializirati. Če ne gre drugače, naj propadejo! V tej krizi je kar nekaj bank tako v Evropi kot v ZDA že propadlo oziroma so bile ob pomoči regulatorjev prisilno prevzete. V EU na primer Fortis, Dexia, Anglo-Irish bank in še nekatere. Ne nazadnje je kapitalizmu imanentno, da podjetja, pa tudi banke propadajo. Je pa po drugi strani tudi res, da je bila večina največjih bank v tej krizi rešena, in to kljub dejstvu, da stalno reševanje največjih bank povečuje bančni moralni hazard. »Izvoljeni predstavniki držav in regulatorji so se v tej krizi odločili, da je nemoteno delovanje finančnega sistema prepomembno, da bi bilo prepuščeno zgolj in izključno tržnim procesom. Lahko se pogovarjamo o tem, ali so se odločili narobe in bi morali leta 2008 in 2009 pustiti propasti še več ustanov. Padec gospodarske aktivnosti bi bil verjetno še nenadnejši, a najbrž bi bili sedaj že na poti okrevanja - tako kot na primer na Islandiji in v nekaterih baltskih državah, ki so ubrale to pot. Sedaj pa imamo še vedno opraviti z glavoboli zaradi predragega in pretiranega državnega reševanja,« pravi Groznik.

Islandija je sicer zanimiv primer, ni pa ravno najboljši. Islandska država se je odločila, da bank ne bo reševala z davkoplačevalskim denarjem, pač pa jih bo pustila propasti. Nekateri ekonomisti, tudi tako ugledni, kot sta Joseph Stiglitz in Paul Krugman, so to odločitev označili kot pravo za islandsko gospodarstvo, drugi pa so celo trdili, da bi se po islandskem modelu morale zgledovati preostale prezadolžene evropske države. Zlom islandskih bank namreč kljub drugačnim napovedim ni imel katastrofalnih posledic. Nasprotno. Temeljni ekonomski kazalci na Islandiji so danes precej spodbudnejši kot pa kazalci v tistih evropskih državah (Grčija, Irska, Portugalska), ki so bile deležne izdatne mednarodne pomoči. Islandija je na poti okrevanja, česar za Grčijo ni mogoče reči. A to še ne pomeni, da bi lahko enako kot Islandija ravnale tudi vse ostale evropske države. Treba je vedeti, da Islandija ni članica evropske monetarne unije, ima lastno valuto, ki jo je lahko devalvirala, s čimer je pomagala svojemu gospodarstvu. Države z evrom tega ne morejo storiti. Poleg tega bi bilo zgrešeno misliti, da so Islandci turbulenco preživeli brez posledic. Zaradi kolapsa islandske krone je razpoložljivi dohodek Islandcev v letu 2009 upadel skoraj za petino. Tistim, ki so se zadolžili v tuji valuti, so se hipotekarni krediti zaradi gibanja tečaja podražili tudi za dvakrat ali trikrat! Upoštevati je treba tudi, da ima Islandija komaj 329 tisoč prebivalcev, in torej ni prevelika, da bi se je ne pustilo propasti. Islandski finančni minister Steingrimur J. Sigfusson zato upravičeno opozarja na previdnost pri primerjavi Islandije z Grčijo, Portugalsko, Irsko ali Španijo: »Islandija ni bila sposobna rešiti svojih bank. Uporabiti islandski pristop kot nekakšen izvozni artikel bi bilo neodgovorno.«

Jože Mencinger, ekonomist: »Dokler je šlo dobro, so tudi regulatorji nasedali veri v neskončno rast finančnega sektorja in v finančne produkte, ki so bili v bistvu goljufije ali vsaj igre na srečo. Ko so se časi spremenili, pa so čez noč vse zaostrili in s tem ustvarili še večji kreditni krč.«

Poleg tega je treba vedeti, da morebitni zlom katere od evropskih bank ne bi prizadel samo pohlepnih bankirjev, pač pa tudi malega človeka, ki je v banko vložil depozit v dobri veri, da je tam varen. Saj do neke mere tudi je. Depoziti so zavarovani do višine sto tisoč evrov. Za tak znesek jamči država. Vse, kar je nad to mejo, pa bi bilo ob zlomu banke izgubljeno. Po drugi strani pa je tudi res, da med običajnimi državljani ni veliko takšnih, ki bi v bankah imeli več kot sto tisoč evrov.

Za NLB kot največjo banko v Sloveniji velja nenapisano pravilo, da je 'too big to fail', se pravi prevelika, da bi se jo pustilo propasti. Predpostavimo, da bi šla v bankrot zato, ker je nihče, niti država, ne bi hotel dokapitalizirati. Kaj bi to pomenilo? Predvsem bi pomenilo, da se njeni lastniki, torej tudi država kot njena večinska lastnica, niso sposobni dogovoriti o njeni rešitvi. »Danes vsaka pametna država skuša rešiti že vsako nekoliko večjo banko. Absolutno se ne sme dopustiti, da bi banke bankrotirale, kot se je to dopustilo v primeru Lehman Brothersa. Danes vsi priznavajo, da je bil bankrot te investicijske banke napaka. Drugo vprašanje pa je, kdo naj nosi breme tovrstnega reševanja bank,« pravi predsednik uprave NLB Božo Jašovič. Sam ni naklonjen dokapitalizaciji bank z denarjem davkoplačevalcev, ker da je bančni posel za tovrstno reševanje preveč tvegan. Pametneje se mu zdi, da bi breme reševanja prevzel zasebni kapital. »Davkoplačevalski denar v banko ne sodi, ker gre za tvegano naložbo, ki se v obdobju suhih let lahko zmanjšuje.« Res je sicer, da so mnoge druge države v Evropi in ZDA banke v tej krizi kapitalsko okrepile z davkoplačevalskim denarjem, toda, poudarja Jašovič, to so počele zgolj začasno, da so banke rešile pred propadom, ne pa zato, da bi ostale njihove dolgoročne lastnice. Poleg tega bi Evropska komisija, v primeru da bi se država odločila, da sama dokapitalizira NLB (če bi na primer v vodo padle vse ostale variante za dokapitalizacijo), to brez dvoma obravnavala kot državno pomoč. To sicer ni nujno ovira, kajti država lahko vedno argumentira, da je taka intervencija potrebna, saj z njo rešuje sistemsko pomembno banko in Evropska komisija bi ta argument zelo verjetno sprejela. Bi pa ob tem gotovo zahtevala delitev bremen takšne državne intervencije. Lahko bi na primer zahtevala, da mora NLB zapreti nekatere poslovalnice po državi, ker da ima v Sloveniji prevelik tržni delež, ali pa da mora odprodati kaj več od tega, kar je že sama predvidela za odprodajo v svoji strategiji. To pa pomeni, da bi bila NLB prisiljena zmanjšati svoj tržni delež.

Podobno stališče kot Jašovič zagovarja tudi Kovač: »Banke bi moral dokapitalizirati zasebni sektor. Sindrom 'too big to fail' je nevaren, ker opravičuje ohranjanje bančnih kartelov. Če si tako velik, da se ne sme dopustiti, da bi propadel, potem je nekaj narobe s tvojo velikostjo. Prevalitev stroškov na državo je šla predaleč. V reševanje zagate se mora vključiti zasebni sektor!« Enako neposreden je ekonomist Sašo Polanec: »Država bi se morala iz NLB že zdavnaj umakniti. Socializacija izgub ni ustrezna, saj povečuje moralni hazard v bankah.« Pa tudi ekonomist Maks Tajnikar: »Glede na to, da država NLB nikakor ni sposobna uporabiti kot orodje svoje gospodarske politike, je dokapitalizacija nujna, a jo mora izvesti banka sama z zasebnimi sredstvi, država pa se mora iz banke umakniti.« Pravi pa tudi: »Če je dokapitalizacija potrebna, jo je smiselno uresničiti čim prej, saj je od nje odvisno delovanje banke. Trenutno NLB ne opravlja svoje temeljne funkcije, to je kreditiranje gospodarstva in prebivalstva, še manj pa zbira presežne prihranke v slovenski družbi.« Po mnenju Tajnikarja je trenutno glavni problem slovenskega gospodarstva, zaradi katerega tudi ne pride do višje gospodarske rasti, to, da so podjetja zelo zadolžena in nujno potrebujejo vsaj obnavljanje kreditnih linij, banke na drugi strani pa odplačujejo svoje kredite do tujine in vlagajo v rezervacije ter si ne upajo kreditirati zadolženih podjetij. »V takih razmerah podjetja ne morejo preživeti, banke pa ne morejo zaslužiti svojega dohodka. In vlada ima eno samo orodje, da ta krč premaga. To je NLB! To je potem tudi edini resen razlog, da NLB dokapitalizira država. A mora vzpostaviti drugačen odnos med vlado in NLB, kot je sedaj.«

Obstajajo pa tudi ločena mnenja. Tako Mencinger opozarja, da NLB ni edina banka z izgubo, pa tudi ne edina državna banka v svetu. »Kdo pa je povzročil zdajšnjo svetovno krizo - državne ali zasebne banke? Zanjo najbrž ne gre okriviti samoupravnega socializma. Se pa bojim, da se bo država iz NLB morala umakniti, saj bi bila dokapitalizacija z državno zadolžitvijo nepopularna, čeprav so z državnimi dokapitalizacijami reševali banke povsod po svetu. Seveda ne tako kot pri nas, kjer pol Slovenije pol leta razpravlja o potrebni višini dokapitalizacije. Nismo daleč od tega, da bo o tem odločal državni zbor in bomo naredili še referendum. O dokapitalizaciji bi moralo odločiti nekaj ljudi brez javnosti, kajti to ni stvar za javne razprave. Te banki le škodujejo; mnogi preprosti ljudje me zaradi nenehnih razprav sprašujejo, ali naj iz NLB vzamejo svoj denar.« Ne razume, zakaj bi tujcem prodajali nekaj, kar lahko prinaša dobiček. »Bančništvo najbrž ni tako zapleten posel, da ga ne bi znali opravljati sami. Druge nekdanje socialistične države so prodale tako rekoč ves bančni sistem, donosi na kapital, ki so ga imele banke matere, so do krize znašali v povprečju več kot 25 odstotkov, bili so trikrat večji kot donosi, ki so jih imele doma. V veliki večini zahodnoevropskih držav so banke večinsko v domači lasti; ta delež je pri bankah veliko večji kot v drugih delih gospodarstva. Najbrž ne brez razloga. Pri prodajah bank in drugega proizvodnega premoženja tujcem se je treba vprašati tudi o posledicah čez desetletje, celo če pustimo ob strani, da bomo, če vse prodamo, le 'delovna sila' ali brezposelni.« Tudi po mnenju ekonomista Dušana Mramorja je ključne finančne institucije pametno obdržati v lasti države. »Boljše se je še malo zadolžiti, seveda pod pogojem, da se banka pametno upravlja.« Prav upravljanje NLB pa je v zadnjih letih močno šepalo.

Kadrovske rošade

Odklonilen odnos Jašoviča do dokapitalizacije NLB z davkoplačevalskim denarjem bi lahko bil eden od ključnih razlogov, da ga skušajo odrezati s položaja predsednika uprave. Zadnji poskus je predlog Agencije za upravljanje kapitalskih naložb države (AUKN) za zamenjavo štirih nadzornikov NLB, ki bi, če bi uspel, omogočal tudi zamenjavo uprave. V trenutku, ko vprašljiva prihodnost največje slovenske banke, z njo vred pa tudi prihodnost slovenskega gospodarstva, se AUKN ukvarja z menjavo njenih nadzornikov? To je tako, kot če bi gorela hiša, pa bi se namesto z gašenjem ukvarjali z menjavo oken. Če državi ne ustreza sedanja sestava nadzornega sveta in uprave NLB, bi lahko zadevo izpeljala bistveno štorasto. Jašovič gotovo ni tako neumen, da bi vztrajal na položaju, če bi mu bilo rečeno, da nič več ne uživa podpore lastnikov. V tem primeru bi zelo verjetno odstopil sam. Zadeva je še toliko bolj absurdna ob pogledu na imena kandidatov, ki jih predlaga AUKN. »To je zelo slab izbor kandidatov. Za tako spremembo nima smisla menjati članov nadzornega sveta, saj je škoda truda in časa,« je seznam predlaganih imen komentiral minister za razvoj in evropske zadeve Mitja Gaspari. Če bi AUKN s to potezo iskreno želela okrepiti nadzor nad poslovanjem banke, kot trdi v formalni obrazložitvi, bi bil seznam imen precej bolj pretehtan. Namesto da bi se AUKN ukvarjala z vprašanjem, kako zasebne investitorje pritegniti k 400-milijonski dokapitalizaciji NLB, da to breme ne bi v celoti padlo na ramena davkoplačevalcev, se v najbolj neprimernem času ukvarja s skrajno vprašljivo kadrovsko rošado. Pri čemer te rošade sploh ne bo preprosto izpeljati, vsekakor ne brez sodelovanja belgijske KBC. Za predčasni odpoklic nadzornikov banke je namreč na skupščini delničarjev potrebna dvotretjinska večina, za imenovanje novih pa navadna večina. To pa pomeni, da bodo tisti, ki stojijo v ozadju te kadrovske rošade, nujno potrebovali glasove KBC. Neuradno se govori, da KBC menjavi nadzornikov ni naklonjena, je pa povsem mogoče, da bi vanjo privolila, če bi v zameno z državo sklenila kak zase ugoden dogovor. Po kakšnem ključu je AUKN izbral četverico kandidatov, ki jo predlaga v nadzorni svet, ni jasno, kot tudi ni jasno, po kakšnem ključu je izbral četverico sedanjih nadzornikov, ki jih želi odstraniti. Je pa pomenljivo, da je večina sedanjega nadzornega sveta, vključno z njegovim predsednikom Markom Simonetijem, naklonjena povečanju lastniškega vpliva KBC ali odprodaji večine banke novemu strateškemu lastniku.

Zaradi neugodnih razmer na trgu in slabega poslovanja NLB (letošnje leto bo zaključila z večdesetmilijonsko izgubo) se KBC pojavlja kot najbolj resen partner za dokapitalizacijo, pri čemer naj bi bili Belgijci za novo delnico pripravljeni odšteti le približno polovico njene knjigovodske vrednosti, torej okoli 55 evrov, država pa je še spomladi NLB dokapitalizirala po knjigovodski vrednosti delnice, torej po 116 evrov za delnico. Nekateri celo trdijo, da KBC še nikoli ni bila tako blizu večinskemu lastništvu. Še več. KBC ima možnost, da do večinskega deleža pride po zelo ugodni ceni, vsekakor po ugodnejši, kot bi jo plačala pred tremi leti, preden se je razplamtela kriza, ki je prepolovila tržno vrednost evropskih bank. Motoviljenje okrog NLB, ki smo mu priča v zadnjih letih, lahko botruje k temu, da se bo država iz lastništva banke prisiljena umakniti, pa če si to želi ali ne.