14. 10. 2011 | Mladina 41 | Pisma bralcev
Cesta
Ni sporna želja distancirati se, tudi simbolno, od nasilja, kar ga je žal bilo v družbenem in političnem sistemu Socialistične republike Slovenije v Titovi Jugoslaviji. Menim pa, da bi se o domislici Slavoja Žižka o simbolno obtožujočem poimenovanju Hude jame po Titu moglo historično upravičeno razpravljati le v primeru, če bi se to in takšno poimenovanje dopolnilo še z imenom nekoga izmed prvinsko odgovornih za tragičnost in simbolnost prav tega kraja. Za usodo slovenskih domobrancev gre tukaj. In če naj ime kraja služi obeleževanju zgodovinskih krivcev za to usodo, potem ne gre brez imena Gregorija Rožmana. Torej, če že, potem »Rožman - Titova jama«! Svoje mnenje glede soodgovornosti tako povzročiteljev kot tudi storilcev pobojev slovenskih domobrancev v tej in v vseh drugih hudih jamah, sem skušal prav kratko utemeljiti tudi v Mladini (pismo bralca, 30. julij 2010, št. 30). Opozoril sem tudi na to, kaj bi ugotovitev ter priznanje te soodgovornosti mogli pomeniti za blaženje razklanosti zgodovinske zavesti naroda, za konsolidacijo države Slovenije in za njeno umestitev v evropske in svetovne zveze držav. Zato seveda ne morem biti zadovoljen ne z načinom, ki mu pritrjujete, s kakršnim je filozof Žižek skušal nazorno razrešiti razpravo o Titovi cesti, in tudi ne z mnenjem, da jo je v resnici s tem tudi že zaključil. Razpravo o cesti je zaključila odločba ustavnega sodišča Slovenije. Ne bo več razprave o konkretnem predlogu ljubljanske mestne občine. In to odločbo bodo, upam, spoštovale vse državljanke in vsi državljani Slovenije. To je pa tudi vse, kar so dolžni svoji državi in lastnemu ugledu ustavo spoštujočih ljudi. Nikoli pa ne more biti zaključena razprava o Titu v zgodovini. Tito ne more biti ne stvarno ne simbolno izključen ne iz razprave o povojnih pobojih, niti iz tiste o totalitarnih lastnostih revolucionarnega sistema, kar ga je on doživel in sooblikoval. A tudi ne biti ločen od razprave o drugih dejstvih na lestvici, s katero merimo svobodo človeka in njegovih skupnosti. Seveda gre najočitneje za osvoboditev državnega ozemlja Jugoslavije oz. še bolj, Slovenije s Primorsko. A ne pozabljati, da je to bil tudi prispevek k tisti vojni zmagi Združenih narodov, ki je šele omogočila sprejem Splošne deklaracije človekovih pravic, in da je le ta in takšna zmaga mogla odmakniti atomsko vojno med alternativnima družbenima sistemoma ter udejanjiti miren (»hladen«) način njunega dolgega svetovnega tekmovanja, v katerem se je moglo navsezadnje uveljaviti po volji ljudi v obeh blokih, ob navzočnosti neuvrščenih, današnje obče soreto načelo demokracije in to v nasprotju s polomijo pristajanja na nujnost despotskega odločanja po črki Komunističnega manifesta. Tito tega ni dočakal niti zavestno pričakoval kar tako, je bil dejavnik razmer, ki so to omogočile in olajšale. Od Stalina neodvisni razvoj njegove dežele in njena mednarodna vloga v času njegovega življenja sta bili v zadoščenje mnogim tudi danes uglednim v svetu. Dediščina zgodovine, ki jo mora sprejeti vsak narod s svojo državo, če hoče biti osebek in ne zgolj številka postavke v inventarju sveta, je protislovna, a vedno ena, celovita. Naša je tukaj tudi s Titom. In tudi z njegovimi ustavami, ki so vse, vse do zadnje, temeljile na pravici narodov do samoodločbe, tej pravici živečih človeških skupnosti, brez katere mora pravica človeka do svobode pogrešati tla pod nogami. Tito nam jih je utrdil. Tla pod nogami. Locus standi. Četudi so zdaj ustavno ostala brez ene ceste v Ljubljani.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Glavni članek
Cesta
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.