Andreja Štepec

V ponedeljek je bil svetovni dan duševnega zdravja. Katere so, poleg depresije, še pogoste duševne motnje?

Zelo veliko je anksioznosti, odvisnosti, ki jih pogosto spremlja depresija, pojavlja se shizofrenija, ki je bolj stigmatizirana od družbeno že sprejete depresije. Duševne bolezni so zelo odvisne od družbenih in socialnih razmer, se pa danes ljudje hitreje opogumijo in prej poiščejo pomoč kot včasih. Stiske je več, na kar kaže porast porabe zdravil.

Od leta 2001 se je po podatkih ZZZS poraba antidepresivov pri nas povečala kar za 300 odstotkov ...

Eden od vzrokov je gotovo stečaj vseh večjih tovarn. Ko zboli družinski član, to močno vpliva na preostale. Tak posameznik tudi težje najde službo. Če zboli zaposleni, delovno mesto lažje obdrži kot bolni iskalec nove zaposlitve.

Je duševne motnje mogoče dokončno ozdraviti ali se spremenijo v dolgotrajno jemanje zdravil?

Nekaterim uspe. V tujini obstajajo tudi društva zdravljenih zaradi duševnih težav, ki danes ne potrebujejo več psihiatričnih storitev. So pa ob tem nujne druge oblike podpore.

Kakšne so čakalne dobe za psihiatrične storitve? Sami med drugim opozarjate na njihovo neenakomerno dostopnost po Sloveniji.

Čakalne dobe so od tri do šest mesecev. Samo v osrednjeslovenski regiji je 192 psihiatrov, Koroška pa ima morda enega ali dva. Obstajajo sicer druge oblike pomoči, kot so psihoterapevti, ti pa so dragi. Tisti, ki imajo psihične težave in so se zaradi bolezni morali upokojiti ali pa prejemajo samo socialno pomoč, si potem ne morejo privoščiti toliko obiskov, kot bi jih potrebovali.

“Pogosto ugotavljamo, da se o tej temi še premalo govori. Skoraj vsakdo pozna koga s težavami na tem področju. Če nimaš podpore, lahko majhen problem, ki se pojavi kot zadnji v vrsti, pomeni korak čez rob.”

Kakšno vlogo lahko tu odigrajo nevladne organizacije in društva?

Dostikrat v teh organizacijah delujejo strokovnjaki ali pa ljudje z osebnimi izkušnjami s tega področja. Posamezniki tem lažje zaupajo. Mi smo tisti, ki nosimo skupnostno skrb. Psihiatrinja dr. Vesna Švab je želela izvesti pilotni projekt, ki bi zagotavljal pomoč na domu. Namen je bil, da bi zdravstveni tim psihiatra in medicinske sestre bolniku pomagala v domačem okolju, to pa pomeni hitrejšo rehabilitacijo in lažje ponovno vključevanje v družbo. Nekdo, ki ima ponavljajočo se obliko duševne bolezni, ima po odpustu iz bolnišnice slabše razvito socialno mrežo, njegova družina trpi in hitro se spet znajde v bolnišnici.

Ni potem zgrešen že osnovni pristop, če že ob odpustu iz bolnišnice ponovno potrebuje pomoč?

Posamezniki so po odpustu delno ozdravljeni in sistemsko njihov položaj ni dovolj urejen.

V Sloveniji število samomorov upada. Se torej s problemom duševnih motenj bolje soočamo?

Mislim, da se pozna predvsem delo nevladnih organizacij. Te sestavljajo ljudje, ki imajo izkušnjo poskusa samomora ali katerih družinski člani so naredili ali poskusili narediti samomor in so pripravljeni o tem spregovoriti v javnosti. Pogosto ugotavljamo, da se o tej temi še premalo govori. Skoraj vsakdo pozna koga s težavami na tem področju. Če nimaš podpore, lahko majhen problem, ki se pojavi kot zadnji v vrsti, pomeni korak čez rob.