Antiklerikalci v poljskem sejmu

Na poljskih parlamentarnih volitvah, ki so bile minulo nedeljo, so volivci še enkrat zaupali vodenje države Državljanski platformi (PO), stranki premiera Donalda Tuska. Dobila je skoraj 40 odstotkov glasov, skupaj s koalicijsko partnerico Poljsko ljudsko stranko (PLS), pa bodo njuni poslanci zasedli 236 poslanskih sedežev v 460-članskem parlamentu. Zmaga je bila pričakovana, saj je Poljska edina med državami članicami EU, ki kljub gospodarski krizi, ki je oplazila tudi njo, beleži gospodarsko rast.

So se pa med poljske parlamentarce uvrstili tudi »skrajneži«. Tako dobršen del poljske politične javnosti ocenjuje skrajne liberalce, na novo ustanovljeno protiklerikalno gibanje dosedanjega poslanca Janusza Palikota, ki je postalo tretja najmočnejša stranka v parlamentu. Palikot zahteva ločitev cerkve od države, prenehanje financiranja cerkve iz javnih sredstev, odvzem premoženja, ki ga je cerkev dobila z denacionalizacijo, ter opustitev poučevanja verouka v javnih šolah in odstranitev razpel iz šolskih učilnic.

Janusz Palikot: “Samo na videz je Poljska skrajno katoliška, v resnici pa večina ljudi ne hodi v cerkev.”

»Čudovit navdih je zavedanje, da so na Poljskem milijoni ljudi, ki si želijo sekularno, prijazno državo, v kateri je vera posameznika njegova zasebna stvar,« je po volitvah dejal 46-letni Palikot. Gre za pogumnega politika, ki je v zadnjih nekaj letih zaradi svojih stališč tvegal, da ga v ultrakatoliški Poljski, domovini pokojnega papeža Karla Wojtyle, »pribijejo na križ«. Palikot, filozof po poklicu, ločenec in oče štirih otrok, pa ni človek izza katedra. Po družbenih spremembah je obogatel s trgovino in proizvodnjo destiliranih alkoholnih pijač. In se šele nato odločil za politiko. Leta 2005 je bil uspešen na volitvah za poslanca PO v deželnem svetu Lublina, nato pa je ustanovil Gibanje podpore, ki se je kaj kmalu preimenovalo v Palikotovo gibanje.

Znan je po svojih kontroverznih izjavah in provokativnih nastopih, ki so osredotočeni na kritiko katoliške cerkve in njenega nauka. Leta 2007 je na tiskovni konferenci stranke PO nosil majico z napisom »Jaz sem gej«, da bi tako podprl homoseksualce v boju za njihove pravice. Pravzaprav je vseskozi na strani manjšin: spolnih, verskih, nacionalnih itd. Leta 2008 je v pogovoru za nacionalno televizijo ozmerjal tedanjega predsednika države s tepcem, kar je po poljski zakonodaji prepovedano. Zato so se ga lotili represivni organi, a so preiskavo kmalu opustili. Na TV-pogovor o razmerah v poljski nogometni zvezi je prišel z glavo prašiča in v slogu mafijskega botra napovedal vojno korumpiranim uradnikom. Lani poleti pa je v kampanji za volitve novega predsednika države izjavil, da ima pokojni predsednik Lech Kaczyński »kri na svojih rokah«, in tako namigoval, da je kriv za nesrečo predsedniškega letala v Smolensku.

Janusz Palikot je postal leta 2008 vodja posebnega parlamentarnega odbora, ki naj bi poskrbel za do »državljanov prijazno državo«. Po prevzemu dolžnosti je v posebnem manifestu napadel »administrativno despotstvo in omnipotenco državnih uradnikov, ki sprejemajo odločitve na podlagi arhaičnih zakonov«. Trn v peti mu je, tako kot on njej, RKC. Sicer pa pravi, da je Poljska »samo na videz skrajno katoliška, v resnici pa večina ljudi ne hodi v cerkev. Religijo želimo odstraniti iz javnih prostorov«.

Cerkev za zdaj molči!