Senzibilna in retro

Med številne dogodke, ki se že od začetka meseca vrstijo na mednarodnem festivalu sodobnih umetnosti Mesto žensk, se je letos v glasbeni del programa uvrstila Chinawoman (s pravim imenom Michelle Gurevich), kanadska glasbenica mlajše generacije. Gre za razmeroma svež pojav na svetovni glasbeni sceni - Chinawoman je pravzaprav njen glasbeni projekt, s katerim je doslej izdala dva albuma.

Michelle Gurevich očitno sodi med inventivne kanadske glasbenike, ki se v zadnjih letih pojavljajo v kanadskih velemestih, zlasti v Torontu in Montrealu. A kljub temu jo je težko uvrstiti v kakšno posebno gibanje ali žanr, saj njena glasba išče navdih v lahkotnih pop baladah iz osemdesetih let, njeni glavni aduti pa so enostaven, melanholičen glasbeni izraz in nadvse zanimiva besedila. Pri tem je še posebej treba poudariti, da je Gurevicheva hči ruskih priseljencev, kar je močno vplivalo na njeno glasbeno izražanje in splošno vzdušje njenih skladb. Seveda pa ne moremo niti mimo njenega izrazito sugestivnega, precej nizkega vokala, zaradi katerega jo pogosto primerjajo z Nico, Tanito Tikaram, nekaterimi starejšimi sovjetskimi pevkami in celo s takšno kantavtorsko zverino, kakršen je Leonard Cohen.

Chinawoman se je doslej predstavila z dvema albumoma, Party Girl (2007) in lanskim Show Me The Face, ki ju je v samozaložbi izdala kar na svoji spletni strani. Slednjega je predstavila tudi precej številni publiki festivala Mesto žensk v Gala hali na ljubljanski Metelkovi, skupaj s spremljevalnima glasbenikoma Robinom Thomsonom (bobni) in Diegom Ferrijem. Nastop, ki je pravzaprav del njene evropske turneje s pomenljivim naslovom Seeking Russian Bride Tour, se je zgodil brez presežkov - njegova dinamika je bila ves čas enakomerna, večinoma lahkotna, glasbeno izražanje in aranžmaji pa izrazito minimalistični.

Kljub temu lahko zatrdimo, da gre za kantavtorico, ki še veliko obeta, saj ji je med nastopom uspelo pritegniti pozornost publike in ustvariti prav posebno, melanholično vzdušje. Glasbo, ki se giblje med kantavtorstvom, evropskim popom iz osemdesetih in drobci drugih žanrskih prvin, je težko žanrsko določiti, a najbolje bi jo bilo označiti s klišejskim izrazom retro - izrazom, ki je v sodobni popularni glasbi dandanes še kako aktualen. Chinawoman sodi med množico glasbenic in glasbenikov, ki se v veliki meri navdihujejo z glasbenimi izrazi iz polpretekle zgodovine, le da ona to počne s posebno senzibilnostjo, kar je uspešno dokazala na zadnjem nastopu.