Nova aduta

Volivci s stanjem demokracije v Sloveniji niso zadovoljni. Prav tako niso zadovoljni s politiki, strankami, z delovanjem države, razmerami v gospodarstvu, z načinom vladanja, vodenja družbe, včasih celo z igro slovenske nogometne reprezentance in z vremenom ne. Averzija je povsod, največ je je v odnosu do politike, vidna je tudi v posplošenih sodbah o tem, da so vsi politiki isti, da vsi po malem kradejo, da je čisto vseeno, kdo nam vlada. To se kaže v volilni abstinenci ali pa, kakor je nedavno ugotovil Janez Stanovnik, v popolni indiferentnosti in pomanjkanju solidarnosti. Stanovnik je v intervjuju za Objektiv citiral ruskega pesnika Jevgenija Jevtušenka: »Ni me strah prijateljev. Ni me strah sovražnikov. Strah me je indiferentnih. Ker sovražniki me lahko samo ubijejo. Prijatelji me lahko samo izdajo. Indiferentneži pa bodo prodajali zijala, ko me bodo sovražniki ubijali in prijatelji izdajali. Vidite,« je dejal Stanovnik, »to je zame problem Slovenije. Zijala. Indiferentneži.« Ljudje so pač razočarani, navajeni na samoumevnost vsesplošne rasti zadnjih dveh desetletij so prepričani, da so se bili nekoč, kakor bi v zbornem predpretekliku dejal Borut Pahor, odločili napačno. Da so volili napačne stranke.

A čas brez alternativ rojeva nove. Ene znotraj parlamentarne politike, druge zunaj nje, tretje nekje vmes. Nekateri poskušajo z novimi strankami, drugi te stranke na ulicah opozarjajo, da ne vedo, kakšna je njihova naloga, tretji so križanci, civilne platforme, ki s strankarskim predznakom poskušajo vstopiti v parlament.

Vse tri možnosti so v demokraciji legitimne. In jeseni 2011 se, tudi kot odgovor na indiferenco, averzijo, histerijo, pojavljajo vse tri alternative. Zoran Janković in Gregor Virant sta napovedala, da bosta vsak s svojo politično skupino kandidirala na volitvah. Hkrati in neodvisno od njiju sta se v Sloveniji oblikovali dve civilni pobudi: ena se zavzema za več prostorov svobode, druga napada temelje kapitalističnega sistema. Argumenti obeh civilnih pobud so prepričljivi. Letošnja jesen je prinesla še križanca, gibanje TRS Matjaža Hanžka, ki bo kot stranka poskušalo priti v parlament, četudi del njenih članov zavrača politične stranke. TRS je sicer nekaj popolnoma drugega, kot je bil ali pa tudi še bo Zbor za republiko, mimikretična izpostava SDS, preoblečena v razumniško-ljudsko prebujenje. Vse tri aktualne alternative so v Sloveniji dobrodošle, saj same po sebi odpirajo politiko in širijo polje demokracije. Dobrodošle so, še zdaleč pa si niso enake.

Šest let kasneje

V torek ob dveh popoldne je Zoran Janković na Kongresnem trgu napovedal, da bo kandidiral na prihajajočih volitvah. Takšni teatralni načini sporočanja političnih odločitev so v Sloveniji redki, za kakšnega občutljivega volivca preveč samoljubni. Janković pričakovano odločitve ni sprejel brez nelagodja, še pred dobrim mesecem je trdil, »da se v prihodnosti ne vidi kot kandidat za mandatarja«. Biti župan Ljubljane, kjer njegove odločitve podpira mestni svet, večinsko napolnjen z županu naklonjenimi svetniki, je nekaj drugega kot v času gospodarskega zloma voditi zadolženo državo. In to skupaj z raznobarvno koalicijo. Absolutne oblasti na ravni države Janković, tudi če bi morebiti močno zmagal, ne bi imel. Vodenje države je drugačno od vodenja podjetja ali mesta. Zapisano ne pomeni, da se Janković v morebitni vlogi mandatarja ne bo znašel.

Večji problem Zorana Jankovića je politična zanka, v katero so ga, povsem možno, da nenamerno, ujeli poslanci Zaresa. Franciju Keku je pred meseci v parlamentu uspelo prepričati dovolj poslancev, da so izglasovali zakon, ki ukinja dvojne funkcionarje. V novem sklicu parlamenta poslanci ne morejo biti župani. In če je Franci Kek še pred tedni trdil, da omenjena zakonska novela pomeni, da se lahko župani, ki bodo izvoljeni v parlament, šele kasneje odločijo, katero funkcijo bi radi, pa danes trdi, da se njihova županska funkcija konča v hipu, ko je kandidat izvoljen. Avtomatsko, brezprizivno. Tega ne trdi le Kek, ampak tudi bivši ustavni sodnik Ciril Ribičič, pa ustavni pravnik Saša Zagorc. Le bivši ustavni sodnik Lojze Ude je drugačnega mnenja, vendar je on eden od podpornikov Zorana Jankovića. Dilema je enostavna: če se bo Janković odločil, da bo kandidiral na decembrskih volitvah, recimo v enem izmed ljubljanskih okrajev, bo ob izvolitvi v parlament avtomatsko izgubil župansko funkcijo. Ne glede na to, ali bo njegova stranka dovolj močna, da bi lahko sestavila vlado. Zato Janković še ni povedal, ali bo tudi osebno kandidiral na volitvah ali pa bo samo vodil stranko, ki bo tudi v njegovem imenu po Sloveniji zbirala glasove. Potrebovala jih bo veliko. Če res želi prevzeti oblast, jih potrebuje vsaj 250.000 tisoč. Če bo kandidiral sam, bo njegova stranka verjetno dosegla boljši rezultat. Mimogrede, Janez Janša v tem sklicu parlamenta opravlja funkcijo poslanca, a na nekaterih sejah sploh ni sodeloval, na marsikateri ga ni bilo.

Janković bo tako ali drugače nastopil na volitvah. Ankete volilnega razpoloženja napovedujejo, da bo pobiral glasove strank, ki so sodelovale v Pahorjevi vladi, pobral pa naj bi tudi velik delež neopredeljenih, tistih, ki pred tedni še niso vedeli, koga naj bi volili. Janković je kandidat, ki ga večinsko podpira levo volilno telo in tisti del neopredeljene sredine, ki se jim zdi Janković tip voditelja, katerega napovedan program se lahko uresniči. Janković se tega zaveda. Zato je na Kongresnem trgu govoril o programski stranki (pa četudi programa še nima). Tudi zato je na ljubljanskih volitvah dvakrat kandidiral s točno določenim, merljivim programom. In tudi zato je na internetnih strežnikih postavljena internetna stran z ljubljanskimi projekti, kjer lahko vsakdo točko za točko preveri, kaj je Jankoviću uspelo v Ljubljani in kaj ne. Podoben zemljevid projektov Janković verjetno načrtuje za celotno Slovenijo. Takšna preglednost v slovenski politiki ni običajna.

Janković pa ima tudi svoje nasprotnike. Tiste, ki mu očitajo mafijaško držo, tiste, ki mu očitajo domnevne nepravilnosti pri poslih njegovih sinov, in tiste, ki jih motita njegovo premoženje in izvor. Teh je več na desnici. Zanje je Janković tip gospodarstvenika, ki je s pomočjo političnih povezav in nelegalnih poslov osebno obogatel, sam pa se naj bi v maniri najboljšega hipokrita v javnosti skliceval na socialno povezanost in pravičnost. Oba pogleda sta po svoje pravilna, vprašanje pa je, kolikšna je tehtnost enih in drugih argumentov. O njih bodo decembra presodili volivci.

Konflikt med Virantom in Janšo bo končan v ponedeljek, 5. decembra, če bo Janša začel sestavljati svojo koalicijo razuma. In takrat bo tudi jasno, kako iskrena je danes jeza Janeza Janše.

V slovenski politiki se malokdaj odpušča. Jankovićev prvi resni poraz se je zgodil leta 2005, ko ga je tedanja oblast Janeza Janše odstavila z mesta predsednika uprave Mercatorja. Janković je Janši udarec vrnil, ko je prevzel Ljubljano in ko je pred tremi leti Ljubljančane prepričal, da naj podprejo danes propadli koalicijski trojček. Šest let po Mercatorju je Janša še edini resni politični sovražnik - ne le konkurent, pač pa sovražnik Zoranu Jankoviću. Decembrski spopad med njima bo nadaljevanje boja, ki traja že dolgo.

Manever ali spor?

Janković ni edini resni nasprotnik Janeza Janše. Ta teden je svojo listo napovedal tudi Gregor Virant. Tisti minister za javno upravo, ki je vseskozi podpiral politiko SDS, ki je njen občinski svetnik v občini Domžale, ki je bil član njenega strokovnega sveta, ki je stranki pomagal pisati nov vladni program, ki je (bil) predsednik Zbora za republiko. Tisti Virant, ki se mu je zdel Janez Janša najboljši politik v Sloveniji.

S strateškega stališča je Virantova odločitev za desnico v Sloveniji dobra. Res je sicer, da naj bi njegova lista del svojih glasov pobrala pri SDS, nekaj gotovo tudi pri neopredeljenih, nekaj pri Jankoviću, a SDS bi z listo Gregorja Viranta, SLS in še s kom bistveno lažje sestavila vladno, celo ustavno večino kot pa brez njega. Moč SDS bi se zmanjšala, moč njenega bloka pa povečala. Vendar razum marsikdaj ni bil edino vodilo politike Janeza Janše. In odzivi na Virantovo kandidaturo iz SDS so bili nerazumno napadalni. V pamfletističnem sporočilu, objavljenem na njihovi spletni strani, so Virantu očitali, da je zahrbten, da pozna njihovo zaupno volilno strategijo, da bo kradel njihov program, da se je celo dogovoril z Jankovićem, še več, da je morda v dogovor vključen Milan Kučan. Obkladanje z Milanom Kučanom je za SDS in njihove podpornike najhujša žalitev. Zakaj takšen strah, je razložil eden od vidnih članov SDS. »Nihče ne ve, koga bo Virant s sabo pripeljal v parlament. Morda bo v njegovi listi veliko puckotov, ki se bodo takoj razbežali h kakšnim drugim strankam. SDS v naslednjem mandatu načrtuje velike reforme in nočemo biti ujetniki muh nekega človeka, potrebujemo trdo koalicijo.«

Koga bo pripeljal v parlament, ne ve niti Virant sam. Skupina resetatorjev, ki je pred meseci pozvala na predčasne volitve, se je zmanjšala. Na Virantovi listi ne bo kandidiral Žiga Turk, niti Matej Lahovnik, niti Marko Pavliha, Virantu bo pomagal Rado Pezdir, pa še ta na volitvah ne bo kandidiral. Tako mu je za volitve za zdaj ostal le še Janez Šušteršič, ki je pred tednom dni pohvalil program SDS in v Financah zapisal, »da ponuja dokaj natančen splet ukrepov, ki kljub sklicevanju na blaginjo in skandinavski model zveni precej (neo)liberalno«.

Pezdir in Šušteršič sta zagovornika neoliberalizma, tistega, proti kateremu bodo v soboto protestirali po vsem svetu. Njun pogled na ekonomijo je preprost, ker naj bi bila država slab gospodar, je treba čim večji delež družbe prepustiti nevidni in modri moči trga. Brez omejitev, s čim nižjimi davki. V zdravstvu je zdravnike treba plačati po storilnosti, moč sindikatov (in delavcev) pa minimalizirati. Ideal je dober menedžer, ki bil zmanjšal moč države. Paradoksalno je, da Virantov jezik ni enak jeziku neoliberalcev. Njegova plačna reforma je bila namreč popolnoma nasproten projekt: nesorazmerno je povečala plače v javnem sektorju in povečala javno porabo.

SDS se je v zadnjih mesecih že videla kot velika zmagovalka decembrskih volitev, zato so zanjo nove stranke, še posebno tiste, ki sežejo v desno volilno telo, grožnja. V primeru Viranta upravičena. Janši bo Virant pobral tiste volivce SDS, ki jih moti revanšizem. Marčni Politbarometer je recimo izmeril, da četrtina podpornikov SDS podpira zamisel o zamenjavi predsednika stranke. Največji Virantov greh je, da jemlje avro nedotakljivosti Janezu Janši. Ni tako napadalen, ni zamerljiv, ne govori o komunistih, ne sovraži medijev, ne spogleduje se s preteklostjo in cerkvijo, zagovarja modernejši pogled na svet. Virant nima nikakršnih težav z družinskim zakonikom. David Cameron, vodja britanskih konservativcev, je te dni dejal, da sam verjame v stvari, ki nas povezujejo. »Zato ne podpiram istospolnih porok kljub temu, da sem konservativec. Podpiram jih zato, ker sem konservativec.« Stranka SDS zaradi nabiranja političnih točk družinskemu zakoniku preračunljivo nasprotuje, Virant mu ne.

Virant je nekajkrat zadržano kritiziral Janeza Janšo. Dejal je, da sam zagovarja manj oster in manj radikalen slog politike. Priznal je tudi, da je bila njegova plačna reforma leta 2008 velika strateška napaka. Vendar se v pravi konflikt z Janšo ni nikoli spuščal. Če pri SDS ne gre za zaigrano jezo, bo Virant ostra in radikalna politična dejanja, po katerih SDS posega pri svojih nasprotnikih, občutil tudi sam. Verjetno jih tudi pričakuje, ni naiven in zelo dobro pozna politiko Janeza Janše. Ko se je Janši leta 2001 na celjskem kongresu uprl Ivo Hvalica, ga je Janša obtožil destrukcije in samopromocije, potem pa ga je poslal v politični pokoj. »Nobene potrebe ni, da bi izgubljali energijo za prepire, ker bo sodelovanje v prihodnosti nujno potrebno,« je na teze o zahrbtnosti odgovoril Virant. Konflikt med njim in Janšo bo sicer končan v ponedeljek, 5. decembra, če bo Janša začel sestavljati svojo koalicijo razuma. In takrat bo tudi jasno, kako iskrena je danes jeza Janeza Janše. Je spor z Virantom realen, ali pa gre samo za spreten manever, kako odgovoriti na Jankovićevo grožnjo. Naj ponovimo, z Virantom bi SDS lažje oblikoval svojo »koalicijo razuma«, lažje bi zmagal in lažje bi vladal, kot če bi se »spopadel« samo z Jankovićem. Zato se zdi SDS-ovski napad Gregorja Viranta na trenutke neiskren. Nelogičen. Nesmiseln. Je pa lahko del politične taktike.

Možnost izbire?

Do volitev je manj kot dva meseca. Za zdaj je odprtih toliko neznank, da je izid težko napovedati. Ne ve se, ali bo Virant šel res do konca in po upravnih enotah zbral 8000 glasov, potrebnih za polno listo kandidatov za volitve in ali bo potem konflikt z Janšo v trenutku pozabljen. Ne ve se tudi, kdo vse bodo podporniki Zorana Jankovića in kakšen bo njegov program pozitivne Slovenije. In jasno, ne ve se tudi, kako se bodo na nove izzivalce odzvale parlamentarne stranke. Brez moči vseeno niso. Imajo volilne štabe, svoje programe, svoje privržence, a tudi veliko razočaranih volivcev.

Virantov, Jankovićev pa tudi Hanžkov vzpon je pravzaprav pričakovan. Ljudje so naveličani starih strank, starih idej, menjavanja funkcij vedno istih politikov na preživeli osi med levico in desnico. Zato se pojavljajo protesti, civilna gibanja, združenja, ki prehajajo v stranke. Nihče od omenjene trojice ni nov v slovenski politiki, s seboj pa prinašajo upanje, morda tudi lažno, da je mogoče državo voditi tudi drugače. Dosedanje parlamentarne stranke niso prepoznale, kaj se jim je zgodilo na lokalni ravni, tam so na zadnjih volitvah zmagovala samostojna gibanja, ki s starimi strankarskimi strukturami niso bila povezana. Decembrske volitve obetajo podoben rezultat, nove alternative bodo vplivale na volilno udeležbo, nekateri volivci bodo indiferenco in apatijo zamenjali z upanjem. Vendar čustva v politiki niso vedno dobra. Upanje je v politiki, kakor pravi sociolog Tomaž Mastnak, le druga obliko strahu. Oblika iracionalnosti. Ki je lahko nevarna. Danes ne vemo, kdo je pravzaprav trojanski konj. Ali Janković in njegov kapital, ali Virant in njegovo dobrikanje in spor s SDS, ali tisti, ki bodo strankam odžirali glasove, v parlament pa ne bodo prišli. Vendar je negotovost pravzaprav dobra, v slovenski politiki se je znova pokazala možnost izbire.