V vsakem primeru zmagovalci

Črnolas 28-letni mladenič, oblečen v bel šaluar kamiz, tipično pakistansko oblačilo, čez katero se nosi črn telovnik, je povedal, da se je v sveto vojno vključil leta 2009, ko se je kot prostovoljec za mesec dni pridružil talibom v afganistanski jugovzhodni provinci Helmand. »Odšel sem prostovoljno. Vse sem si plačal sam. Sedaj spet zbiram denar, da se odpravim na pot. Komaj čakam, da se vrnem,« je pripovedoval bradati mladenič, ki iz varnostnih razlogov ni želel razkriti svojega imena. Tako kot številnim drugim svetim bojevnikom so tudi njemu za boj priskrbeli staro kalašnikovko. V mednarodni skupini, v katero je bil razporejen, je bilo približno sto svetih bojevnikov, zbranih iz različnih muslimanskih držav. »Spoznal sem ljudi iz Združenih arabskih emiratov, Iraka, Somalije. Bilo je tudi precej borcev iz Srednje Azije. Mislim, da je velika večina že mrtva ali v zaporu. Nekateri so v Bagramu [največjem ameriškem vojaškem oporišču v Afganistanu, kjer je tudi največji ameriški zapor].« V svojem rojstnem mestu, Kveti, je imel pet prijateljev, ki so odšli v sveto vojno. Vsi so že mrtvi ali v zaporu.

Talibski Pentagon

Črnobradega taliba sem spoznal v Paštunabadu, obubožani četrti, ki se razteza na obrobju Kvete. Zaradi zemljepisne lege - le kakšnih 80 kilometrov južno od Čamana, obmejnega mesta na pakistansko-afganistanski meji, od koder je nato še približno 90 kilometrov do Kandaharja, rojstnega mesta talibskega gibanja - je Kveta v preteklem desetletju postala eno izmed talibskih središč za boj proti evro-ameriškim silam v Afganistanu. Dolga, slabo nadzorovana pakistansko-afganistanska meja, ki se vije med - na pakistanski strani - provinco Balučistan in - na afganistanski strani - provincama Helmand in Kandahar, omogoča, da je pretok svetih bojevnikov v Afganistan nemoten.

Predvsem Paštunabad, kvetska četrt, kjer stojijo skromne pritlične hišice, med katerimi se vijejo večinoma odprti odtočni jarki, je postal eno izmed središč, kjer so nameščeni talibi. Ko sem se z domačini iz Kvete pogovarjal o Paštunabadu, so zanj uporabljali opise kot »rdeče območje« oziroma - bolj v šali - »talibski Pentagon«. Na prvi pogled se zdi, da je to območje, kjer talibi živijo nemoteno. Drugače od središčnih delov Kvete, kjer so vojaške in policijske nadzorne točke na vsakem večjem križišču, je v Paštunabadu opaziti le peščico policistov, ki urejajo promet na glavni aveniji. Na ozkih paštunabadskih ulicah, ki se vijejo med tesno stisnjenimi hišicami, ni videti niti enega pripadnika pakistanskega represivnega aparata.

Ker je Paštunabad četrt, v kateri živi tudi veliko afganistanskih beguncev, ki so se tja zatekali že od časa sovjetske zasedbe, je povezava z Afganistanom še močnejša. Afganistanski talibi, ki prihajajo v Paštunabad, se lahko tam namestijo sredi domačega okolja. Eden izmed svetih bojevnikov, ki sem jih spoznal v Paštunabadu, je bil 22-letni mladenič iz vzhodne afganistanske province Gazni. »V Kveto sem prišel na študij. Začasno sem prekinil boj,« je dejal črnobradi mladenič, pokrit z belim turbanom. Ker se je hotel boriti proti okupatorju, se je talibskemu odporniškemu gibanju pridružil, ko je bil star 15 let. Bojno skupino, v katero je zdaj vključen, sestavlja približno 300 borcev, ki delujejo v okraju Ab Band. Tisti del okraja, kjer delujejo, menda povsem nadzorujejo. Le občasno izbruhnejo spopadi. »Do sedaj smo v bojih izgubili približno 30 borcev,« je povedal mladenič, ki prav tako ni želel razkriti svojega imena.

Argument mladega afganistanskega taliba, ki je leta 2001, v času terorističnega napada na ZDA, štel 12 let, je razumljiv: nikoli ni ogrožal ZDA, nikoli ni načrtoval napada na ZDA, a ker so te zasedle njegovo državo, se je odločil, da jo bo branil.

V boju proti vsem, ki oddaljujejo ljudi od boga

V Paštunabadu je islamska šola Dar ul Ulom, Hiša vedenja, katere vodja, 66-letni mula Nur Mohamed, odkrito podpira džihad, sveto vojno proti evro-ameriškim okupatorjem. V času talibske vladavine, v letih 1996-2001, je Nur Mohamed vzdrževal tesne stike z najvišjimi predstavniki talibskega režima. Večkrat je potoval v Kandahar, kjer se je srečeval s - tako jih imenuje - »svojimi prijatelji«, z mulo Mohamedom Omarjem, vodjem talibskega gibanja, in njegovimi najtesnejšimi sodelavci. Nekateri izmed talibskih poveljnikov so se tudi šolali v njegovi madrasi. »Že v času sovjetske zasedbe so se tu šolali številni učenci, ki so kasneje postali člani talibskega gibanja. Tudi kasneje smo imeli učence iz Afganistana. Med njimi je bil kasnejši talibski poveljnik mula Dadula.«

Upor proti evro-ameriškim silam Nur Mohamed utemeljuje predvsem na verskih razlogih. »Gre predvsem za verski spor,« je dejal, sedeč na skromni preprogi, položeni pri vhodu v njegovo madraso. »Sveta vojna poteka proti vsem, ki ljudi oddaljujejo od boga. Ne borimo se proti celotnim ZDA, proti celotni Evropi, ampak le proti tistim, ki ljudi oddaljujejo od boga.« Po tem prepričanju naj bi bili tisti, ki v Afganistanu oddaljujejo ljudi od boga, vojaki okupacijskih sil in njihovi sodelavci, saj skupaj morijo nedolžne civiliste in kršijo pravice drugih. Zaradi tega je trditev, da sveta vojna poteka zgolj proti nemuslimanom, napačna. »Borimo se proti vsem, ki kršijo pravice drugih. Sveta vojna poteka proti vsem, ki ubijajo otroke, ženske. Če to počnejo muslimani, se borimo tudi proti njim.« Ali to pomeni, da podpira tudi sveto vojno proti pakistanski vojski, sestavljeni iz muslimanov, ki se v »vojni proti terorju« z ameriško finančno pomočjo borijo proti sodržavljanom, pakistanskim talibom, pri tem pa povzročajo številne smrti med civilisti? »Pakistanska vojska se ne razlikuje od ameriške vojske. To so zavezniki,« je zatrdil Nur Mohamed in tako posredno potrdil, da se sveta vojna izvaja tudi proti pakistanski vojski.

Dejstvo, da talibi prav tako povzročajo smrt nedolžnih civilistov, je Nur Mohamed povsem odmislil. Kršenje pravic drugih je razumljeno kot nekaj, kar počnejo zgolj sovražniki. Moralna prednost, ki jo imajo talibi, je v tem, da se borijo v obrambni vojni proti - tako Nur Mohamed - »novemu križarskemu pohodu, ki ga je začel Bush«.

Madrase kot valilnice talibov

V preteklih letih so predstavniki evro-ameriških okupacijskih sil pogosto zatrjevali, da so pakistanske islamske šole ene izmed glavnih valilnic svetih bojevnikov, ki se udeležujejo vojne v Afganistanu. Islamski verski voditelji, glavni promotorji svete vojne, naj bi študente spodbujali k sodelovanju v boju proti evro-ameriškim silam. Čeprav je nejasno, koliko izmed pakistanskih islamskih šol dejansko nagovarja svoje študente k sveti vojni, je očitno, da so številne islamske šole dejavne pri novačenju mladine ne le za boj proti evro-ameriškim silam, ampak tudi proti pakistanski vojski.

V madrasi, ki jo vodi Nur Mohamed, se šola približno 200 učencev. Najmlajši so stari sedem let, zgornja starostna meja pa ni določena. Vsak, ki se želi učiti islama, se lahko vključi ne glede na starost. Drugače od drugih madras, ki sem jih imel priložnost obiskati v Kveti, sprejme tudi afganistanske državljane. Šolanje je brezplačno, madrasa se financira s prostovoljnimi prispevki, ki jih prejema prek sistema zakat. Ta muslimanom nalaga, da morajo 2,5 odstotka dohodka nameniti v dobrodelne namene. Ker so madrase brezplačne, so včasih edina možnost izobraževanja za otroke iz najrevnejših družin, to pa še posebej velja za otroke iz afganistanskih begunskih družin. Včasih je madrasa edina možnost za šolanje tudi zato, ker državne šole na območju še ne delujejo. Na nekatera ruralna območja v Balučistanu, kjer so madrase prisotne, državni izobraževalni sistem sploh še ni segel.

Ali v madrasi spodbujajo mlade k vključitvi v sveto vojno? »V času študija v madrasi je sodelovanje v sveti vojni prepovedano,« je povedal Nur Mohamed. »A če se kdo kasneje odloči za sveto vojno, na to ne moremo vplivati. To je odločitev vsakega posameznika. Če se kdo odloči za sveto vojno, je to izključno njegova odločitev, za katero madrasa ne more odgovarjati.« Nur Mohamed je, da bi omilil vlogo madras pri novačenju talibov, nakazal tudi, da številni talibi prihajajo iz državnih šol. »V sveti vojni sodeluje veliko mladih, ki se niso šolali v madrasah, ampak na navadnih, državnih šolah. Nekateri so inženirji, zdravniki.«

Zmerni talibi

V Pakistanu skoraj vse madrase delujejo pod pokroviteljstvom posameznih islamskih političnih strank. Tako verski voditelji, ki so hkrati tudi politični voditelji islamskih strank, upravljajo svoj lastni izobraževalni sistem. Zaradi te izjemno tesne povezave med politiko/vero in izobraževanjem, je politična/verska indoktrinacija učencev skorajda neizogibna. Pakistanske islamske stranke, ki podpirajo sveto vojno, imajo izjemno možnost, da prek madras prepričujejo učence, naj se udeležijo svete vojne. Ena izmed večjih islamskih strank, katere člani so se v preteklih letih profilirali kot zagovorniki upora proti okupacijskim silam v Afganistanu, je Zbor islamskih učenjakov - Fazl (JUI-F), ki ga vodi mula Fazl Ur Rahman. Stranka je - vsaj kar se tiče podpore sveti vojni - igrala dvojno vlogo. Čeprav je imela še do konca lanskega leta predstavnike v pakistanski vladi, ki je stopila na ameriško stran, torej se je vključila v »vojno proti terorju«, so številni člani stranke podpirali sveto vojno proti evro-ameriškim silam.

Mula Hafiz Hamdula, podpredsednik stranke JUI-F v Balučistanu, pravi, da »hočejo ZDA nadzorovati Afganistan zaradi energetskih virov, zaradi rudnin. Temu nasprotujemo. Hočemo, da ZDA odidejo. Šele ko bodo ZDA odšle, bo nastal mir.« Podaljšek okupacije, nekakšna druga stran okupacije, ki jo ZDA izvajajo v Afganistanu, je tudi vojna v Pakistanu, kjer se pakistanska vlada z vojsko loteva svojih državljanov, živečih na območjih ob pakistansko-afganistanski meji. »Pakistanska vlada je skorumpirana. Prejema denar od ZDA. Trdijo, da so v Pakistanu teroristi, a tu ni teroristov,« je zatrdil Hamdula. Ali se JUI-F, ki je bila še do lanskega leta vladna stranka, ni mogla upreti tej vladni politiki? »Poskusili smo se upreti tej politiki, a brez uspeha. Na to ne moremo vplivati. Smo prešibki. Ne moremo se boriti proti vojski.«

V Kveti deluje pod pokroviteljstvom stranke JUI-F približno 200 madras, v katerih se šola okrog 10.000 učencev. Ko sem Hamdulo povprašal, ali se njihovi učenci udeležujejo oboroženega boja proti evro-ameriškim silam, je odgovoril izmikajoče. »O tem ne vemo nič. Ne podpiramo talibov. V Afganistan ne pošiljamo ljudi. Ne zagotavljamo jim finančne podpore. Dajemo jim le politično podporo, ker nasprotujemo okupaciji.« A čeprav je Hamdula zatrdil, da njihova stranka ne podpira oboroženega boja proti ZDA, so bili v preteklih letih številni člani stranke zaprti zaradi domnevnega sodelovanja v oboroženem boju proti pakistanskemu represivnemu aparatu. Lani se je predsednik stranke Fazl Ur Rahman z vlado pogajal za izpustitev 300 članov stranke, ki so jih zaprli zaradi sodelovanja v protivladnih, »terorističnih« akcijah. Po Hamdulovem mnenju so bili vsi zaprti nedolžni. »Včasih, po kakšnem bombnem napadu, aretirajo naše člane, a nato jih vse izpustijo, ker nimajo proti njim nobenih dokazov.« Glede na to, da nobeden izmed zaprtih pred nobenim sodiščem ni bil spoznan za krivega, saj jih je zaprla vojska na svojih lokacijah, Hamdulova trditev drži.

Odločno za sveto vojno

Na severni strani Kvete se razteza naselje, imenovano Nava Kili, Nova vas, ki je v preteklih desetletjih zrasla predvsem zaradi pritoka afganistanskih beguncev. V naselju je islamska šola, imenovana Univerza za izobraževanje o Koranu. Šola, v kateri živi in se izobražuje 320 učencev, starih od šest do 23 let, deluje pod pokroviteljstvom islamske stranke Zbor islamskih učenjakov - skupina Nazariati. Stranka je nastala leta 2008, ko se je frakcija pod vodstvom mule Ismatule odcepila od stranke JUI-F in se preoblikovala v novo stranko. Zakaj se je frakcija odcepila, sem povprašal Ismatulo, ko me je sprejel v prostorih njihove madrase. »V preteklosti se je stranka JUI-F borila za vzpostavitev islamske ureditve v Pakistanu, a nato je opustila ta načrt. Zapustila je islam. Ker smo hoteli zagovarjati pravi islam, smo se ločili od nje,« je povedal Ismatula. Satar Čišti, tiskovni predstavnik nove stranke, je dodal, da se je JUI-F spremenila v stranko, ki ji gre le za denar. »Vedno hočejo biti v vladi. Vedno hočejo zasesti ministrske položaje,« je dejal Čišti.

Stranka ima za zdaj - po podatkih, ki jih je navedel Čišti - okrog 400.000 članov, od katerih jih je levji delež, približno 300.000, v Balučistanu. Tako kot v stranki JUI-F je tudi v tej stranki velika večina članov - približno 80 odstotkov - iz paštunske etnične skupnosti. V stranki JUI-F naj bi delež Paštunov znašal okrog 70 odstotkov. Etnična komponenta obe stranki še bolj povezuje z južnim delom Afganistana, kjer je paštunska etnična skupnost v večini. Zaradi tega ni presenetljivo, da je jasno, kakšen je odnos Ismatulove frakcije do svete vojne proti evro-ameriškim silam. »Obsojamo ZDA, ker so uničile Afganistan. Podpiramo sveto vojno v Afganistanu. Želimo vse najboljše afganistanskim svetim bojevnikom. A dajemo jim le moralno podporo,« je zatrdil Ismatula. Čeprav ne podpira svete vojne proti pakistanski vojski, razume pakistansko vojaško politiko zgolj kot podaljšek ameriške politike. »Pakistanci nasprotujejo vladi, ker ta izvaja proameriško politiko. Vojska je služabnik ZDA,« je zatrdil Ismatula.

Pod strankinim pokroviteljstvom deluje v Kveti približno 70 madras, vsaka izmed njih ima 200 do 300 učencev. Odločitev o sodelovanju v sveti vojni je stvar posameznega učenca. »Na naših šolah poučujemo le religijo. Študentov ne poučujemo o politični ideologiji. O politiki, ki si jo izberejo, odločajo sami,« je zatrdil Faizula, vodja madrase v Nava Kiliju.

Kje so talibski voditelji?

V preteklih letih so člani ameriške in afganistanske administracije večkrat zatrdili, da se svet najvišjih talibskih voditeljev, ki deluje pod vodstvom mule Omarja, skriva v Kveti. Po prepričanju mule Nura Mohameda se vodilnim talibom ni treba skrivati v Kveti, saj že v Afganistanu nadzorujejo dovolj območij, kjer so lahko nameščeni brez večjih varnostnih težav. Poleg tega naj bi tudi pritisk pakistanskega represivnega aparata v preteklih letih poskrbel, da se talibsko vodstvo izogiba Kveti. Zgodbe o svetu talibskih voditeljev, tako imenovani kvetski šuri, ki naj bi nemoteno delovala v Kveti, so po prepričanju Nura Mohameda zgolj evro-ameriška propaganda. »Že več let govorim, da talibskih vodij ni v Kveti,« je dejal Nur Mohamed. »Naše povezave s talibi so bile prekinjene. Umaknili so se v podzemlje. Ker so [pakistanske] obveščevalne službe infiltrirale med nas veliko svojih agentov, ki so se pretvarjali, da so talibi, so talibski voditelji prekinili stike z nami.« Po njegovem mnenju so evro-ameriške trditve o kvetski šuri zgolj laži, s katerimi skušajo tuje sile upravičiti stopnjevanje svojega vojaškega vmešavanja v Pakistanu. V povezavi s tem je - tako Nur Mohamed - treba razumeti tudi napoved predsednika Obame, ki je v enem izmed govorov dejal, da bo treba razširiti napade z brezpilotnimi letali na mesta, kot je Kveta.

Nur Mohamed je povedal, da so bili vsi člani 22-članskega talibskega sveta, ki je nekoč vladal Afganistanu, že ubiti. Mula Omar naj bi bil še živ. Dokaz za to naj bi bil njegov zadnji nagovor, ki ga je - tako kot vsako leto - imel ob koncu ramadana. Tudi številni člani novega talibskega sveta, ki se je vzpostavil v času evro-ameriške zasedbe, naj bi bili že ubiti ali zaprti. »V novem svetu, ki se je oblikoval v času zasedbe, je bilo neznano število članov. Med njimi sta bila tudi mula Obaidula in mula Bradar. Oba sta zaprta. Ne vemo, kako je s tistimi člani, ki jih nismo poznali.« Mulo Obaidulo, nekdanjega talibskega ministra za obrambo, so februarja 2007 aretirali ravno v Kveti. Mula Bradar je bil aretiran februarja 2010 v Karačiju.

Zmaga je zagotovljena

Kljub tem težavam je talibsko odporniško gibanje vse močnejše. V preteklih petih letih so talibi stopnjevali svoje akcije proti okupacijskim silam. Režim, ki so ga v Afganistanu vzpostavile ZDA, držita pokonci le še ameriško orožje in denar. Mula Nur Mohamed je prepričan, da je zmaga talibom vsekakor zagotovljena. Tudi tistim, ki so v sveti vojni izgubili življenje, zaradi česar ne bodo okusili zmage nad okupatorjem. »Glavni cilj talibov je žrtvovati se za vero. Če talibi umrejo v boju, se tudi to šteje v njihovo dobro. Talibi se ne borijo za prevlado, ampak za boga. In če musliman žrtvuje življenje za boga, je zmagovalec. Tako pravi Koran,« je prepričano zatrdil mula Nur Mohamed.