Bio-eko manija

Leta 2002 je v EU izbruhnila prehranska afera, povezana z rasnim hormonom MPA, ki se je v hrani in krmi pojavil na Nizozemskem. Hormon, v EU prepovedan, v ZDA in Avstraliji pa pri živalih dovoljen, se pri ljudeh uporablja v kontracepcijskih tabletah in pri hormonskem zdravljenju.

Naslednje leto je Srbija za sporne označila Fructalove borovničeve sokove, saj naj bi vsebovali preveč radioaktivnega cezija, leta 2005 je bil v Evropi preplah zaradi kancerogenega barvila v omakah britanskega proizvajalca Premiere Foods. Decembra lani se je v Nemčiji začela afera zaradi strupenega in rakotvornega dioksina, najdenega v krmi za piščance in prašiče, letos pa nismo kupovali kumar, ker naj bi bile okužene s sevom nevarne bakterije E. coli. Skoraj ne mine leto, da ne bi doživeli kakšnega prehranskega preplaha, vsak pa privede do istega vprašanja. Kaj kupovati, da bo varno, in ali je edini odgovor dražja, ekološko pridelana hrana?

Ekološko pridelana hrana ne sme vsebovati umetnih in kemičnih snovi, predelana hrana z oznako eko mora biti v 95 odstotkih iz biološko pridelanih sestavin. Ravno zato, pravi Boris Fras, predsednik Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije (ZZEKS), je biološko pridelana hrana kakovostnejša. Na drugi strani mnogi, med njimi agrarni ekonomist Aleš Kuhar, pravijo, da je pri nas konvencionalno kmetijstvo tako neintenzivno, da kakovost hrane, pridelane konvencionalno, ni omajana. Fras se s tem ne strinja, saj mora ekopridelovalec voditi natančen dnevnik, kdaj in kako je kaj sadil ali gnojil. Inšpektorji enkrat na leto izvajajo nenapovedan nadzor, pregledujejo izdelke na tržnicah in v trgovinah. Tega pri konvencionalni pridelavi ni. Tam je nadzor slabši in bolj splošen. To priznava tudi Polonca Repič z Inštituta za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru, ki je od EU pooblaščena za certifikacijo ekoloških kmetovalcev. Kot pravi, se pri konvencionalnih kmetih izredni nadzor nad pridelavo opravlja le, če prejemajo subvencije, pri čemer Agencija za kmetijstvo preverja, ali izpolnjujejo pogoje. Druga varovalka so (lahko) trgovci, ki od dobaviteljev samih zahtevajo nekatere analize o varnosti hrane. Imajo pa različne trgovske hiše za svoje dobavitelje različna merila in potrošnik na koncu ne vidi, kdo je opravil nadzor in kako temeljit je ta bil.

Čeprav je ekološko pridelana hrana zelo nadzorovana, o njeni kakovosti ne moremo biti prepričani brez negotovosti, saj tudi vsi kmetje ne pridelujejo enako kakovostno. Fras je prepričan, da so mnogi premalo

izobraženi in dveletno obdobje preusmeritve, preden smejo proizvode tržiti kot ekološke, včasih ni dovolj. S tem pa delajo škodo dolgoletnim, zanesljivim pridelovalcem. In kako ločiti ene od drugih? »Posameznik mora na tržnico več kot enkrat na leto in ugotoviti, kdo je zaupanja vreden in kdo ne,« pravi. Repičeva opozarja še: »Tudi na tržnici morajo biti potrošniki pozorni na to, kaj vse je zapisano na certifikatu - ni namreč nujno, da je vsa ponujena hrana biološko pridelana.«

Od julija 2010 morajo biti ekološko pridelana živila v EU označena z enotnim znakom ekološke pridelave, pod katerim mora biti šifra podeljevalca certifikata. Vprašanje torej ni nujno, kako neoporečna je ekološko pridelana hrana, temveč ali je konvencionalno pridelana res slaba ali celo škodljiva. O domnevnem boljšem okusu biohrane na promocijski spletni strani ekološkega kmetijstva, ki jo promovira generalni direktorat evropske komisije za kmetijstvo in razvoj podeželja, piše, da »nobena izmed številnih raziskav, opravljenih v EU, o primerjavi med okusi ekološko in neekološko pridelane hrane ni neizpodbitno potrdila teh trditev«. Poleg tega potrošniki oznakam na živilih prehitro in preveč slepo verjamejo. Veliko zmede nastaja tudi pri pojmih ekološko in naravno. Uporaba prvega (ekološko, biološko ali angleško »organic«) je strogo določena, pojem naravno pa lahko proizvajalci uporabljajo po mili volji in si ga tudi po svoje razlagajo.

Veliko zmede nastaja pri pojmih ekološko in naravno. Uporaba prvega je strogo določena, pojem naravno pa lahko proizvajalci uporabljajo po mili volji in si ga tudi po svoje razlagajo.

Eden od člankov v publikaciji Harvard Women's Health Watch, ki jo pripravlja ugledna ameriška univerza Harvard, o izbiri med ekološko in konvencionalno hrano piše, da v mnogih letih raziskovanja še ni bilo dolgoročne raziskave, ki bi primerjala zdravstvene vplive ene in druge. Znano pa je, da je pri konvencionalni hrani vsebnost pesticidov in herbicidov mogoče občutno zmanjšati z umivanjem in lupljenjem sadja in zelenjave. Dr. Borut Bohanec, predstojnik Oddelka za agronomijo na Biotehnični fakulteti, ob tem še pravi, da je javnost zlasti o nevarnostih pesticidov desetletja sistematično napačno obveščana, zato je tudi ni težko prepričati, da celo res izjemno majhna vsebnost ostankov pesticidov lahko škodi. »Če govorimo o medijsko odmevnih aferah, pa te navadno dejansko niso povezane z načinom pridelave hrane. Prav zastrupitve s patogenimi sevi bakterije E. coli so bile posledica uživanja hrane iz ekološke pridelave, v ameriškem primeru, ko je prišlo do zastrupitev s špinačo, in v evropskem, kjer so bili vzrok kalčki.«

Na koncu je odločitev za uživanje ekološko pridelane hrane osebna odločitev potrošnika, saj so pridelki iz ekološke pridelave dražji, ker je v pridelavo vloženega več dela in je zato donos manjši. Glede na to, da je debelosti in nepremišljenega prehranjevanja vse več, pa Fras pravi, da »mora biti hrane manj, a ta bolj kakovostna«.