Španski ukradeni otroci

BBC-jev dokumentarec o med letoma 1960 in 1989 v Španiji ukradenih in prodanih novorojenčkih, gre za 300.000 otrok, je razkrinkal pravo mrežo zdravnikov, medicinskih sester, duhovnikov in nun, ki so se ukvarjali s tem poslom. V njem pripoveduje svojo zgodbo tudi danes 89-letna Ines Perez, ki jo je duhovnik spodbujal k hlinjenju nosečnosti. Nosila je nosečniško obleko, pod njo pa blazino, da bi zavedla javnost in prišla do deklice, ki se je sicer rodila v madridski kliniki San Ramon. Deklica je bila ukradena biološkim staršem. Ta zgodba se je dogajala leta 1969.

Podobnih zgodb je v Španiji veliko. Vse nikdar ne bodo odkrite. Matere, navadno mlade in neporočene, so po porodu v bolnišnicah obvestili, da je novorojenček umrl. Če so vztrajale in hotele videti trupelce, so jim ga ponekod pokazali v zamrzovalniku. Ukradene otroke pa so prodajali bogatim parom brez otrok, ki so bili pobožni in primerni za starševstvo. Mnogi od njih niso vedeli, da je otrok ukraden, ampak so bili prepričani, da ga je mati zapustila.

Leta 1987 je regulacijo posvojitev od bolnišnic prevzela država. Z demokratizacijo španske družbe po smrti diktatorja Franca leta 1975 pa se je začelo tudi več govoriti o praksi posvojitev v času njegovega režima, ko so o tem odločali zdravniki in duhovniki. Počasi so se začele razkrivati vse razsežnosti tega početja. Mnogi izmed tako posvojenih otrok so zvedeli, da so jih njihovi »starši« kupili. In matere, ki so vseskozi trdile, da njihov otrok ni umrl, zdaj še trdneje upajo, da je živ. Ogorčene so, pravi novinarka Katya Adler, ki raziskuje ta škandal, ker so bili njihovi otroci prodani in mnogi nikdar ne bodo zvedeli za prave starše.

Če so vztrajale in hotele videti trupelce, so jim ga ponekod pokazali v zamrzovalniku.

Začetnika odkrivanja tragične usode dojenčkov v režiji cerkve in zdravnikov sta dva moža, Antonio Barroso in Juan Luis Moreno, ki sta ugotovila, da so ju ukradli pravim staršem. Barrosu je na smrtni postelji to povedal krušni oče. Z ženo sta ga kupila od duhovnika v Zaragozi, na severu Španije. Zanj sta odštela takratnih 200.000 pezet, kar je bila tedaj vrednost manjšega stanovanja. Testi DNK so potrdili, da zakonca, ki sta Antonia vzgajala, nista bila njegova biološka roditelja. Ko pa je primer prišel v javnost, so se mnoge matere ukradenih otrok lotile iskanja. Začele so se razkrivati grozljive zgodbe. Ne le o hladilni skrinji, v kateri so mrtve otroke kazali materam, ampak tudi o grobovih, v katerih so bili namesto okostij otrok ostanki živalskih okostij ali pa le prazne krste.

Zaradi teh zločinov še nihče ni bil obsojen. Tožilci zdaj preiskujejo 900 primerov ukradenih otrok. Nacionalna zbirka vzorcev DNK je vzpostavljena zaradi ukradenih otrok, a pot do njihovega srečanja s starši je za vsakega težka in polna dvomov. Duhovniki in zdravniki, ki so sodelovali v tem projektu, molčijo. Menda jih varuje zakon o amnestiji, sprejet po Francovi smrti.