Obliznjeni prsti

Gostilna Gordia
Kolomban 13, Ankaran
Tel.: 05 651 30 85
www.gordia.si
Že po urniku je jasno, da je Gordia čisto blizu italijanske meje: kuhajo od srede do sobote od 12.00 do 15.00 in od 18.00 do 21.30, ob nedeljah od 12.00 do 16.30, ob ponedeljkih in torkih pa vinarijo.

Fino:
ravioli s kanočami
taljata iz hobotnice
semifredo

Ne tako fino:
hobotnično nabodalo

Oblizovanje prstov v fletni razgledni točki vas bo stalo kakšnih 30 evrov.

Ko je ondan najbolj razvpit prebivalec Dupleka začel napovedovati resen boj za nove odcepitvene podvige v naši domovini, je na twitter bliskovito priletela domislica najbolj nabritega prebivalca podtrojanskega Šentožbolta, Pižame, češ da se že veseli poslovne priložnosti, ki se mu ponuja kot potencialnemu lastniku duty-free shopa na novi meji. No, konzumovci, ki nas šiht večkrat požene tudi na vzhod, smo še vedno veliko bolj navdušeni nad tem, da se na Trojanah jedo krofi, kot pa da bi tam kupovali tobak in žganjice od bradatega gorenjca in se tresli pred tradicionalno strogimi in nepopustljivimi štajerskimi cariniki. Da ne bi še dodatno vznemirjali štajerskih županskih veličin s tem, da bi si jih »ogledovali kot nekakšne domorodce« (via Bojan Šrot), smo jo tokrat užgali v diametralno nasprotno smer, na sam jugozahodni konec domovine, kjer nekako osamljeno odmaknjen od glavne izletniške žile čepi Ankaran in nad njim, čisto ob laški meji, Kolomban.

Dotičnemu kosu zemljišča, ki smo ga kanili vzeti pod drobnogled, se menda že dolgo reče Gordia in zato se tako imenujeta tudi gostilna in vinarija, ki jo s Kekčevo maksimo o najboljšosti dobre volje furajo trije udje družine Cep. Ata in mama skrbita za ščebet z gosti in z izdelki multipraktičnega (vinarsko-kuharskega) sina polnita njihove pivsko-prehranjevalne kapacitete. Polnitve so nadvse simpatične narave. Na vinski strani je to butična, a resna, preudarna in všečna produkcija raznorodnih, pretežno belih vin, od peneče se malvazije na frišnem do marsalske, z vinskim destilatom omišičene iste sorte na sladkem koncu; na krožnikih pa gre za dobro dozirane ustvarjalne domislice na morski osnovi.

Po rdečem (pesto iz sušenih paradižnikov) in črnem (olivna tapenada) začetku smo hitro ujeli ritem in ponotranjili koncept minimalističnih intervencij, ki jih v kuhinji prakticira mladi Cep. Poimensko: karpačo, izrezan iz Fondovega brancina, na srečo ni podložen z rukolo, ampak potresen z nekaj zrni granatnega jabolka, kapesante se ne dušijo pod zagatnim kovtrom česna-peteršilja-drobtin-sira, ampak so le oškropljene z olivcem, takistno fletno se gode britvičarkam na žaru, sardoni na saor so s fino sesekljano čebulo elegantni, kar se le da, surovim škampom pa skorajda ne stori drugega, kot da jim olušči rep in mu tako pusti zašajnati v frišni sladkobnosti.

V nadaljevanju sporeda si nismo mogli kaj, da ne bi planili po kanočah oz. morskih bogomoljkah - temu v pesku skrivajočemu se raku se zaradi britveno ostrih robov repa in klešč v oštarijah najraje izognejo, pa tudi gostje po njem ne posegajo prav radi, saj se ga je treba lotiti korajžno, z rokami in izsesujočim srebanjem vred. Napačno! Kanoče v Gordii so izjemna delikatesa, že one na domačih rezancih in debelo valjanih krepkih blekih, še posebej pa tiste, ki jih najdete vrh velikih polkrožnih, s sušenimi pomidori polnjenih raviolih, so vredne vsega truda in s prstov se splača polizati vsako kapljo, ki bi kanila ostati na njih. Tudi igrarije s hobotnico so nenavadne: tista z ocvrtimi koščki hobotnice med zelenjavo na nabodalu bo potrebovala še kar nekaj dodelave, mehki, a hrustljavi taljati iz hobotnice s pečenim krompirjem in olivami pa ne manjka nanka nč! Brez pripomb smo pospremili tudi v kozarcu sestavljen tiramisu, se navdušili nad zanimivo dimenzijo okusa, ki jo čokoladni torti da sol, in ugotovili, da nam tako osvežilnega semifreda, kot je bil dotični s figami, že dolgo ni nihče ponudil. Gordia je fletna in dostopna, visoko nad obalno povprečje dvignjena opcija, ki je ne kaže spregledati.