Revolucija, ki traja

Morda je črka R v napisu na poslopju Ljubljanske borze res le čudežno odpadla, toda protestniki, ki se v dneh po 15. oktobru zbirajo in šotorijo na ploščadi pred njo in v skupščinah dvakrat na dan kujejo načrte, kako pri širših množicah spodbuditi revolucionarnega duha, so »nezgodo« hitro izkoristili in nadomestili manjkajočo črko z J-jem. Namesto BORZA, ki je simbol finančnega kapitalizma, zdaj tam z zlatimi črkami piše BOJ ZA.

Ni boljše metafore za opis revolucionarnega vrenja po soboti, 15. oktobra, ko so se na ulicah več kot tisoč predvsem ameriških in evropskih mest zbirale množice ljudi, da bi s svojo prisotnostjo - zborovanja so potekala pod geslom Prisotnost šteje! - opozarjale na neenakosti in krivice, ki jih povzročajo kapitalistični sistem ter njegove ekonomske in politične elite. Vsi so odgovorni, vpijejo protestniki. Vsi naj odidejo, še kričijo. Vendar se vseeno zdi, da so duh sedanjega vrenja, stiske ljudi in upanje na spremembe najbolje zajeti v geslu »Boj za«, vendar je pri njem treba dodati še vprašaj ali pa tri pike. Kajti za zdaj nihče nima pravih odgovorov, kako potegniti voz globalnih družb iz blata, v katero ga je pahnila sedanja kriza. Večinoma, predvsem pa v družbah, kot je slovenska, še vedno čakajo na program temeljitih družbenoekonomskih reform, ki bi bil uresničljiv in sprejemljiv za večji del prebivalstva.

Kakšne odgovore ponujajo protestniki, ki vztrajajo pri zasedbi ploščadi pred borzo? Ko smo se v ponedeljek zvečer pridružili skupinici okrog 40 ljudi, večinoma mladih, na skupščini, podobne so verjetno potekale tudi v Španiji in Grčiji med indignadosi (jeznimi/ogorčenimi), smo poskušali iz njihovih razprav izluščiti odgovore na vprašanja, kaj in kako spremeniti, da bo svet drugačen. Dobili smo zanimive odgovore. Na skupščini, vodil jo je dr. Andrej Kurnik s FDV, ki je tudi sicer eden izmed motorjev civilnodružbenih gibanj v Sloveniji, je gruča mladih sedela pred šotori in obravnavala logistična vprašanja svojega delovanja na ploščadi pred borzo, rezultate izobraževalnih delavnic, ki so potekale čez dan, in tudi to, kako v Sloveniji razširiti boj za pravično družbo. Pravzaprav vse poteka po dogovorjenih in že utečenih postopkih. Udeleženec dvigne roko, pove svoje razmišljanje ali predlog, nato pa to prevede tudi v angleščino, saj gre vendarle za »transnacionalno gibanje«, kot pravi dr. Kurnik. Če se večina udeležencev skupščine z govorcem ne strinja, mu to nakažejo z roko. Veliko, pravzaprav največ časa pa so na skupščini razpravljali o vprašanju, kako ohraniti »avtonomni prostor« pred borzo. Eden izmed udeležencev razprave je predlagal, da bi v šotorih ponudili prenočišče brezdomcem, dr. Kurnik pa je v isti sapi dodal, da so tudi ti v enakem položaju kot protestniki in jih ne kaže zlorabljati za ohranitev prisotnosti pred borzo. Med skupščino so pripravili urnik za prihodnji dan, sklepe napisali na plakat in ga izobesili na pano. Skladno z načrtom so se naslednjega dne ob osmih zjutraj odpravili na pohod po mestu in pred banke, ob desetih je sledila skupščina, ob enajstih so spet delali v delavnicah, nato je bil pred borzo koncert. Do večera, ko je bila spet skupščina.

Politične stranke z nezaupanjem gledajo na nova gibanja. Še posebej na tista, ki jih hočejo razlastiti z uvajanjem “prave demokracije”.

Marsikdo se je sicer obregnil ob njihov način delovanja, češ da odgovorov, kako iz krize in zagat, s katerimi se spoprijemata slovenska in globalna družba, nimajo. Sami pravijo, da smisel »osvobojenih prostorov« ni v dajanju odgovorov, ampak v praktičnem dokazovanju novih demokratičnih oblik družbene organiziranosti. Njihove skupščine naj bi bile takšen zgled. Dokazujejo, da je neposredna demokracija mogoča. Da lahko v procesu odločanja sodeluje več ljudi. Kot drugi razlog pa navajajo, da s svojo prisotnostjo na »osvobojenem prostoru« simbolno opozarjajo na težave v sedanji družbi.

V pogovorih z udeleženci je mogoče hitro ugotoviti, da še zdaleč ne gre za enovito skupino. 31-letni Alen, grafični oblikovalec, pravi, da ima delo, vendar se težko prebija iz dneva v dan, saj se je znašel v negotovih razmerah. Je le eden v množici prekarnih delavcev, armade predvsem mladih, ki niti nimajo redne službe niti ne vidijo pravih obetov, da bi jo kdaj imeli. Spet drugi imajo drugačne poglede in vidijo rešitve, vendar za njihovo udejanjanje ni prave volje. Med njimi je Matej, študent prava in član Gibanja pravična družba. Sam nima težav v življenju, vendar je ogorčen nad tem, kar se dogaja v družbi. Hodi po cesti in vidi mlade ljudi brez vsega. Vidi napake v družbi in politiki, ne verjame pa v revolucijo, ki bi uničila kapitalistično ureditev. Meni, da je dovolj prostora za izboljšanje sedanjega sistema, le razpreti je treba obroč strankokracije in nadeti uzde ekonomskim in političnim elitam. Zavzema se za oblikovanje strokovnega sveta kot vmesnega člena med ljudstvom in politiko oziroma izvršno oblastjo. Z veliko gorečnostjo pa na »osvobojenem prostoru« govorijo o aktivnem državljanstvu, ki mora prebuditi družbo iz splošne apatije, o neposredni demokraciji in aktivni participaciji pri »upravljanju države, kar mora biti več kot zgolj konzultacija; je partnerstvo med načrtovanjem, oblikovanjem politike in nadzorom nad njenim izvrševanjem. V sistem vnaša zadostno in potrebno fleksibilnost za pretok novih idej, pa tudi za integracijo teh idej v proces oblikovanja politik,« so zapisali v Gibanju pravična družba.

Sicer pa je dogajanje pred borzo le ena izmed oblik protestiranja zaradi razmer, v katerih živijo ljudje, in iskanja novih oblik upravljanja. Zamisli pravzaprav prihajajo iz različnih koncev Slovenije, kar le kaže, da pod površjem vre. Gibanj, ki si prizadevajo za drugačen, boljši svet je očitno veliko. Med njimi je tudi Gibanje eND, ki se zavzema za elektronsko neposredno demokracijo, Rdeči radikali (RR), Kulturno-umetniško društvo Komunist, od koder so nam poslali statut, v katerem težijo k ekosocialni družbi, ki spodbuja demokracijo, učinkovite ekonomske modele, aktivno državljanstvo, razvoj kolektivne inteligence, socialne inovativnosti, pluralnost misli in kulture itd.

Pa vendarle, če se malce poglobimo v njihove manifeste, kaj hitro ugotovimo, da ne gre za naivne tekste. Zahteve piscev so pravzaprav zelo samoumevne in uresničljive. Očitno so nastajale že pred sedanjim vrenjem v ZDA ali pred jeznimi/ogorčenimi v Španiji. Ljudje pred borzo, kot so nas opozarjali udeleženci sami, so dejansko le »gverila«, sicer nujna za obveščanje o obstoju gibanja, vendar največji del gibanja reflektira družbeno dogajanje in pripravlja akcije prek spletnih omrežij. Namen »gverile« pred borzo je predvsem sporočiti ljudem, da kriza ne bo minila sama od sebe, da se življenje ne bo vrnilo v stare tirnice in da jutrišnji svet ne bo boljši, če ne bodo sami sodelovali pri spremembah.

In kako se na ta sporočila odzivajo politiki in sindikati? Nihče ni ostal brezbrižen ob vrenju, ki smo ga ozavestili s 15. oktobrom. Toda politične stranke z nezaupanjem gledajo na nova gibanja, še posebej na tista, ki jih skušajo razlastiti moči z uvajanjem »prave demokracije«, kar je eno izmed gesel evropskih »jeznih«. So fleksibilna, prilagodljiva, naglo rastoča in za zdaj jih ni bilo mogoče ujeti v stare politične matrice. Previdnost politikov je zaznati tudi v njihovih izjavah ob 15. oktobru. Predsednik SD Borut Pahor, ki je v ponedeljek obiskal protestnike pred borzo, je za časnik Finance dejal: »Vprašanje socialnih razlik v sodobnih družbah ni povezano samo in zlasti z nezakonitim pridobivanjem premoženja, temveč je težava v naravi tržne ekonomije, ki je utemeljena na tekmovalnosti in izločanju. Ta hip se zastavlja vprašanje, ali je mogoče znotraj demokratičnega vzorca družbe ohraniti tekmovalnost, hkrati pa zamejiti socialno neenakost. To je elementarno vprašanje tega časa. Zunaj demokracije ne vidim rešitve.« Dr. Gregor Virant pa je »modro« ugotovil: »Za socialne stiske je najboljša rešitev oživitev gospodarstva z davčnimi spodbudami in debirokratizacijo. To bo ustvarilo delovna mesta in zmanjšalo socialne stiske. Socialno šibkim, zlasti brezposelnim, mora seveda država pomagati tudi s socialnimi prejemki, ampak treba je ta denar učinkovito porabljati in preprečevati zlorabe.« Najprevidnejši so bili pravzaprav v Janševi SDS, saj so na svoji spletni strani zapisali, da konkretna akcija vsekakor odpira nekatera pomembna vprašanja sedanjega časa, zlasti glede odgovornosti za svetovno finančno krizo. Opozarjajo tudi, da je »pajdaški kapitalizem v Sloveniji uničil številna podjetja, druga pripeljal na rob preživetja in postavil pod vprašaj normalnost, v kateri podjetnik lahko uspe le, če investira in odpira dobra delovna mesta. Da bi se delodajalci izognili rigidnostim na trgu dela, se zatekajo k oblikam, v katerih delavci ostajajo skoraj brez pravic. Da bi reševali zgrešene poslovne odločitve, nekateri ne plačujejo ne dela, ne prispevkov, ne davkov. Da bi rešili zgrešene poslovne odločitve naše največje banke, bo, kot kaže, vsak državljan Republike Slovenije prispeval vsaj 100 evrov.« Pri tem pa še pribijejo, da se ne strinjajo z »obupanim zatekanjem k propadlim iluzijam in utopičnim regresijam, ki ga je v tem gibanju tudi opaziti. Jeza na nekaj tujih finančnikov ali domačih tajkunov ne pomaga. Delimo lahko le, kar smo ustvarili. Samo če ustvarimo več, lahko več tudi delimo. Zato moramo dograditi državo, da bo poskrbela, da se lahko svobodno ustvarja, da nastajajo delovna mesta in da nihče ni odrinjen.«

Udeleženci protestov 15. oktobra po svetu sporočajo, da je drugačen svet mogoč. Zahtevajo uvedbo globalnega davka na finančne transakcije.

Protestniki pa so siti takšnega sprenevedanja ljudi, ki so še ali so bili na oblasti. Enostavno politikom ne zaupajo več. Na protestih v Kopru so negodovali nad poslancem Zaresa Francom Jurijem, ki se jim je pridružil, čeprav je morda prišel z dobrimi nameni. Začuda je bilo veliko manj negodovanja, ko je na Kongresni trg v Ljubljani prišel »bodoči« politik in sedanji župan prestolnice Zoran Janković. Sicer pa je Janković prek twitterja sporočil: »Delo je pomembna vrednota - delu čast in oblast. Ne pozabimo na poštenje, spoštovanje in solidarnost.«

Sindikalisti, ki so v preteklosti ljubosumno gledali na nekatere akcije Nevidnih delavcev, neposredno svojega članstva niso povabili na demonstracije 15. oktobra. So pa pisno podprli protestnike. Iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, ki jo vodi Dušan Semolič, so sporočili, da »se je proti vedno bolj razširjenemu zaposlovanju v negotovih oblikah dela, naraščajočim neenakostim, nepravični porazdelitvi dohodka, pohlepnemu bogatenju posameznikov, zmanjševanju delavskih in človekovih pravic, ki jih povzroča sedanji 'kazino' kapitalizem, možno upreti le skupno: z delavskim bojem in bojem družbenih gibanj povsod po svetu. Zato nas veseli, da v tem boju nismo osamljeni.« Podporo protestom so izrekli tudi v Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ). V svoji izjavi so poudarili, da »moramo državljani in državljanke ponovno zavzeti in osvojiti institucije države, ki morajo postati servis za uresničevanje skupnega dobrega. SVIZ nasprotuje poskusom političnih elit, da bi z zniževanjem kakovosti življenja velike večine ljudi reševali sistem neoliberalnega kapitalizma in na račun ljudi vzdrževali status quo.« Gibanje pred borzo pa razumejo kot »poziv k javni razpravi o iskanju pravičnejšega sistema, ki bo temeljil na medčloveški solidarnosti, ne pa na uničujoči tekmovalnosti in izključevanju.«

Če je bil cilj protestov, ki so se začeli 15. oktobra, predramiti ljudi, da razmišljajo o neznosnosti sedanjih družbenih ureditev, ga je gibanje, v ZDA in Evropi, zagotovo doseglo. Sindikate je spodbudilo k premisleku o novih oblikah boja za pravice, politikom pa pokazalo, da ne morejo več ignorirati 99 odstotkov ljudi, ki jim ni dovoljeno odločati o ničemer. Še pred letom ni bilo mogoče niti pomisliti, da bi v združeni Evropi denimo uvedli davek na finančne transakcije, s katerim bi banke in druge finančne ustanove vrnile vsaj del pomoči, ki so jo dobile v času krize, danes pa je ta davek na dnevnem redu. Predsednik evropske komisije Manuel Barroso je napovedal kaznovanje bančnikov, ki so z neodgovornim delovanjem zakuhali finančno krizo. Pa tudi v Sloveniji smo priče sprememb. Na pohodu so nova gibanja in stranke, ki bodo že na decembrskih volitvah spremenili politično prizorišče. Toda prava bitka za lepšo prihodnost človeštva se šele začenja. Protestniki pred Ljubljansko borzo pa na svoj način dokazujejo, da je drugačen svet mogoč. Sicer bo že 29. oktobra nova globalna bitka, saj Gibanja zasedbe (Occupy) znova pozivajo ljudi po svetu, naj odidejo na ulice in od voditeljev najbogatejših držav v G20 zahtevajo uvedbo enoodstotnega, »robinhoodovskega« davka na finančne transakcije in trgovanje z valutami na globalni ravni. Opozarjajo, da je z njim mogoče »upočasniti 'lahek denar', ki se pretaka po globalni igralnici vsak dan - denarja je dovolj, da se financira vsak socialni program in okoljevarstvene iniciative v svetu«.

Boj za boljši svet se zares začenja.