Kdo piše zgodovino?

Dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani

21. 10. 2011  |  Mladina 42  |  Komentar

Ena od zgodovinsko preverljivih stalnic je, da vsaka novonastala država in vsak nov režim skušata čim dosledneje zbrisati sledi prejšnje (prejšnjega), v vsebinskem smislu pa dokazati, da je bilo staro slabo, gnilo, tudi zločinsko, novo je dobro, pravično, napredno, demokratično. Navadno so najprej na dnevnem redu praznovanja in odstranjevanje vidnih simbolov (kipov, slik ...), temu sledi preimenovanje ulic, institucij, zgradb in nazadnje, včasih tudi vzporedno, ideološka »prevzgoja« skozi kulturo, šolstvo, javne medije. Da bi pri tem početju obstajala kakšna bistvena razlika med avtoritarnimi in demokratičnimi državami, doslej še ni dokazala nobena tehtnejša študija (morda je razlika v fizičnem razbijaštvu, pa še to ni prav gotovo, niti v Sloveniji ne). Pri tem početju opazimo še dve skupni značilnosti: navadno to počne politika, bodisi državna bodisi lokalna, najpogosteje pa obe hkrati (delna izjema je včasih prehodno obdobje, ko se dogaja »volja množic«) in pogosto so pobudniki ali vsaj agilni privrženci tega početja ljudje, ki so bili goreči privrženci prejšnjega sistema. Pravne presoje so tu redke (sem in tja, npr. ob prepovedi nekaterih simbolov), v vsesplošnem političnem valu sprememb se pač štejejo za nepotrebne ali imajo zgolj formalno, ne pa vsebinske vrednosti.

Odločitev ustavnega sodišča o prepovedi poimenovanja ulice po Josipu Brozu - Titu, pospremljena z esejističnimi ločenimi pritrdilnimi mnenji, nima samo pravnih in političnih implikacij, ampak neposredno posega tudi v zgodovinopisje. Razsodba (kljub zanikanju ustavnih sodnikov) vsebuje zgodovinsko oceno, ki je veliko bolj kategorična, kot bi jo izrekli zgodovinarji, vsaj tisti objektivnejši, ki skušajo zajeti celovitost dogajanja v nekem obdobju oz. celovitost ravnanja posamezne osebe. Pravne sodbe o nekem konkretnem primeru se sicer pogosto skušajo uporabiti za univerzalno (ob)sodbo posameznih osebnosti, zgodovinskih dogodkov ali kar celotnih zgodovinskih procesov brez volje posameznega sodišča, in to seveda za interpretacije ne more biti odgovorno (je pa modro, če na takšne posledice računa). So bila pa tudi sodišča, ki so ob izrekanju konkretnih sodb zavestno želela izreči tudi zgodovinsko in (ali) politično sodbo. To je po letu 1990 zlasti značilno za nekatere nekdanje sovjetske republike in države vzhodnoevropskega bloka, zadeva pa predvsem teme, kot so narava protifašističnega boja, osvoboditev ali »dvojna okupacija«, nacistična in nato sovjetska, kolaboracija ipd.

Ob razsodbi, kot jo je izreklo slovensko ustavno sodišče o prepovedi poimenovanja ulice po Josipu Brozu - Titu, se postavlja kar nekaj praktičnih in načelnih vprašanj. Zaščitila naj bi človeško dostojanstvo. Načeloma - kot so ugotovili že mnogi - gre za lepo zveneče besedilo, ki pa, žal, nima kakšne posebne zveze s slovensko realnostjo. Slovensko ustavno sodišče v vseh sestavah je na številnih področjih, ne samo kar zadeva človeško dostojanstvo, ampak tudi kar zadeva temeljne državljanske pravice, ki jih zagotavlja ustava, močno zatajilo (saj ne, da bi bilo tu, če gledamo celoten državni ustroj, kakšna posebna izjema). Tudi kar zadeva obrambo postulatov nove, samostojne in demokratične republike (na kar se v konkretni sodbi in mnenjih med drugim tudi smiselno sklicuje), se ne more prav posebej pohvaliti. Že na začetku nove državnosti je v njen pravni sistem na novo pripustilo kar kategorijo fevdalne lastnine. Zaščitilo je »dostojanstvo« katoliške cerkve (in s tem tudi »dostojanstvo« nekaterih drugih fevdalcev) in interes cerkvene institucije postavilo pred interes ljudstva, ki mu v harmoničnem soglasju s politiko niti ni dovolilo, da se glede tega izjasni. V nasprotju s tem je, kot vemo, veliko manj pomislekov imelo pri nekaterih drugih referendumskih odločitvah, ki posegajo v dostojanstvo posameznikov in družbenih skupin. Tudi sicer je pri ločevanju državnega in cerkvenega prava zelo megleno branilo interes republike, če sploh. To je, žal, zgodovinsko dejstvo, ki bo ostalo in ga zapisane zapletene razsodbe v ocenjevanju dogajanja po osamosvojitvi ne bodo mogle preglasiti.

Bo protiustavno tudi, če se bo kakšen vladni organ spomnil Vide Tomšič, ki je bila prva ministrica v celotni slovenski zgodovini in tako po svoje simbolizira prej onemogočano žensko emancipacijo?

Človeško dostojanstvo je težko merljiva kategorija, to navsezadnje dokazujejo številne protislovne sodbe slovenskih sodišč v pravdnih postopkih o izrečenih ali zapisanih besedah tega ali onega. Bolj kot na pravno področje posegajo na področje etike in morale. In če se najvišji sodni organ v državi odloči, da bo razsojal o etičnih vprašanjih, še posebej takih, ki zadevajo preteklost in o katerih še teče strokovna razprava, je najbrž tudi pravica državljanov, da se vprašajo, kdo je dal pobudo za razsodbo in kdo jo je izrekel. Po abstraktnih pravnih načelih je seveda to nepomembno. Pobudo lahko da kdorkoli in ustavno sodišče se ima pravico izreči, ali je pristojno ali ne in ali pobudnik izkazuje pravni interes, ter nato izreči sodbo ne glede na to, kdo je član sodišča, saj so bili sodniki za to izvoljeni in so dobili mandat. V vsakdanjem življenju pa seveda ni čisto tako. Najbrž ni vse-eno, ali pobudo za presojo kršenja človeškega dostojanstva da neka organizacija, ki si prizadeva za varstvo človekovih pravic, ali taka, ki širi nestrpnost in sovraštvo. In najbrž ni vseeno, ali sodbo o prejšnjem režimu in njegovem voditelju podpiše kdo, ki ne z enim in ne z drugim ni imel nič in mu to zagotavlja - če že ne moralne legitimacije - vsaj zgodovinsko distanco. Ali pa, kot je bilo v tem primeru, kdo, ki je večino svoje kariere naredil prav v prejšnjem sistemu. Sedanji predsednik ustavnega sodišča je bil politični funkcionar v prejšnjem sistemu - minister v eni od socialističnih vlad, univerzitetno kariero je delal tudi ob pomoči tedanjih zvez neuvrščene Jugoslavije (predaval je v - ne ravno demokratičnih - državah tretjega sveta in domnevati smemo, da najbrž ne o človekovih pravicah), bil je diplomat Titove Jugoslavije, nazadnje veleposlanik v Indiji, kamor Jugoslavija pač ni poslala kar vsakogar. So moralne obsodbe (s pravnimi posledicami) titoizma, v katerem je naredil politično in diplomatsko jasno profilirano kariero in obsodbe nekdanjega voditelja, ki mu je služil, s takim podpisom verodostojne?

Za poimenovanje ulice v Ljubljani po Titu se je na položaju predsednika Komisije za poimenovanje naselij in ulic MOL odločil zdaj, žal, že pokojni, impulzivni in lucidni pisatelj ter mestni svetnik Peter Božič (Božič je, kar ni ravno nepomembno, v prejšnji državi doživljal povsem drugačno usodo kot predsednik ustavnega sodišča, ki je odločitev o poimenovanju sedaj zavrgel). Danes tudi znani pravniki pravijo, da je šlo za »provokacijo«, in če te »provokacije« ne bi bilo, ne bi bilo niti razsodbe ustavnega sodišča. Kar zadeva »provokacijo«, je to res bila, vendar ni izhajala iz dela komisije. Povod so bila stališča predsednice NSi in predsednika podmladka te stranke o Titu (izrečena v različnih oddajah, v katerih je sodeloval tudi Peter Božič). Glavni vzrok za predlog pa, to je Božič večkrat javno povedal, da Ljubljana nima več ulice ali ceste, poimenovane po Titu, ker je še tridomna delegatska skupščina mesta Ljubljane 8. oktobra 1991 na skupni seji zborov Titovo cesto ukinila (deloma spremenila v Slovensko, deloma pa v Dunajsko). Peter Božič je, kot v še nekaj primerih, npr. pri Bleiweisu, hotel predvsem popraviti takšno ideološko ravnanje prejšnjih mestnih oblasti. Tu je bilo torej ustavno sodišče tisto, ki je, zavestno ali ne, nasedlo provokaciji podmladka neparlamentarne stranke. In to takega, ki s poseganjem v človeško dostojanstvo drugih družbenih skupin ali posameznikov nima kakšnih posebnih težav. Spomnimo se samo izrečenih laži in zmerljivk na račun Spomenke Hribar, na katere sem se v Mladini ne tako davno odzval tudi sam.

Komisija je svoj predlog, kot lahko vsak prebere v spletnem arhivu MOL-a, na kratko utemeljila s tem, da je bil Tito vrhovni komandant partizanske vojske, ki je leta 1945 osvobodila vse ozemlje današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije, in da je Slovenija v Jugoslaviji z jugoslovanskimi ustavami dobila avtonomnost (republiko) in pravico do samoodločbe o lastni državni samostojnosti, pa tudi pravico do svojih oboroženih sil - teritorialne obrambe, ki se je razvila v slovensko vojsko in skupaj s policijskimi enotami leta 1991 premagala JLA.

Ustavno sodišče je, zavestno ali ne, nasedlo provokaciji podmladka neparlamentarne stranke. In to takega, ki s poseganjem v človeško dostojanstvo drugih družbenih skupin ali posameznikov nima kakšnih posebnih težav.

Komisija in mestni svet, ki je predlog leta 2009 sprejel, torej nista zahajala v naravo povojnih oblasti, temveč sta poimenovanje argumentirala izključno s pomenom Titove osebnosti za osvoboditev slovenskega ozemlja in za vzpostavitev slovenske državnosti ter z ravnanjem, ki je bilo pomembno za današnjo državo oz. je njen nastanek sploh omogočilo. Ustavno sodišče s to interpretacijo ni bilo zadovoljno. Postavilo se je v vlogo »nadkomisije za poimenovanje ulic«. Čeprav Titu priznava nekatere zasluge, pa je nasprotno tej interpretaciji poudarilo negativno plat njegove osebnosti (in režima, ki ga je poosebljal) in presodilo, da si zaradi negativne plati Tito ulice ne zasluži. Pri tem se je sklicevalo na človeško dostojanstvo ljudi, ki jih je Titov režim prizadel. Med pravico, da ljudje, ki so se borili pod Titovim vodstvom in osvobodili Slovenijo in Ljubljano, počastijo njegov spomin s poimenovanjem ulice (s čimer se je strinjala večina Ljubljančanov), in pravico, da se pri tem posameznik ali skupina ljudi (lahko) čuti prizadeto, je ustavno sodišče izbralo slednjo. S tem se je - kljub zanikanju, da to počne - v sporu, ki že več kot dvajset let poteka v slovenskem javnem in političnem življenju, nedvoumno opredelilo za eno ideološko-politično interpretacijo preteklosti. V filozofskem smislu, kot je to analiziral dr. Boris Vezjak v svojem blogu, pa ustavno sodišče sledi premisi: »Kar hkrati simbolizira nekaj dobrega in nekaj slabega, kot celota ni sprejemljivo zato, ker simbolizira tudi nekaj slabega.«

Ustavna prepoved poimenovanja ima več posledic. Ni težko napovedati, da bo za sabo potegnila še več zahtev po ustavni presoji: ne zgolj v zvezi s Titom, ampak tudi v zvezi z drugimi revolucionarji, v zvezi s posameznimi spomeniki, obeliski, spominskimi kovanci ipd. Ustavno sodišče se bo moralo v prihodnosti še večkrat spremeniti ne samo v »nadkomisijo za poimenovanje ulic«, ampak kar v »zgodovinsko komisijo Republike Slovenije«, ki bo presojala, kdo ali kaj simbolizira prejšnji režim in zato v nikakršni obliki ne sme biti povezano z državnimi institucijami in javnim spominom. Razsodba sodišča je pač na zelo izmuzljivem področju, podobna delfskim prerokbam in do naslednjega konkretnega primera si jo lahko (in si tudi jo) vsak razlaga po svoje, od pravnikov naprej.

Tudi časovna ločnica dovoljenega in nedovoljenega, ki jo je določilo sodišče (tisto, kar je bilo postavljeno ali imenovano v prejšnjem sistemu, naj ostane, nove uradne oblike spominjanja na prejšnjo družbeno ureditev pa niso dovoljene), zbuja veliko dvomov. Ne samo zgodovinskih, še bolj pravnih. Se sme po tej odločitvi sodišča npr. postaviti spomenik Avnoju ali delegaciji, ki je bila na njem navzoča? Si bomo še smeli ogledati igro Pot v Jajce, narejeno po Kocbeku, saj jo vendar igra državno gledališče? Še zlasti, če pride na oblast politična opcija, ki sestavlja lustracijske sezname, na katerih so tudi pevci in igralci, ustavno sodišče pa jo je s svojo interpretacijo podprlo? Bi bila plošča ob obletnici Kočevskega zbora ali v počastitev prve povojne jugoslovanske ustave iz leta 1946, ki je Sloveniji dala pravico do samoodločbe, in prve ustave v slovenski zgodovini sploh iz leta 1947 protiustavna? Saj je prva slovenska ustava hkrati vpeljala t. i. ljudsko demokracijo, iz nje pa je bila izpeljana revolucionarna zakonodaja, kar vse smo tudi v obliki kasnejših samoupravnih izpeljank leta 1991 z novo ustavo odločno zavrgli. Kaj sedaj s prvo povojno (t. i. »ajdovsko«) vlado? Bo smela čez štiri leta, ob 70. obletnici, dobiti skromno spominsko znamenje ali bo že državno ali občinsko organizirana proslava protiustavno dejanje? Bo protiustavno tudi, če se bo kakšen vladni organ spomnil Vide Tomšič, ki je bila prva ministrica v celotni slovenski zgodovini in tako po svoje simbolizira prej onemogočano žensko emancipacijo? Bo o vsakem takem dvomu odločalo ustavno sodišče, saj se bo nedvomno našel kdo, ki bo menil, da je z omembo revolucionarke Vide Tomšič na državno sponzorirani plošči ogroženo njegovo človeško dostojanstvo? Čez dve leti bo 100. obletnica rojstva vodilnega politika Osvobodilne fronte in predsednika prej omenjene vlade Borisa Kidriča. Kako bo odločilo ustavno sodišče? Bo v bodoče izbrisan iz javnega spomina, saj poleg Kardelja v Sloveniji najbolj simbolizira prejšnji režim? In kaj s tistim, kar spominja na doseženo delovno-socialno demokracijo v prejšnjem sistemu in je bilo tako grobo in zaničljivo zavrženo (tudi s pomočjo ali vsaj nemočjo ustavnega sodišča) v sedanjem? Bo smelo kakšno bivše socialistično podjetje, če je po naključju preživelo plenilski pohod demokracije in pri tem ostalo v državni lasti, še napisati na kakšno steno, da se je tu konstituiral njegov delavski svet, ali bo to poveličevanje prejšnjega režima?

Razsodba sodišča je na zelo izmuzljivem področju, podobna delfskim prerokbam in do naslednjega konkretnega primera si jo lahko (in si tudi jo) vsak razlaga po svoje, od pravnikov naprej.

Interpretacijo ustavnega sodišča je mogoče brati tudi takole: v Sloveniji obstajajo ljudje, institucije in kraji, ki poveličujejo prejšnji režim, so jugonostalgični ipd. Mi, ker smo demokrati in legalisti (seveda kot taki zbrani tudi v ustavnem sodišču), jim bomo »za nazaj« to pustili, naj se sramotijo. Ampak za naprej, naj se ve, je pa tega, vsaj kar zadeva državne institucije, enkrat za vselej konec! Vendar so tudi tu močni dvomi in nedoslednosti. Nedavno so mestne oblasti v Ljubljani postavile spomenik Stanetu Kavčiču. Kavčič je bil resda liberalni komunist, a komunist in temu se ni odrekel vse življenje. Še več, zapisal je, da se bo v politiko vrnil, če bo ogrožen socializem. In kar zadeva odnos do demokracije (kot jo pojmujemo danes), se je od svojih tovarišev razlikoval le v odtenkih. Kot predsednik ideološke komisije CK ZKS je obračunal z opozicijsko revijo Perspektive, kar nedvomno posega v dostojanstvo celo še živih ljudi, ki so bili tedaj neposredno prizadeti. Kako bo tu presodilo ustavno sodišče? Katera Kavčičeva stran bo pretehtala? Bo pomagalo, ker je bil odstranjen iz politike? Ali pa bo morda ustavno sodišče naredilo izjemo in bo za trenutek prizanesljivo zgolj zato, ker je bil sedanji predsednik ustavnega sodišča najmlajši minister v Kavčičevi vladi? Takoj zatem pa bo spet otrdelo, če bo komu prišlo na misel, da bi spomenik postavil tudi Borisu Kraigherju, Kavčičevemu političnemu mentorju, začetniku socialističnega liberalizma pri nas, a hkrati nosilcu povojne represije. In če obrnemo ideološki predznak. Simbol kolaboracije (narodnega izdajstva po starem) v Sloveniji je nedvomno dr. Marko Natlačen. Spomnimo se, pred nekaj leti so mu hoteli postaviti spomenik, kip je že izdelan. Občinske oblasti so to tedaj zavrnile. Se bo ustavno sodišče odzvalo in postavitev prepovedalo, če bo znova dana pobuda? Se bo tako, kot se je do titoizma, opredelilo tudi do kolaboracije? Bo tudi tu - recimo pri zgodovinski vlogi katoliške cerkve in dr. Gregorija Rožmana - zmoglo doslednost po načelu »kar hkrati simbolizira nekaj dobrega in nekaj slabega, kot celota ni sprejemljivo zato, ker simbolizira tudi nekaj slabega«?

Ustavno sodišče je imelo več možnosti. Najelegantnejša bi bila, da zadeve s Titovo ulico ne bi obravnavalo. Tako bi ostalo zunaj dnevnih ideološko-političnih sporov, ki jih njegova odločitev še dodatno potencira. Imenitne priložnosti molčati, kot bi rekel Jacques Chirac, ni izkoristilo. Lahko bi pritrdilo MOL, kar pomeni, da bi svojo filozofsko premiso obrnilo in reklo: »Kar hkrati simbolizira nekaj dobrega in nekaj slabega, je kot celota sprejemljivo ravno zato, ker simbolizira tudi nekaj dobrega.« Lahko pa bi tudi reklo: »Ker Tito hkrati simbolizira nekaj dobrega in nekaj slabega, bomo na simbolni ravni upoštevali oboje.« Z vidika zaslug, ki so pomembne tudi za današnjo državo, zasluži ulico v Ljubljani. Ker pa je kot vrhovni poveljnik in najvišji državnik nekdanje države prav tako odgovoren za slabe in krute stvari, poboje, represijo, oz. vse to dogajanje simbolizira, predlagamo, da se na nekem simbolnem mestu postavi napis, ki bo pokazal tudi na to njegovo vlogo.

Tako bi se ustavno sodišče še najbolj približalo zgodovinski oceni, če se že želi postavljati v vlogo zgodovinskega razsodnika. In zavarovalo dostojanstvo vseh, ne samo dela prebivalstva.

Takole spremenjeno v »zgodovinsko komisijo« bo sicer ustavno sodišče sedanje sestave nedvomno tudi prišlo v zgodovino. A kot zgodovinar in še zlasti kot državljan bi si želel, da zaradi kakšne druge odločitve. Novo priložnost ubraniti človeško dostojanstvo bo imelo zelo kmalu, že ob odločanju o usodi družinskega zakona. In to bo za demokratično prihodnost Slovenije veliko pomembneje kot ime ulice v Ljubljani in z njim povezane enostranske zgodovinske sodbe.