Fani Nolimal

Kakšne so razlike med bralno pismenostjo, bralno kulturo in bralnimi navadami?

Bralna pismenost pomeni obvladovanje vrste veščin, kot so zmožnost samostojne predelave besedila, prepoznavanje bistvene ideje v njem, zmožnost povezovanja, interpretacije in argumentiranje podatkov iz besedila. Bralna kultura je ena izmed vrednot nad temi veščinami, bralne navade pa so samo način delovanja posameznika na področju branja.

Bralna pismenost je v Sloveniji pod povprečjem EU. Kje so razlogi za to?

Razlog ni en sam, dejavnikov je več. Mednarodna raziskava Eurydice je preverjala, koliko so v nacionalnih kurikulumih prepoznani cilji bralne pismenosti, kako jasno so zapisani in kako redno se spremljajo, preverjajo in vrednotijo. Pomembno je, kako so za razvoj različnih strategij branja in razumevanja usposobljeni in opremljeni učitelji. Veščin ne moremo razvijati samo v okviru materinščine, temveč v okviru vseh predmetov. Žal se v Sloveniji kaže, da pri vplivu na bralno pismenost prevladuje družinsko okolje, vpliv šole je manjši.

Ena ugotovitev te raziskave je tudi, da Slovenija v primerjavi z nekaterimi drugimi državami ne usposablja in ne zagotavlja specialnih učiteljev, ki bi individualno poučevali učence z bralnimi težavami.

Imamo specialne pedagoge, ki delajo z učenci z bralnimi težavami. Prav za razvoj veščin branja in ostalih veščin bralne pismenosti pa strokovnjakov ni.

“Norveška je za razvoj bralne pismenosti že leta 2000 pripravila 826 projektov. Mi imamo enega, in še ta je omejen na dve šolski leti.”

Kaj konkretno zajema projekt Zavoda RS za šolstvo 'Opolnomočenje učencev z izboljšanjem bralne pismenosti in dostopa do znanja', ki naj bi se izvajal v prihodnjih dveh šolskih letih?

Projekt se bo ukvarjal pretežno z opolnomočenjem učiteljev in učencev. Tako ene kot druge bomo usposobili za obvladovanje strategij, ki prispevajo k branju in razumevanju ter vešči uporabi različnih besedil. V prvi vrsti bomo delali z učitelji vseh predmetov. Na podlagi usposabljanja bomo z učitelji načrtovali, določene stvari skupaj izvajali in preverjali v razredu. Na podlagi tega se nadejamo večje motiviranosti za branje.

Na konferenci je bila kot primer dobre prakse predstavljena Norveška, kjer so se zelo uspešno lotili dviganja bralne pismenosti. Kako?

Profesorica Astrid Roe, raziskovalka na Univerzi v Oslu, je jasno poudarila, da dviganje bralne pismenosti ne more biti kratkoročen projekt. Norveška je za razvoj bralne pismenosti že leta 2000 pripravila 826 projektov. Mi imamo enega, in še ta je omejen na dve šolski leti. Na Norveškem so v šolah pripravili posebne sobe za branje, kjer so pripravljali in nastavljali literaturo, ki naj bi posebej motivirala dečke, saj se je predvsem pri njih pokazala nemotiviranost za branje. Natančno so pregledali nacionalni kurikulum in uvedli diagnostične teste, s katerim so spremljali procese opismenjevanja v prvem, drugem, tretjem razredu. Tem testom so dodali še nacionalne teste ob zaključku vsake stopnje izobraževanja. Učitelje so tudi učili, kako posameznemu učencu posredovati povratno informacijo. Pri nas se razred še vedno preveč obravnava kot skupina učencev, ne vidijo se posamezniki znotraj razreda.