Življenje je lepo

Nacionalne oglaševalske akcije v okviru predvolilnih kampanj strank so vsem na očeh, akcije posameznih kandidatov v njihovem lokalnem okolju pa pogosto ostanejo neznane širši javnosti.

Pred državnozborskimi volitvami leta 2008 je bila ena »iznajdljivejših« poslanka SDS Eva Irgl. V rodni Vipavi je v volilnem letu pripravila akcijo »Življenje je lepo - s športom proti zasvojenosti«. In seveda na plakat, ki je akcijo oglaševal, poleg športnikov umestila tudi sebe. Celotno akcijo je podprlo podjetje Hit, ki je v večinski državni lasti. Samo po sebi s tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi Irglova te svoje akcije, ki se jo je Hit odločil podpreti spomladi 2008, vlekla vse do jeseni istega leta, torej vse do volitev, ter letake, ki so to akcijo oglaševali, delila tudi na strankarskih shodih. Ko smo takrat na to opozorili družbo Hit, so iz nje sporočili, da so od Irglove že zahtevali, naj projekta ne uporablja v strankarske promocijske namene, Irglova pa naj bi se bila s tem strinjala. Bralec, ki nam je te dni poslal fotografijo plakata, pravi, da je takrat privržence Irglove opozoril, da gre za zastonj predvolilno kampanjo, ki jo financira še podjetje v večinski državni lasti, pa so ga skoraj »pojedli«. »Da je to njena vsakoletna akcija, da to organizira ob vsakem teku na Vipavskem ... Vendar plakatov ni bilo ne prej ne pozneje.«

Zagotovo je manj možnosti, da bi takšno akcijo spet podprla družba Hit. Ne glede na kritičnost družbe do izrabljanja akcije, ki jo je podprla, za strankarsko promocijo, je treba vedeti, da je bil v tistem času Hit trdno v rokah vladajoče SDS. Navsezadnje je bil predsednik nadzornega sveta Viktor Baraga, ki je, kot preberemo na WikiLeaksu, ameriškim predstavnikom odkrito priznal, da je položaj zasedel zaradi prijateljstva z Janezom Janšo. Hit je v tistem času, tako kot številna druga podjetja v državni lasti, oglaševal tudi v zloglasnih brezplačnikih. O tem je pred parlamentarno preiskovalno komisijo, ki se ukvarja z brezplačniki, pričal zdajšnji predsednik uprave Hita Drago Podobnik in povedal, da je šlo pri oglaševanju najverjetneje za ustne dogovore, pogodbe o oglaševanju v Slovenskem tedniku in Ekspresu pa sploh niso bile sklenjene.