Okolje v stranski vlogi

Okoljske tematike v programih treh, po trenutnih javnomnenjskih raziskavah najmočnejših strank niso najbolj izdatno zastopane. Pri strankah Zorana Jankovića in Gregorja Viranta je očitno, da so program pisali na hitro, pa tudi v SDS bi lahko okoljsko problematiko zastavili bolj na široko.

Pri Virantu so program pisali celo tako na hitro, da so na okoljsko problematiko skoraj povsem pozabili. Edini dve točki, ki ju lahko uvrstimo pod kategorijo okolje, sta napoved razglasitve območja Severnega Jadrana za zavarovano območje in pa spodbujanje ekološkega kmetijstva. Najbolj bode v oči popolna odsotnost vprašanja trajnostne energetike in podnebnih sprememb. »Tudi iz drugih sistemskih ukrepov, ki jih navajajo v programu, ni vidno, da bi bil prehod v nizkoogljično, pravično in zeleno ekonomijo na listinem radarju,« pravi Barbara Kvac iz društva Focus. Virantovi so nam sicer sporočili, da program sproti dopolnjujejo in da bodo tudi področje okolja podrobneje razčlenili.

Podnebne spremembe poimensko v svojem programu omenja izključno SDS, njena rešitev za problem pa je precej abstraktna, saj naj bi si prizadevali za »prenovo energetskih in potrošniških vzorcev«. Hkrati SDS podpira dokončanje šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj. »Kako to podporo ogljični industriji usklajuje z zaskrbljenostjo zaradi podnebnih sprememb?« zanima dr. Luko Omladiča s Filozofske fakultete, kljub temu pa dodaja: »Plus za SDS, ki se je edina opredelila do podnebnih sprememb, četudi ne dovolj konkretno«. V društvu Focus so še nekoliko bolj previdni, predvsem ker SDS hkrati opozarja na podnebne spremembe in podpira TEŠ 6. »Nekonsistentnost SDS pri vprašanju podnebnih sprememb nam je žal že znana. Njen program za volitve 2008 smo okoljske nevladne organizacije z vidika podnebnih sprememb ocenile kot drugi najboljši, a je bila SDS tudi edina stranka, ki konec leta 2009 ni glasovala za Deklaracijo o aktivni vlogi Slovenije pri oblikovanju nove svetovne politike do podnebnih sprememb. Minus, ker štejejo dejanja, ne besede,« sklene Barbara Kvac.

Najpomembnejša energetsko-podnebna zaveza iz programa Zorana Jankovića, ki je uvrščena celo med 12 najpomembnejših projektov, je »najmanj 25 odstotkov energije iz obnovljivih virov do leta 2015«. »Kakšno energijo ima v mislih?« se sprašuje Omladič. »Ker gotovo ve, da je delež obnovljive električne energije že danes skoraj 30-odstoten, verjetno misli delež v celotni porabi energije. V tem primeru je njegov cilj zelo ambiciozen, saj je ta delež sedaj okoli 15-odstoten in se trenutno bistveno ne spreminja.« Za tolikšno povečanje v štirih letih bi bili potrebni precej radikalni ukrepi, opozarja. Slovenija se je namreč na ravni EU zavezala, da bo cilj 25 odstotkov dosegla do leta 2020. Janković napoveduje prepolovitev tega roka! »Plus za ambicioznost, vsaj na papirju,« ocenjuje Barbara Kvac. »Za ambicioznost v praksi pa opozorilo, da bo gradnja TEŠ 6, ki jo je Janković v medijih podprl, onemogočila dosego v programu zastavljenih ciljev za obnovljivo energijo.« Med preostalimi sestavinami Jankovićevega okoljskega programa v društvu Focus pozdravljajo napoved obsežnega vlaganja v železniško infrastrukturo, pa tudi spodbujanje ekološkega kmetijstva in energetsko sanacijo stanovanjskih sosesk.

Kot rečeno, gre pri konkretizaciji svojih okoljevarstvenih načrtov najdlje SDS. Tako med tremi strankami edina obljublja sanacijo divjih in neustreznih odlagališč, popolnejšo reciklažo in pocenitev storitev za uporabnike. Poleg tega v SDS napovedujejo celovito upravljanje voda in zagotavljanje zdrave pitne vode za vse državljane. »Gotovo pozitivna zaveza,« pravi Omladič, »ki pa jo želim preizkusiti še s kakšnim konkretnim vprašanjem - recimo, kako bi reševali problem dostopa do pitne vode v romskem naselju pri Dobruški vasi?«

SDS napoveduje tudi liberalizacijo prostorske politike, s katero naj bi poenostavili in skrajšali postopke za umeščanje objektov v prostor. Ti so danes dejansko nerazumno dolgi. »Vendar pa lahko po drugi strani liberalizacija prostorske politike brez jasnih zamejitev in opredelitve vrednot vodi v popolno razprodajo okolja,« opozarja Omladič.

Na to opozarja tudi dr. Borut Vrščaj s Kmetijskega inštituta: »Brez strokovnega pristopa bo pospeševanje umeščanja objektov v prostor pomenilo le horuk razvoj oziroma pospeševanje slabih odločitev, torej - hitro nadaljevanje izgubljanja najboljših kmetijskih zemljišč.«

Po mnenju Luke Omladiča v vseh treh strankarskih programih manjka nekaj pomembnih stvari. Nekaterim najbolj očitnim slovenskim okoljevarstvenim vprašanjem so se te stranke celo povsem izognile. »Kako reševati problem onesnaženja zraka in prašnih delcev? Kako si predstavljate vlogo lokalne skupnosti v konfliktu svobode podjetništva in svobode ljudi, da odločajo, v kakšnem okolju bodo živeli? To je namreč ogrodje konflikta v primeru Lafarge v Trbovljah.« Seveda od političnih strank ne pričakujemo končnih odgovorov, še pove, pričakujemo pa vsaj pripoznanje vprašanj in skiciranje stališč.