Posiljena znanost

Globalno gibanje 15o (15. oktober), ki v Sloveniji deluje pred Ljubljansko borzo, je tarča najrazličnejših kritik, avtorji slednjih pa navadno udobno sedijo v svojem fotelju. Zanimivo je, da se še nihče ni obregnil ob transparent Mi smo univerza, čeprav je očitno, da se nekdo razglaša za institucijo s tisočletno zgodovino.

Mi smo univerza je zgodovinsko gledano v visokošolskem prostoru izvirno gibanje na slovenskih tleh, saj smo študentje, učitelji in drugi visokošolski delavci prvič dojeli, da smo povezani in združeni učinkovitejši od medsebojnega izkoriščanja in izigravanja. Naše sporočilo je preprosto: študijski proces na fakultetah je hudo oviran, znanost v slovenskem prostoru je ogrožena v svojih temeljih.

Upanje v znanost še nikoli ni bilo tako veliko, kar nas niti ne preseneča, saj je jasno, da je kapitalistični produkcijski proces dobesedno poročen s tehnološko inovacijo in da brez nje ne more obstajati. Resnično pa nas preseneča, da naj bi Slovenija s pred kratkim sprejetima resolucijama o visokem šolstvu in raziskovanju vstopila v družbo znanja. Še več, prav znanost naj bi rešila slovensko gospodarstvo.

Poglejmo si, kakšna je ta družba znanja in kakšna je njena odrešiteljica.

Bistvena značilnost sodobnega študija je ogromno število izpitov (okoli 15), ki so posledica bolonjske reforme. Takšna količina onemogoča kritičen, poglobljen in reflektiran študij, zahteva pa hitro, površno branje odlomkov iz knjig, skript ali pa kar učbenikov. Pozabite na dvakratno branje tekstov, na to, da boste predelali knjige v celoti, na pisanje lastnih prispevkov, na razpravljanje s kolegi, na učenje dodatnega tujega jezika (in branje v izvirniku). No, seveda je možno tudi to, a potem se morate odpovedati socialnemu življenju. Druga pot je veliko lažja: piflanje na pamet. Da zadeva ne bi bila tako lahka, so na nekaterih fakultetah temeljiteje vpeljali bolonjsko reformo. Tako morajo študenti FDV na teden napisati veliko število (v povprečju tri) esejev, kar v praksi pomeni, da FDV proizvaja kadre, ki so zmožni hitro pregledati nekaj literature, napisati vsebinsko prazen dokument, ki je formalno in slogovno brezhiben, in seveda obvladajo citiranje po vseh standardih. To je ena od zelo pogostih lastnosti visokošolskega sistema, saj se bo profesor zelo redko posvetil vsebini seminarske naloge, velikokrat pa se bo obregnil ob način citiranja oz. napačno oblikovane odstavke!

Znanosti, podrejeni gospodarstvu, ki šiva sedežne preobleke za nemško avtomobilsko industrijo, ali pa pakira izdelke na tekočem traku, so dnevi šteti.

Da v takšnem sistemu ne bi izgubili upanja, so na voljo različne štipendije. Državno je mogoče pridobiti z revščino, Zoisovo pa z bornim, le 96,2-odstotnim popolnim znanjem na vseh izpitih. Obetajo se tudi šolnine, in sicer za »nadstandardne« študije, in šolnine v retroaktivni preobleki. Prvi primer je šolnina za 5. letnik prevajalstva na Filozofski fakulteti, ki stane 3000 €, drugi primer pa je novost omenjenih reform, saj bodo morali vsi študentje, ki ne končajo magisterija v dveh letih, plačati celoten znesek šolnine.

A prvi dve bolonjski stopnji nista znanstveni stopnji. Poglejmo si, kaj se dogaja v znanstvenih višavah.

Pred sprejetjem novel zakona je med znanostjo in gospodarstvom veljal preprost pakt. Znanost je razmeroma avtonomna, je nekakšna črna skrinjica, v katero se ne posega - znanstveniki naj pač počnejo »svoje stvari«. V zameno za avtonomijo gospodarstvo uporablja ideje, ki so jih proizvedli znanstveniki, kakor želi. Sedaj je tega pakta konec. Znanost bo rešila gospodarstvo, zato mora služiti gospodarstvu. Črna skrinjica se odpre in ekonomija začne preučevati možnosti za čim večje izkoriščanje, pri čemer je alarmantno, da ne upošteva preteklih dognanj drugih znanosti. Na fakultete naj se vpelje korporativno upravljanje, na računalnike raziskovalcev naj se namesti programska oprema za merjenje količine zapisanih besed na uro. Profesorji ne predavajo več dodiplomskim študentom, to sedaj počnejo podplačani in izkoriščani prekerni zunanji najemniki ali pa asistenti, ki pogosto niso usposobljeni za izbrani predmet. Znani so primeri, ko mladi doktorji prejemajo 10-20 odstotkov plače in po več let čakajo v univerzitetnem okolju, zato da ne bi izpadli iz »raziskovalnih« krogov. Nato morda delajo pri raziskovalnih projektih, a ti se slej ali prej končajo ...

Ko je na polju znanosti potrebna samo še tehnična aplikacija, humanistika postane retorika in pripovedovanje zgodovinskih štosov. Pozabite na filozofijo in zgodovino, naukov teh zablod je konec! Družboslovje se omeji na goli marketing ter na še boljše organiziranje izkoriščanja in tehnik nadzorovanja zaposlenih. Naravoslovje je še posebej ogroženo, saj brez temeljnih raziskav preprosto ne obstaja. Takšna znanost pač izčrpa svoje zaloge idej in gospodarstvu ne more ponuditi ničesar. Resnici na ljubo je ironija prav v tem, da periferna gospodarstva, kakršno je slovensko, v veliki meri tudi ne zmorejo izkoristiti pravih znanstvenih odkritij. Značilnost gospodarstva na obrobju je, da je podizvajalec svetovnih kapitalističnih središč. Znanosti, podrejeni gospodarstvu, ki šiva sedežne preobleke za nemško avtomobilsko industrijo, ali pa pakira izdelke na tekočem traku, so dnevi šteti. V takšnih razmerah je znanost obsojena na provincializacijo, kar pomeni, da znanstvene institucije niso več v stiku s (pred)zadnjimi znanstvenimi odkritji. Temu lahko sledita le zaostanek in življenje v intelektualni podrejenosti, posledica pa je negativna gospodarska spirala.