Malček TV

Število zaslonov v naših domovih se povečuje. Najmanj en televizor, najmanj en računalnik, pa še kakšen tablični računalnik, pametni telefon ... Vse večji izpostavljenosti gibljivim slikam se je tudi pri najmlajših otrocih skoraj nemogoče izogniti. A po mnenju Ameriške pediatrične akademije (AAP) bi se morali straši vseeno čim bolj potruditi v tej smeri. Združenje je že pred 12 leti izdalo priporočilo, v katerem za otroke do drugega leta starosti odsvetuje izpostavljanje televiziji. Minuli mesec so na podlagi novih raziskav to priporočilo nekoliko omilili, a bistvo je ostalo enako - otroci do drugega leta imajo bistveno več koristi od živih interakcij in nestrukturirane samostojne igre kot pa od strmenja v zaslone, saj vsebine, prikazane na njih, na svoji razvojni stopnji še ne zmorejo zadovoljivo doumeti, tudi prižgan televizor v ozadju pa lahko otroka moti, da se ne more zbrati.

Leta 1999, ko je bilo izdano prvo priporočilo, je bila znanost o vplivu elektronskih medijev na najmlajše otroke še zelo v povojih, oprijemljivih dokazov o škodi ali koristi še ni bilo, zato je šlo bolj za uveljavljanje načela previdnosti kot pa za sklicevanje na resne znanstvene ugotovitve. V 12 letih pa je nabor raziskav narasel, prav tako se je močno povečala splošna izpostavljenost zaslonom. Ravno zato so v AAP sklenili, da je čas za revizijo starih priporočil.

»Priporočilo iz leta 1999 je bilo izdano v času, ko so se raziskovalci začeli zavedati, da obstaja tudi najmlajša ciljna publika,« pravi medijska psihologinja in urednica otroških oddaj na TV Slovenija Martina Peštaj. »To je bil ravno čas, ko so začele televizije predvajati Telebajske, ki so namenjeni ravno tej populaciji, in ko se je pojavila ta tržna niša. Producenti so začeli pospešeno razvijati oddaje za to skupino, razi-skovalci pa se ukvarjati z vplivom oddaj nanjo.«

Da, tudi otroci do drugega leta starosti so že zdavnaj postali ciljna publika in nova priporočila so po mnenju Peštajeve predvsem poskus potegniti ročno zavoro, da bi se starši vsaj malo ustavili in razmislili o vplivu televizije na otroke. Pomembno je predvsem opozorilo AAP, da za vsebine za najmlajše, ki jih producenti oglašujejo kot izobraževalne (kot npr. Disneyjeva blagovna znamka Baby Einstein), ne obstajajo nikakršni dokazi, ki bi potrjevali kakršnokoli korist za otroka. Na kratko, izpostavljenost elektronskim medijem do drugega leta starosti otroku zagotovo ne prinaša koristi, potencialno pa mu lahko tudi škodi, na primer s povzročanjem motenj spanca ali pa, pri močno čezmerni rabi, tudi s slabšim razvojem govora.

Treba je poudariti, da je priporočilo AAP namenjeno predvsem prebivalcem ZDA, kjer so glede izpostavljenosti najmlajših otrok elektronskim medijem in tudi ponudbe zanje precej bolj ekstremni kot v Evropi. »Amerika se mi zdi v tem kontekstu že sama po sebi zelo kontroverzna,« pravi Peštajeva. »Tam je vse zelo pretirano, oboje, tisto, kar je dobro, in tisto, kar je slabo. Imajo ogromno zelo sporne, problematične produkcije, tudi za tako majhne otroke, hkrati pa imajo ravno zaradi tega tudi ogromno inštitutov in raziskovalcev, ki te zadeve preučujejo.« Dvajset odstotkov ameriških otrok naj bi do drugega leta starosti že imelo televizor v svoji sobi.

V Sloveniji takih primerov tako rekoč ni. So pa po mnenju primarijke Mojce Brecelj Kobe, vodje Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki, priporočila staršem več kot potrebna. »Američani so gotovo bolj ekstremni, kar se tiče izpostavljanja otrok zaslonom, so pa tudi pri nas podatki, zlasti za otroke, ki imajo težave in so na primer nemirni, da veliko preveč časa preživijo pred zasloni.«

Brecelj Kobetova in Peštajeva se kljub temu strinjata, da je popolno odrekanje zaslonom pretirano, da pa mora biti otrok skrbno nadzorovanim vsebinam izpostavljen v navzočnosti staršev, po možnosti naj bodo del jutranjega ali večernega rituala, kot začetek uspavanja ali prebujanja.