Kučanova zmota

Gostilna Šiftar
Strukovci 15, Bodonci
Tel.: 02 549 10 50
Ob ravni cesti med Skakovci in Puževci se lahko krepčate sleherni dan od 8.00 do 22.00. Pred obiskom priporočamo telefonske konzultacije o ponudbi!

Fino:
prav vse, kar ponujajo

Ne tako fino:
da ne ponujajo še česa

Šiftarjevim boste za vse, kar vam bodo skuhali, plačali manj kot 10 evrov na neizbirčnega jedca.

Že res, da je minevajoči komplet reformatorsko-mrtvih praznikov s pripadajočimi šolskimi počitnicami poimenovan po krompirju, a le malo je onih, ki bi v tem času svoje šoloobveznike peljali v Šenčur pri Kranju, kjer stoji edini temu priljubljenemu gomolju posvečeni spomenik, ki ga uredništvo Konzuma vodi v svojih evidencah. Na krompirjevke se pač ne hodi na krompirjasto Gorenjsko, ampak v grozdjaste kraje, bodisi tja k morju na jugozahod bodisi tja k termam na severovzhod. In ker se prek Mure (hja, Vladek že ve, da dolga dolga je cesta ...) aktualnemu Konzumovemu brbončništvu v enem letu še ni uspelo prebiti, smo tokrat rade volje združivši prijetno s koristnim ponavigirali po jesensko osončenih prekmurskih ravnicah.

In ko smo tako nadvse zenovsko kruzali tja proti Gradu na Goričkem, smo med vsemi na vsakoletni množični ples zgrinjajočimi se coprnicami nenadoma zagledali še tisto, ki ji je edini uspela dejanska čarovnija. Za to priložnost si je nadela obliko obcestnega plakata, na katerem je z roko napisano stalo zaporedje črk Gostilna Šiftar - danes koline!, ki je nemudoma povzročilo zavoj v desno in promptno zaustavitev mobilne enote na naslovu Strukovci 15. Miselni vzorec je bil namreč premočrten: če gre za istega Šiftarja, ki mu je pred nekaj leti s kreftno župo, domačijskimi pečenimi petelinčki in osvežilnim retašem uspelo k življenju spraviti cel avtobus preplozanih sindikalnih izletnikov, potem je postanek urgenten in obvezen. Da smo na pravem mestu, smo spoznali po pri šanku obešenih fototrofejah, posnetih za istim šankom: na eni je Vlado Kreslin, na drugi pa Milan Kučan. In ne glede na najznamenitejši Kučijev stavek je pri Šiftarju čisto vse tako, kot je bilo. Čisto vse: ogvantani stari gazda pluje po izbah svoje krčme in skrbi, da vse laufa, kot mora ... No, v resnici je treba le posesti ljudi za mize - od tu naprej kakšnih silnih komplikacij ni, ker jih ne more biti. Ponujajo namreč le to, kar ponujajo. Tokrat so bile to koline. Nič drugega. Okej, ko so opazili za mizo sedečo škorčad, so priznali, da bi ob zvijanju rok lahko poskrbeli za kakšen pohani zrezek. Ampak, lepo vas prosim, mi smo vendar prišli na koline.

In to kakšne! Za začetek smo se zapodili v skledico velikih, zlatih, hrustljavih ocvirkov, nato pa se je vsak (in to večkrat) poglobil v svoj krožnik rumene, dišeče, bistre, vroče juhe. Pa ne goveje, niti ne kurje, ampak svinjske, s svinjsko dobrimi debelimi, kompaktnimi rezanci. Pri kolinah so imele glavno besedo klobase. Sicer je bila ob njih postrežena tudi čisto spodobna sv. pečenka, a h kibli dišeče in goste bujte repe, k skledici starošolskega solatnega dvojca rdeče pese in endivije ter k še bolj starošolskemu dvadeciju certificiranega prekmurskega špricerja (petanjski vrelec, obvezno!) je vendarle najbolj sedel trio klobasic: prosena z mesom je bila obilno ojačana z mletim črnim poprom, krvavico je pod hrustljavo zapečenim ovojem kar razmetavalo od črne sangue, svetla ajdova pa je bila pisana na kožo bolj senzibilnim in elegantnim ezoterikom.

Ti bi se znali navdušiti tudi nad iz okroglega protfana odrezano in s kislo smetano premazano jabolčno pito, predvsem pa bi se človek zlahka navadil zaključnega računa: ta je za družinski kvartet znesel komajda kakšen cent čez 30 evrov. Jasno, da bi bilo fino, če bi Šiftarjevi gostom ponudili več kot le eno opcijo, a tole je bilo vseeno več kot dovolj za zaključni par misli: vedeti za plac, ki še danes z vsem, kar počne, anulira besede svojega najeminentnejšega gosta izpred dvajsetih let, je preprosto neprecenljivo. Drugi eminentni gost pa bi zagotovo zabrundal: To je vas, to je vas, morda zato ...