Vladna bilanca

Arbitražni sporazum

Borutu Pahorju je uspelo nekaj, kar ni uspelo nobenemu pred njim. S hrvaško premierko Jadranko Kosor se je dogovoril, da se spor o meji med Hrvaško in Slovenijo prenese na arbitražno sodišče. Zaradi nasprotovanja temu, da bi »usodo Slovenije predali v roke tujcem«, je bil arbitražni sporazum preverjen še na referendumu in v nasprotju s pričakovanji so volivci pritrdili Pahorju. Njemu pa je pritrdilo tudi ustavno sodišče. Borut Pahor je bil pri pogajanju s Hrvaško uspešnejši kot njegov predhodnik Janez Janša, bil je boljši tudi od Janeza Drnovška in njegovega sporazuma z Ivico Račanom.

Neuspešen dream team

Glavni značilnosti gospodarske politike Pahorjeve vlade sta bila stopicljanje na mestu in odsotnost aktivnega reševanja delovnih mest. Ko je Angela Merkel reševala Opel, je Pahor govoril, da ni naloga vlade, da se ukvarja s posameznimi podjetji. Ko je Merklova preprečila, da bi Američani prodali Opel neznanemu skladu, so slovenske blagovne znamke odhajale za male denarje v tujino. Ustanovljena je bila posebna koordinacija za razvoj, ki so jo sestavljali trije ministri, Mitja Gaspari, Matej Lahovnik in Franci Križanič. Ministri pa se med seboj niso ujeli. Niti konceptualno niti osebno. Rezultati notranjih trenj so bili neuspeli projekti: nepravočasna dokapitalizacija NLB, težave s kreditiranjem podjetij kot kolateralna škoda prepovedi financiranja menedžerskih odkupov ... Tudi propadanje gradbeništva smo v Sloveniji zgolj opazovali, medtem ko so v tujini to reševali z zagonom javnih infrastrukturnih projektov.

Izbrisani

Vladi je uspelo, tudi zaradi vztrajanja ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal in njenega nekdanjega državnega sekretarja Gorana Klemenčiča, sprejeti zakon o izbrisanih. Nekatere organizacije sicer zakonu očitajo, da ni dovolj konkreten in da ne odpravlja vseh krivic, a vlada je tudi s pomočjo ustavnega sodišča, ki je prepovedalo referendum, vsaj začela popravljati krivice, ki so se zgodile z administrativnim odlokom 26. februarja 1992. Evropsko sodišče za človekove pravice sicer še vedno odloča o izbrisanih.

Socialna enakost

Kljub temu da je v Sloveniji padla gospodarska rast in da je v »kriznih mesecih« število brezposelnih skorajda doseglo 120.000, pa se v državi ni bistveno povečala socialna neenakost. V letošnjem poročilu o človekovem razvoju je Slovenija še vedno uvrščena na visoko 21. mesto, pri vprašanju neenakosti pa smo celo na 14. mestu. Ciniki bi dejali, da zato, ker smo vsi enako revni. Vlada je podvojila sredstva za aktivno politiko zaposlovanja, za socialno varnost je zagotovljeno skoraj 43 odstotkov več sredstev kot leta 2008 (tudi zato, ker je več brezposelnih).

Zaščitimo premožne

Prvi socialdemokrat Pahor zase pravi, da je večji podpornik liberalnih reform, kot se zdi na prvi pogled. Ima prav. Pod to vlado ni bila spremenjena davčna stopnja, ki bi razbremenila srednji sloj in obdavčila bogate. Pod to vlado ni bil sprejet nepremičninski davek, ki bi obdavčil špekulativen nakup nepremičnin. Pod to vlado se ni povečal davek na premoženje ... Celo minister za šolstvo Igor Lukšič je priznal, da v tej vladi »diktirajo tempo tisti, ki so samo za varčevanje, ne pa hkrati za kakovost ali predvsem za kakovost države«. V času krize si ta vlada ni upala dotakniti premožnega sloja.

Reformna poskusa

Vlada Boruta Pahorja je sestavila pokojninsko reformo. Res je, da je bila ta zavrnjena na referendumu, a imela je vsaj politično podporo v parlamentu. Tudi zaradi Pahorjevega neuspešnega poskusa bo imela nova izvršilna oblast večjo moč pri prepričevanju socialnih partnerjev. Vlada je prav tako začrtala reforme zdravstvenega sektorja, ki med drugim ukinjajo dopolnilno zavarovanje, a do velikega spopada z zavarovalnicami ni prišlo, saj so vlado prehitele volitve.

Vztrajanje v Afganistanu

Četudi je Borut Pahor večkrat javno izjavil, da lahko samo s klicem na poveljstvo Nata odpokliče slovenske vojake iz izgubljene afganistanske vojne, se to ni zgodilo. Nasprotno, slovenski inštruktorji so se med njegovim mandatom res umaknili iz Iraka, je pa zato sodelovanje z afganistansko vojsko in silami Nata postalo konkretnejše. Slovenski vojaški inštruktorji so začeli patruljirati po terenu, kar pomeni tudi pomoč v bojnem delovanju afganistanske vojske.

Pasti nepolitičnega kadrovanja

Ena od prvih zavez Pahorja je bila, da bo kadroval drugače kot vlada pred njim. Njegove besede pa so se uresničile na nenavaden način. Vlada si ni upala odstaviti politično nastavljenih in nesposobnih ljudi (recimo na RTV Slovenija). Ustanovila je kadrovsko-akreditacijski svet, ki se je čez nekaj časa ukinil kar sam. Na koncu pa je, domnevno tudi zaradi želja OECD, nastala Agencija za upravljanje kapitalskih naložb, za katero tudi Pahor priznava, da večkrat ravna nerazumno in samovoljno. Ko je AUKN državnim podjetjem zapovedala nakup delnic NKMB, je bil recimo Pahor šokiran in razočaran, minister Križanič pa ne.

Boj z gospodarskim kriminalom

Nastal je Nacionalni preiskovalni urad, ki je v času svojega kratkega obstoja vložil več kot 60 kazenskih ovadb, začasno pa je bila zavarovana protipravno pridobljena premoženjska korist v višini 5,3 milijona evra. Prenovljena je bila tožilska skupina za pregon organiziranega kriminala, v parlamentu pa so bile sprejete novele kazenske zakonodaje, ki omogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, sankcionirajo lažne stečaje ter na novo definirajo kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev.

Šesti blok

Investicija v novi blok Termoelektrarne Šoštanj je z začetnih 600 milijonov evrov poskočila na 1,3 milijarde, na koncu bo verjetno še višja. Potem ko je stranka Zares opozorila na nevzdržno načrtovanje investicije, se je začel spopad med SD in stranko Zares. Namesto da bi vlada poskrbela za neodvisno revizijo poslov, poiskala odgovornost in poskušala izboljšati projekt, je bilo na koncu vse skupaj kot boj lobijev. Neodločnim politikom in nadzornikom so asistirali sindikati, lokalna politika in opozicijska SDS, ki je s SD sklenila pakt o nenapadanju.

Izkoriščanje delavcev

Četudi so slovensko zgodbo o visoki gospodarski rasti pisali predvsem tuji delavci, predvsem tisti iz gradbeništva, ki so potem, ko so gradbena podjetja začela propadati, delali v sužnjelastniških razmerah, je vlada potrebovala več kot leto dni, da je sklenila ustrezen mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju, s katerim so izkoriščani delavci dobili pravico za prejemanje nadomestila. Res je, da Slovenija ni kriva za politične težave v Bosni in Hercegovini, a problem izkoriščanja tuje delovne sile se je razkril šele takrat, ko so podjetja začela propadati. Delovni inšpektorji prej o tem niso govorili. Še leta 2010 je sicer veljalo, da neplačevanje socialnih prispevkov delojemalcem ni kaznivo dejanje, tako je najprej trdilo vrhovno tožilstvo, a je kasneje vseeno obveljala drugačna interpretacija ministrstva za pravosodje.