Smo vas za to volili?

Petindvajsetega oktobra je slovaški predsednik Ivan Gašparovič razrešil premierko Iveto Radič. Slovaška vlada je padla zaradi prepirov glede reševanja evra. Volitve na Slovaškem so razpisane za marec, nekdanja premierka se volitev ne bo udeležila. Po porazu se bo vrnila na univerzo. Tudi v Sloveniji je padla vlada. In tudi v Sloveniji bodo čez mesec dni predčasne volitve. Podobnosti med državama se tu končajo. Slovaška premierka se volitev ne bo udeležila, Pahor se jih bo. Na Slovaškem je padla desnosredinska vlada, v Sloveniji levosredinska. Po volitvah bo slovaško vlado najverjetneje prevzel socialdemokrat Robert Fico, v Sloveniji po volitvah socialdemokrati vlade ne bodo vodili.

Javnomnenjske analize strankam vlade v odhajanju napovedujejo polom. Nenaravno velik. Štiri stranke, ki so imele pred tremi leti v parlamentu 50 poslancev, kar jim je zagotavljalo razmeroma ugodno vladanje, jih bodo po decembrskih volitvah skupaj zbrale skupaj kakšnih 15. Po optimističnem scenariju. Če odštejemo Desus, bo številka zbranih poslanskih mandatov ponižujoče nizka. Kaj se je zgodilo v teh treh letih, da je prišlo do takšnega zloma? Zakaj volivci odmetujejo politično stare in napihujejo politično nove? Se je izkazalo, da so politiki kradli? Da so kršili zakone? Je v Sloveniji izbruhnila revščina? Nas je napadla Hrvaška in smo vojno izgubili? Je vladne politike pokosila pandemija? Nič takšnega. Glavni razlog za propad vladnega trojčka ni gospodarska kriza, pač pa nesposobnost vodenja vlade in njenih politik. Krivda ne leži samo na plečih predsednika vlade Boruta Pahorja, pač pa so za polom krivi tudi Gregor Golobič, Katarina Kresal in nekateri ministri. Karel Erjavec je v zgodbi o vladanju odigral predvidljivo stransko vlogo.

Zakaj na volitve?

Naj opišemo le en primer političnega nesmisla. Ni najbolj jasno, kako to, da bodo decembra predčasne volitve. Slovenija je v gospodarski krizi, vlada je pripravljala reforme, ki naj bi padajoči trend obrnile navzgor, namesto da bi jih trije predsedniki strank tako ali drugače poskušali uresničiti, so poleg gospodarske krize povzročili še politično. In to v trenutku, ko so gospodarski kazalci začeli obotavljajočo pot navzgor. Avgusta je bilo v Sloveniji registriranih 107 tisoč brezposelnih, na začetku leta jih je bilo 115 tisoč. Urad za makroekonomske analize za letošnje leto napoveduje gospodarsko rast v višini 1,5 odstotka, pred dvema letoma je bila Slovenija še v recesiji. BDP Slovenije je leta 2009 znašal 17.295 evrov, letos pa naj bi »poskočil« na 17.601 evro. To ne pomeni, da je kriza končana, stopnja tveganja revščine se v Sloveniji v zadnjih letih povečuje, Slovenija potroši več, kot ustvari. Dolg sektorja države je visok 44 odstotkov BDP-ja, v času Pahorjeve vlade se je povečal za okoli 8 milijard evrov, kar je veliko, a manj kot drugje. Grški dolg je visok 150 odstotkov njihovega BDP-ja, italijanski 120 odstotkov, povprečje dolga v EU je 82 odstotkov.

Vendar recesija v Sloveniji ni povzročila velikih socialnih nemirov, ulica ni zahtevala volitev, ni bilo splošne stavke, ni zagorela nobena vladna stavba, vsaj v javnem sektorju ni bilo množičnega odpuščanja in zniževanja plač. Nasprotno, vlada je dvignila minimalno plačo, povečala se je splošna olajšava pri dohodnini, inflacija je nižja od povprečja v EU, rešen je bil spor med Hrvaško in Slovenijo, znižale so se plače funkcionarjev, preganja se gospodarski kriminal, vlada je rešila problem izbrisanih, poskusila je s pokojninsko reformo, začrtala se je zdravstvena ... Četudi mnogi Pahorju očitajo, da ni več socialdemokrat, se v Sloveniji kljub krizi niso bistveno povečale socialne razlike. V še svežem poročilu o človekovem razvoju, ki so ga za leto 2011 pripravili pri OZN, je Slovenija pri merjenju neenakosti med ljudmi z 21. mesta napredovala na 14. Socialna enakost je v Sloveniji še vedno prisotna. Pahor je v internem pismu članom svoje stranke zapisal, da je »zelo vesel, da je Slovenija med tistimi državami EU, kjer je dohodkovna neenakost med ljudmi najnižja«. Veseli smo tudi mi.

Kljub spregledanim uspehom Pahorjeve vlade je Slovenija pred volitvami. Reševanje gospodarske krize se bo prestavilo za pol leta. S političnega vidika ni najbolj jasno, zakaj je prišlo do predčasnih volitev. Tako kot tudi ni najbolj jasno, zakaj je Pahor pred referendumom o pokojninski reformi napovedoval, da se bo za volivce »boril kot lev«, dobili pa smo Urško Čepin in viralne spote. Če je Pahor res izgubil zaupanje med ljudmi, bi lahko odstopil, vlado pa bi do rednih volitev vodil drug človek. Če je zaupanje izgubila celotna vlada, bi tehnični premier prevetril ministrstva, zmanjšal njihovo število, poskusil speljati tisto, kar Pahorju ni uspelo. Zaklinjanje na to, da bi »kljukci« izigrali zaupanje volivcev, je neprepričljivo. Prvi kljukec, ki je sprejel vodenje slovenske vlade, pa za to na volitvah sprva ni dobil mandata, je bil Janez Drnovšek leta 1992. Vlado je vodil še 10 let, zmagal je na vseh volitvah, ki se jih je udeležil. Pahor verjetno ne bo zmagal na nobenih več.

Živimo v oblakih

Za politični zlom treh vladnih strank je več razlogov. Slavko Gaber, nekdanji minister za šolstvo in eden od oblikovalcev politike LDS v času, ko je bila stranka uspešna, je našel vsaj štiri. »Prvi razlog je zelo zahtevna gospodarska situacija, v katero se je ujela vlada,« pravi Gaber. »Kriva je kriza, za katero ta vlada ni kriva.« Drugi razlog se skriva v predsedniku vlade Borutu Pahorju. »Kriza zahteva specifičen način vodenja, takšnega pri tej vladi ni bilo. Lahko rečemo, da gre za subjektivno odgovornost premiera. S to odgovornostjo pa je neposredno povezana percepcija o tem, kaj da se zares dogaja. Šlo je za kup iluzij v vladi, s čim da ima in imajo opravka ter kako naj bi se tem stvarem streglo.« Pahor je bil vseskozi velikopotezen, postavljal si je ovire, ki da jih bo premagal, napovedoval je prelomne dogodke, ki naj bi Slovenijo izstrelili na vrh sveta. Želel si je postaviti spomenik, na zunanjepolitičnem področju je bil uspešen, na notranjepolitičnem pa ne.

“Kako je mogoče, da jih več kot 80 odstotkov podpira zahteve protestnega gibanja pred borzo, hkrati pa podoben odstotek namenja svoje glasove Janši, Virantu in Jankoviću?” - Dr. Igor Pribac

»Tretja stvar je sistemske narave, v krizni situaciji, ob takem tipu racionalnosti, kot so jo imeli ljudje, ki so vodili vlado, je dejstvo, da te lahko vsakdo blokira z referendumom, prevelik zalogaj. Tudi ko so se v vladi dogovorili, ko so bili sprejeti pravi ukrepi, ko so bili ti celo potrjeni v parlamentu, se je zgodil referendum in ukrepi so padli. S tem je povezano zelo neodraslo ravnanje opozicije, ki se bo šele zavedala, kaj je počela,« pravi Gaber. »Vse našteto pa je povezano s četrtjo stvarjo, z našo nereflektiranostjo. Z državljansko nereflektiranostjo. Živimo v oblakih in mislimo, da če malo vpijemo na tiste, ki so v vladi, če smo malo jezni in na referendumih zavrnemo pokojninsko ali kakšno drugo zakonodajo, da bo potem bolje. Ne, ne bo bolje, ravno nasprotno.«

Gaber ima prav, ljudje so spomladi množično glasovali proti zakonu o delu na črno, ker naj bi ta prepovedoval sosedsko pomoč, pa četudi to ni bilo res. Kdorkoli je preletel zakon, je to lahko videl. Nereflektiranost pa ni lastnost le velikega dela volivcev, je tudi lastnost tistih, ki vodijo vlado v odhajanju. Pahor se s socialnimi partnerji ni znal dogovoriti o pokojninski reformi. Politik, ki je še pred tremi leti govoril o velikem konsenzu, je konsenz videl pri pogovarjanju z opozicijo, pri pogovarjanju s socialnimi partnerji pa ne. Seveda bi bilo naivno trditi, da je za zlom kriv le Pahor. Kaj pa drugi koalicijski partnerji? Kaj pa zbadanje med ministri, različni pogledi na reševanje gospodarske krize, afera Ultra, zavrnjena dohodninska reforma ministra Franca Križaniča, nezakonitosti pri najemu stavbe za Nacionalni preiskovalni urad? »Res je, vse to drži,« pravi Gaber. »Res je, da so se ukvarjali drug z drugim, res je, da so se preveč ukvarjali drug z drugim, opozicija in javnost pa sta te napake napihnili tudi zato, da bi skrili lastne grehe. A pri ključnih stvareh so potegnili skupaj. To, da je vlada padla, ker se predsedniki strank med seboj niso dovolj razumeli, je preveč preprosta teza. Mojmir Mrak ima prav, ko trdi, da smo operativno nesposobna država. To je res, za take razmere, za takšne ljudi v vladi, za takšne blokade v političnem sistemu, smo operativno nesposobni.«

Poleg vsega je ta vlada potegnila nekaj sistemsko napačnih potez. Tako so politično blokirali kredite tajkunom, a s tem pripomogli h kreditnemu krču. Že na samem začetku mandata, spomladi 2009, sta se spopadla dva pogleda. Stranka Zares je zagovarjala tezo, da je šlo predaleč in da je treba preprečiti financiranje menedžerskih odkupov, finančni minister Franci Križanič pa, da morajo ne glede na to podjetja delovati naprej in da jim morajo banke pomagati. Politika tukaj ni našla skupne poti, obeh zgodb ni znala speljati do konca.

Naj ponovimo, blokade niso bile samo na strani vladne politike, bile so tudi na strani opozicije in na strani javnosti. »Vsi živimo v oblakih. Tako kot se Pahor še ni zbudil, se tudi mi še nismo,« pravi Gaber. Volivci so podobni kot potrošniki: želijo si hitrih, instant rešitev. Kratkotrajno potešitev aktualnih želja.

Kam se selijo volivci?

Samoprevara je torej doma tudi pri volivcih. Javnost, razočarana nad politiko, zahteva, pričakuje nove obraze in nepričakovano so se pojavili tri nove stranke in dva resna nova kandidata za premiera. »Ali ni bila mantra v zadnjem letu 'Nove obraze v politiko!', in glej, dobili smo nove obraze strank, z novimi predsedniki,« z veliko mero ironije pravi filozof Igor Pribac. »Naj še kdo reče, da trg ne deluje! Vse analize so kazale, da obstaja povpraševanje, in glej, nastala je ponudba, ki je temu povpraševanju postregla. Ponudba in povpraševanje sta si takoj skočila v objem - na zadovoljstvo vseh.« Gre pa za prevaro, gre za umetno napihovanje in politični marketing. »Logotipni obrazi strank so morda novi, obrazi njihovih voditeljev so nekoliko manj. Janković in Virant sta slovenski javnosti dobro poznana in volivci nikakor ne izbirajo na slepo. Poleg tega je tudi selitev strankarskih ljudi v novi stranki kar nekaj. Novost novih sil je manjša, kakor se zdi na prvi pogled.«

Še več, ni vse novo pozdravljeno z navdušenjem. Gibanje TRS, za katero se je na začetku zdelo, da bo pobralo velik del protestnih volivcev, je po nekaj tednih zdrsnilo pod parlamentarni prag. Paradoksalno ravno TRS napoveduje radikalno drugačno politiko, Virant in Janković pa ne. »Zahteve po novem niso nikoli pomenile novih političnih konceptov ali usmeritev, ampak le nove obraze, ki se niso še zamerili s podkupljivostjo ali neučinkovitostjo. V resnici gre v migracijskem gibanju volivcev, ki smo mu priča, za mešanico samoprevare, sprenevedanja in napačnih pričakovanj slovenskih državljanov, ki sprememb v resnici nočejo, saj vedo, da to ne bodo spremembe na boljše,« pravi Pribac. »Toda volivci hočejo še več: o sebi hočejo ohraniti dobro mnenje in predstavo, da so usmerjeni v prihodnost, pripravljeni na spremembe, kar nikakor ni res. Kako je mogoče, da jih več kot 80 odstotkov podpira zahteve protestnega gibanja pred borzo, hkrati pa podoben odstotek namenja svoje glasove Janši, Virantu in Jankoviću? V resnici bi radi oblast položili v roke tistega, ki bi jim omogočil, da v svojem življenju ne bi ničesar spremenili. Tega bi Slovenci razglasili za odrešitelja.«

Slovenci smo enega odrešitelja sicer že imeli. Borut Pahor je politik, ki je vlado vodil na liniji mita, na liniji vere. Vseskozi je volivce prepričeval, da je najboljši in da naj mu verjamejo, vedno je bil všečen, nasmejan, nikoli drnovševsko zaprt in pragmatičen. »Danes, ko je njegova mitsko napihnjena podoba padla, je padla globlje, kot je imela pasti. Ker je bil napihnjen, ni počil samo balon, ampak je počilo tudi vse, kar je bilo okoli njega,« pravi Gaber.

Nazaj!

Stranke so same krive, da izginjajo s političnega zemljevida, vlada je sama kriva, da je izgubila podporo v parlamentu, politika je sama kriva, da je izgubila zaupanje med volivci. Pravi razlog pa je tudi vsebina politik, ki je pravzaprav ni več. »Poosamosvojitvene stranke so brez trajne ideološke zasidranosti v slovenski družbi: profil so spreminjale glede na kariere svojih voditeljev in glede na prazen prostor v spektru preferenc volivcev. Ideološka ločenost glede na preteklost je postala anahronizem,« trdi sociolog dr. Jože Vogrinc. »Vladajoča ideologija v družbi in v medijih pa se ponuja kot NEideologija (učinkovitost, konkurenčnost) in kot alternativa 'ideologiji' levice in desnice. Politiki obeh kril družno prisegajo na vladajoči ideološki vrednosti (učinkovitost, konkurenčnost), obenem pa so oboji 'padli' zaradi neučinkovitosti in nekonkurenčnosti, pri tem pa je levica uspešno prepričala ljudi o neučinkovitosti desnice (pod Janševo vlado), desnica v opoziciji pa še uspešneje o neučinkovitosti leve vlade.« Še več, na trenutke so nesložne vladne stranke premogle nekaj samokritičnosti, opozicijska desnica, konkretneje SDS, pa nikoli ni bila samokritična. Celo Virant, simbol praznega govorjenja o servisih in učinkovitosti, brez pomislekov napoveduje koalicijo s SDS, s stranko, ki jo po malem kritizira samo zato, da bi se znova lažje vrnil v njen pristan.

Kriza v Sloveniji ni povzročila socialnih nemirov, ulica ni zahtevala volitev, ni bilo splošne stavke, ni zagorela nobena vladna stavba, v javnem sektorju ni bilo množičnega odpuščanja in zniževanja plač. Zakaj torej predčasne volitve?

Pravi problemi pa Slovenijo šele čakajo. Nova oblast rešitev ne bo prinesla. »Z Virantom in Jankovićem prihajajo na oblast nosilci tržne ideologije brez balasta preteklosti. V javnosti učinkujejo kot 'novi obrazi'. Obljubljajo, da bodo storili, kar so prejšnje vlade obljubljale, da bodo, pa niso. To je torej nadaljevanje doslejšnje vladajoče neoliberalne usmeritve v slovenskem političnem razredu v še bolj izraziti obliki, z manj olepšavami. Z njo kapital bolj neposredno prevzema oblast kakor doslej,« opozarja Vogrinc. »Morda bo taka oblast bolj 'učinkovita' po vladajočih merilih. Če pa uporabljamo trajnejša družbena merila, pa se močno bojim dolgoročnih rezultatov take 'učinkovitosti': naraščanja družbene neenakosti, razprodaje državne lastnine in dokončne preobrazbe vodilnega sloja slovenske družbe v oskrbnike in služabnike velekapitala, obenem pa uničenja ostankov socialne države, predvsem javnega šolstva in zdravstva.«

Gospodarska in politična kriza prave socialne tragedije v Sloveniji še nista povzročili. Ta lahko pride, ker bodo Pahorjevo vlado, karkoli si že o njej mislimo, zamenjali posamezniki, ki so politično še bolj brez vsebine, kot je bil socialdemokrat Pahor. Morda je Pahor skupaj z Gregorjem Golobičem in Katarino Kresal res (začasno) zakockal svojo politično kariero, vendar so programi, ki jih te tri stranke ponujajo, veliko bolj stvarni in socialno vzdržni kot na primer Virantova všečna drža in neoliberalne ideje, ki se skrivajo za njo. A tega volivci pač nočejo prepoznati. Hočejo novo.

OPOMBA: Borutu Pahorju smo postavili enaka vprašanja kot njegovim donedavnim koalicijskim partnerjem. Zanimalo nas je, zakaj je vladna koalicija izgubila kredibilnost, predsednik vlade v odhajanju Borut Pahor nam odgovorov na vprašanja žal ni poslal.