7.000.000.000 ...

Pred nekaj dnevi, 31. oktobra, se je nekje na svetu rodil sedemmilijardti prebivalec Zemlje. Verjetno. Za novo milijardo ljudi je svet potreboval le 12 let. Sarajevski deček, ki ga je za šestmilijardtega Zemljana razglasil takratni generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan (ker je bil ravno takrat pač v Sarajevu, pa še BiH je potrebovala kakšno dobro novico), šele prav vstopa v puberteto. Ali nas je res že sedem milijard, sicer ni mogoče zanesljivo trditi. Podatki o svetovnem prebivalstvu niso niti približno dovolj natančni, zato je povsem mogoče, da smo mejo prestopili že pred nekaj meseci, lahko pa jo bomo dosegli šele naslednje leto.

Vsekakor pa to, glede na projekcije, ne bo zadnji mejnik. Število Zemljanov še vedno vsako leto narase za 80 milijonov. Najnovejše napovedi ZN, ki jih je maja letos objavil Oddelek za ekonomske in socialne zadeve, svetu do leta 2050 napovedujejo 9,3, do leta 2100 pa 10,1 milijarde prebivalcev. Z le nekoliko višjo rodnostjo, kot so jo predvideli po srednjem scenariju, pa bi se lahko ta številka tudi bistveno povečala, celo do 15 milijard. Nekoliko nižja rodnost lahko pomeni le nekaj več kot šest milijard ljudi. Analitiki ZN pričakujejo, da se bo rodnost po vsem svetu sčasoma ustalila pri 2,1 otroka na žensko, kar je ravno dovolj za vzdrževanje populacije. To je po svoje optimistična domneva, saj predvideva, da se bo rodnost v razvitih državah zvišala, v državah v razvoju pa znižala le do 2,1 otroka na žensko in nič niže, ne glede na izkušnje razvitih držav.

Kar se tiče rasti prebivalstva, se vsi demografi strinjajo, da zadnjih nekaj desetletij živimo v edinstvenem času. Stopnja rasti prebivalstva, ki smo jo doživeli, se verjetno nikoli več ne bo ponovila. Od šeste do sedme milijarde je torej preteklo 12 let, do osme naj bi jih 15. Rast prebivalstva se upočasnjuje. Svetovno prebivalstvo danes raste po stopnji 1,1 odstotka na leto. Pred 50 leti je bila stopnja rasti 2,2 odstotka. Rodnost v večini držav že nekaj časa upada. Leta 1950 je povprečna ženska rodila šest otrok. Danes jih le še 2,6. Najobčutneje je rodnost upadla v Srednji Ameriki in Aziji. Azijke so leta 1950 v povprečju rodile šest otrok, danes rodijo le še 1,6 otroka, kar je bistveno pod ravnijo, potrebno za ohranjanje populacije (2,1 otroka na žensko). Visoka rodnost ostaja problem le v Afriki, kjer povprečna ženska še danes rodi več kot pet otrok.

Čeprav rodnost v svetu upada, prebivalstvo še naprej narašča. Razlog za to je v številnih generacijah, ki so se rodile v preteklih desetletjih in ki so ali pa bodo v bližnji prihodnosti dosegle rodno dobo. Rodnost je torej res manjša, a je žensk, ki rojevajo, toliko več. Da se bo zmanjševanje rodnosti pokazalo tudi v upadanju oziroma vsaj stabilizaciji svetovnega prebivalstva, bo treba po srednji projekciji ZN počakati približno do leta 2100.

Razlog za upad rodnosti je očiten - gospodarski in znanstveni napredek sta spodbudila in omogočila proces, imenovan demografska tranzicija. Družba, v kateri sta rodnost in smrtnost visoki, raste zelo počasi ali pa sploh ne. Ko zaradi takšnih ali drugačnih razlogov smrtnost upade (iznajdba cepiv, antibiotikov, boljša higiena ...) in večina otrok dočaka reproduktivno starost, ji rodnost sledi, a z generacijsko zamudo. V tem času doživimo eksplozijo prebivalstva. Ko se zmanjša tudi rodnost, se spet vzpostavi ravnotežje. Ali pa se, kot se je zgodilo v razvitih državah, rodnost celo spusti pod obnovitveno. Število Evropejcev naj bi se že po letu 2022 začelo manjšati. Rodnost v Evropi je že nekaj časa nižja od 2,1 otroka na žensko in nič ne kaže, da bi se utegnila spet dvigniti tako visoko.

Napredek v državah v razvoju, predvsem kar zadeva izobraževanje in pravice žensk, je torej ključen za stabilizacijo svetovnega prebivalstva. Eno pomembnejših gonil zmanjševanja rodnosti je tudi urbanizacija, ki gre po navadi z roko v roki z napredkom. Logika je preprosta. Podeželska družina v državah v razvoju potrebuje potomce za delo na polju, po možnosti moške. Na podeželju vsak dodaten otrok pomeni dodaten par rok. V mestu hitro pomeni breme. Ženske, ki jim mesto zagotavlja neodvisnost, se odločajo za manj otrok, v njihovo zdravje in izobrazbo pa so pripravljene vložiti več. Ker je smrtnost otrok majhna, jih ni treba več rojevati »na zalogo«. Leta 2008 so Zemljani, ki živijo v mestih, po številu prvič presegli tiste, ki živijo na podeželju. Leta 2050 naj bi v mestih živelo že 69 odstotkov svetovnega prebivalstva. S tega vidika so obeti za stabilizacijo svetovnega prebivalstva precej dobri.

Rast števila Zemljanov sicer že več stoletij spremljajo izrazi zaskrbljenosti v zvezi s tem, ali smo sposobni pridelati dovolj hrane za vse. Že konec 18. stoletja je angleški duhovnik in ekonomist Thomas Malthus svaril, da svetovno prebivalstvo preprosto ne more več naraščati, ne da bi ga v prihodnosti močno zdesetkala lakota, saj proizvodnja hrane enostavno ne more dohajati rasti prebivalstva. Pa je prebivalstvo takrat šele dobro začelo naraščati, na svetu je bila le dobra milijarda ljudi.

Od šeste do sedme milijarde je preteklo 12 let, do osme naj bi jih 15. Rast prebivalstva se upočasnjuje.

Ne glede na to, da se strahovi do danes niso nikoli uresničili, opozorila niso pojenjala. Eden najbolj znanih »alarmistov« 20. stoletja je ameriški biolog Paul Ehrlich, ki je leta 1968 izdal znamenito knjigo Populacijska bomba (angl. Population Bomb). Podobno kot Malthus je tudi Ehrlich napovedoval, da bo na stotine milijonov ljudi umrlo zaradi lakote. Pozival je k odstranitvi »raka rasti prebivalstva«. Takrat je bilo na svetu nekaj več kot tri milijarde ljudi. A so se strahovi glede proizvodnje hrane izkazali za neupravičene, predvsem zaradi tako imenovane zelene revolucije, povečanja učinkovitosti kmetijstva z mehanizacijo, umetnimi gnojili in pesticidi. Med letoma 1961 in 2009 se je svetovno prebivalstvo več kot podvojilo. A proizvodnja hrane se je v tem obdobju več kot potrojila. Povprečen Zemljan ima tako danes na voljo 40 odstotkov več hrane kot pred 50 leti. Seveda je razpoložljivost hrane še vedno porazdeljena zelo neenakomerno. Proizvodnja hrane v Afriki se je v tem obdobju povečala še nekoliko bolj od svetovnega povprečja, za 3,3-krat, a prebivalstvo celine se je v istem času povečalo za 3,6-krat. Povprečen Afričan ima tako danes na voljo sedem odstotkov manj hrane kot pred 50 leti. Dobra novica je sicer, da proizvodnja hrane od leta 1995 narašča hitreje kot število prebivalcev. Afrika kljub temu »visi« na kavlju 22. Zmanjševanje revščine in razvoj sta dejavnika, ki najbolj prispevata k upadanju rodnosti, previsoka rodnost pa je med največjimi ovirami za hitrejše dvigovanje afriškega prebivalstva iz revščine.

Leta 2005 je po podatkih Svetovne banke 51 odstotkov prebivalcev podsaharske Afrike živelo pod pragom revščine, ki je določen z 1,25 dolarja na dan. Od leta 1980 se je delež zmanjšal le za tri odstotne točke. Absolutno število revnih se je skoraj podvojilo in znaša približno 400 milijonov. Povsem drugačna je slika v vzhodni Aziji, kjer se je delež z 78 odstotkov zmanjšal na 17 odstotkov. Število prebivalcev, ki živijo pod pragom revščine, se je z 1,9 milijarde leta 1980 zmanjšalo na 1,4 milijarde. Tako rekoč vse zasluge za to ima Kitajska. Če izvzamemo Kitajsko, se je absolutno število revnih celo nekoliko povečalo. Na Kitajskem je demografska tranzicija potekala z neverjetno hitrostjo, k čemur je precej »pripomogla« politika enega otroka, ki so jo uveljavili leta 1979. Povprečna Kitajka je še leta 1965 imela šest otrok, danes ima 1,5 otroka. Kitajska je zaradi svoje politike hkrati tudi dejavnik, ki vnaša največ negotovosti v projekcije svetovnega prebivalstva. Nihče namreč ne ve, koliko potomcev številka dve kitajske družine skrivajo pred oblastmi. Kitajsko bo sicer v nekaj letih na prvem mestu med državami z največ prebivalci zamenjala Indija. Leta 2050 naj bi tam živelo 1,69 milijarde ljudi, skoraj pol milijarde več kot danes. Kitajcev naj bi bilo 1,3 milijarde, 50 milijonov manj kot danes.

Ameriški demograf David Lam z Univerze Michigan v zaskrbljenosti, ki jo povzroča naraščanje števila prebivalcev v teh dveh državah, s čimer narašča tudi poraba naravnih virov, vidi razlog za optimizem. »Neverjetno je, da smo leta 2011 zaskrbljeni zaradi razmaha potrošnje, ki ga doživljata Indija in Kitajska. Predstavljajte si nekoga leta 1960, ki bi trdil, da bomo čez 50 let zaskrbljeni zaradi hitrosti rasti teh dveh držav, ne pa zaradi množične lakote tamkajšnjega prebivalstva.« Seveda se je treba zavedati, da je vsak dodaten prebivalec planeta, ne glede na stopnjo rasti, sporen z vidika omejenih naravnih danosti. Kot vse drugo na omejenem planetu se bo nekje morala ustaviti tudi rast proizvodnje hrane. Vprašanje je le, ali se ne bo rast prebivalstva ustavila, preden bomo to mejo dosegli. V minulih 39 letih smo svetu dodali tri milijarde ljudi. V prihodnjih 39 letih jih bomo dve milijardi. Do leta 2050 naj bi se svetovno prebivalstvo povečalo za 30 odstotkov. Od leta 1961 do danes se je podvojilo. Zato David Lam ostaja optimist: »Zadnjih 50 let smo dokazali zmožnost prepoznavanja izzivov in spoprijemanja z njimi s trdim delom in z ustvarjalnostjo.«